Janez Križaj: Krademo! Saj pač lahko.

Četrti del iz ciklusa prispevkov Absurdi iz slovenskega kulturnega in glasbenega prostora.

Avtorica: Nina Novak (foto: Iz tišine se rodi glasba)

plakat Pravica do tišine

Janez Križaj, režiser zvoka, je doslej v ciklusu prispevkov Absurdi iz slovenskega kulturnega in glasbenega prostora že spregovoril o tarifah uporabe glasbe, javnih zavodih in njihovi funkciji soustvarjanja glasbene scene ter šibki samopodobi slovenskih glasbenikov, ki je posledica slabega delovanja kulturnih institucij. V zadnjem prispevku govori o delovanju tistih, ki naj bi pravice avtorjev in izvajalcev ščitili. A zdi se, da je realnost povsem drugačna. Tisti, ki naj bi kulturo spodbujali in jo varovali, jo pravzaprav zatirajo in onemogočajo. Njihovo delovanje namreč slovensko kulturo pelje k uničenju.

Osrednja težava slovenskih profesionalnih glasbenikov je neurejen trg, saj ne določa najnižjih cen, zaradi česar te ves čas strmo padajo. Mar sploh obstaja meja temu poniževanju umetnikov?
Sistem, ki ureja slovensko kulturo, je za prav to kulturo uničevalen, še toliko bolj za slovensko glasbo. Tako pesniki kot slikarji imajo le eno težavo: ni povpraševanja. Nihče več ne kupuje slik in pesniških zbirk, zato želijo denar ter stimulacijo povpraševanja. Želijo davčne olajšave za mecene in sodelovanja z državnimi podjetji. Pri glasbi je ravno obratno. Glasbeniki se ne soočajo s težavami povpraševanja, saj glasbo uporabljajo vsi. Težava je le v tem, da se glasba krade. In zato je vse, kar si želimo, urejen trg. Takšen, ki kraje glasbe ne bi dopuščal. Vendar se po tej zahtevi zruši cel sistem, ker tisti, ki ga urejajo, preprosto ne vedo, kaj početi z nekom, ki ne prosi za denar. Na zalogi imajo odlične izgovore, da denarja ni, da je država v dolgovih in podobno. Ko prideš na ministrstvo le z zahtevo po ureditvi trga, se sistem zlomi in vse, kar odvrnejo, je, da niso pristojni. Pogosto smo celo deležni nasveta, da se moramo pač znajti na trgu in se obnašati tržno. A vprašanje je, kako, če vlada skrbi, da je glasba takorekoč zastonj. Gostinec za neomejeno količino glasbe dnevno plača manj kot 3 eur. Kako naj potemtakem upraviči strošek v znesku 20 eur za skupino, ki igra v živo? Tega ne more upravičiti in niti ni več razloga, da bi. Zato pravim, da se glasba krade. In ministrstva pač poskrbijo, da to poteka povsem nemoteno … Nejasno je, kako naj postavimo tržno vrednost glasbe, če ceno določa minister in ne trg. Poleg tega je ta cena smešna in žaljiva, saj nima nobene zveze s tržnimi dejstvi.

O kraji govoriš, ker je zaradi te smešno nizke cene, ki jo lokali plačujejo za ves dan glasbene podlage manj koncertnih, živih nastopov?
Poglej, dati albume glasbenikov v javno knjižnico, imenujemo nacionalizacija in s tem se strinjam. Pokradli so nas v javnem interesu in s tem dali našo glasbo narodu. To razumem in pozdravljam, saj imajo zato moji otroci na voljo glasbo celega sveta. Brezplačno. Morda mene na ulici malce zebe, medtem ko so knjižničarji z mojo glasbo na toplem, ampak tako pač je. Jaz imam svobodo, oni pa službo. A kadar mojo lastnino vzamejo zato, da jo dajo v roke drugemu zasebniku, ne več javnemu zavodu, temveč trgovcu in gostincu, ne gre več za nacionalizacijo. Tu gre za pretakanje denarja iz žepa enega zasebnika v žep drugega zasebnika in za tovrstni postopek sam nimam drugega izraza kot kraja. Ko na ministrstvu povprašaš, kako bodo ukrepali, povedo, da niso pristojni. Pristojnost je namreč na plečih ministra za gospodarstvo, ki pa kulture ne upošteva, glasbeniki ga ne zanimajo. Gotovo krajo glasbe celo pozdravlja. Gre za zelo eleganten način kraje: tisti, ki je vsebinsko pristojen, nima formalne pristojnosti in tisti, ki je formalno pristojen, ni vsebinsko odgovoren. Nihče ne odgovarja za nič!

Človek se zamisli. Namreč, za vsak glasbeni izdelek je potreben velik finančni vložek, a se ta očitno ne povrne. Ker če je glasba brezplačna, potemtakem glasbenik svojega vložka ne more povrniti. A kljub temu vemo, da zaradi glasbe in glasbenih dogodkov denar marsikdaj zakroži v veliko večjih zneskih, kot bi sicer. Je res?
Spomnim se butaste izjave superministra, kako mu je žal, da kultura ne more prispevati v proračun in ne more večati gospodarske rasti. Takrat sem se resnično vprašal, ali ljudje res ne vidijo, da v tej državi ni registrske blagajne brez vključenega zvočnika in ali glasba, ki se predvaja po tem zvočniku, morda ni kultura. Če kaj, glasba močno veča gospodarsko rast in ogromno prispeva v proračun, kar je ravno naša največja tragedija. Glasba generira preveč denarja. Prav zato se vsi maksimalno potrudijo, da ta ne pride do tistih, ki so jo ustvarili. Prepričan sem, da bi veliko lažje dobili denar, če bi ga bilo desetkrat manj. A kjer je veliko denarja, je tudi apetit po njem toliko večji.

Torej je bistvo težav v tem, da obstajajo vmesni členi, ki denar prestrežejo, zaradi česar ta ne pride do tistih, ki so glasbo ustvarili …
Torej … Vse se je začelo že pred leti, ko smo na Urad za intelektualno lastnino vložili tarife IPF-a. Direktor urada bi jih moral potrditi, vendar je takrat postalo povsem jasno, da javni interes zagotovo nima stičnih točk z interesom koalicije. Kajti takratni direktor naših tarif ni potrdil, ni pa jih niti zavrnil, češ da se morajo z njimi strinjati uporabniki. Vendar se uporabnik, če premore vsaj malce pameti, z njimi nikdar ne bo strinjal. Le zakaj se bi, če je imel doslej isto stvar na voljo brezplačno?! Takrat se je torej sklical sestanek in sam sem si prizadeval, da bi dorekli, kaj je narobe s predlaganimi tarifami in razčistili, kje so previsoke, kje prenizke, kaj lahko popravimo, izboljšamo in podobno. Seveda še posebno v pogledu položaja uporabnikov, saj sami dobro poznajo svoja tržna razmerja. Vsekakor do njih nismo želeli biti diskriminacijski. A se je zgodilo, da so nemudoma začeli kričati samo: »Preveč, preveč, preveč …«. Morali bi zagovarjati pravice avtorjev in spoštovati dejstvo, da ti lahko postavijo pogoje, medtem ko je pravica uporabnika, da stvar ali uporablja ali ne uporablja in s tem uveljavlja svobodno voljo, vendar so določili, da uporabniki nimajo svobodne izbire. Glasbo morajo uporabljati vsi in dokler obstaja en sam uporabnik, ki mu je cena previsoka, je tarifo potrebno spustiti. Takrat se je tudi pokazalo, da bolj kot vpiješ, boljše je.

foto: Iz tišine se rodi glasba

Po tej logiki glasbeniki niti niso upravičeni do zahteve po plačilu za svoje delo.
Na Uradu za intelektualno lastnino zatrjujejo, da se še kako zavedajo pomena avtorskih pravic in da zagotavljajo njihovo spoštovanje na vseh nivojih. Vendar po tem zagotovilu mirno predlagajo ukinitev pristojnosti tržne inšpekcije za nadzor nad lokali. Doslej so namreč tržni inšpektorji prihajali v lokale in preverjali, ali imajo ti urejene pogodbe. V primeru da jih niso imeli, so jih opozorili in prišli preveriti čez, denimo, teden dni. A sedaj tega ne smejo več početi, ker naj bi to veljalo za delo, ki je v interesu zasebnikov, ne pa tudi v javnem interesu, kar je povsem skregano z razumom. S tem da je pristojnost za Microsoft ostala. Smejo delati za Microsoft in preverjati podjetja ter pregledovati njihove računalnike in jih v primeru nepravilnosti pleniti, a tega ne smejo početi na primeru radijev, saj je to delo v zasebnem interesu. Delo izključno v korist glasbenikov. Pri tem se krasno vidi, da je tudi računalnik stokrat bolj oprijemljiv kot glasba, ki se jo slovenstvo zelo boji, saj je največja magija. Ljudje nanjo začnejo plesati in se gibati, ker jih začara. Glasba gre mimo svobodne volje, mimo zavesti, kajti vpliva le na čustva in do vseh drugih oblik lahko zavzamemo distanco, saj lahko npr. zamižimo. A glasba zaobide vse simbole. Skratka, Microsoft je javni interes, čeprav gre za ameriške korporacije, medtem ko slovenski glasbeniki nimajo nobene zaščite.

Spet sva torej pri težavi, ki sva jo že obravnavala v prejšnjih prispevkih. Tuje da, slovensko, domače, ne.
Seveda. Edini dialog, ki bi ga na Ministrstvu za kulturo lahko vodil, je tisti o Verdiju. Kajti najbolj jim je odveč, ker plačujejo prispevke za nekaj vrhunskih glasbenikov. In ti morajo, jasno, svojo vrhunskost dokazati vsake tri leta. Vendar jim po drugi strani ni odveč plačevati polno plačo z vsemi prispevki za celotni orkester, vse do upokojitve in jim potem izplačevati še solidno pokojnino. Njim ni potrebno dokazovati nobene vrhunskosti. Dovolj je, da igrajo Verdija, kajti zanj gredo milijoni, medtem ko gredo za slovensko glasbo jurčki. Podelili so 200.000 eur in od tega so jih 100.000 dobili tisti, ki so zaposleni v javnih zavodih, 50.000 jih je dobila ZKP RTV Slovenija in 50.000 eur je ostalo za svobodnjake. To naj bi bilo spodbujanje kulturne raznolikosti? Na račun opere, ki prejme 12 milijonov in filharmonije, ki prejme 9 milijonov? To je tisti absurd … 90 odstotkov denarja namenimo glasbi, ki jo posluša odstotek ljudi. Nič nimam proti Verdiju, da se razumeva, in tudi ne bi rad ogrožal socialnega položaja ljudi v orkestru, vendar naj Verdija promovira italijansko veleposlaništvo. Zakaj moramo Slovenci dajati denar za promocijo italijanske renesančne glasbe, tudi avstrijske in nemške, delno ruske, francoske in angleške, da so naša obzorja nekoliko širša? Zakaj za vse njih je denar, za slovensko glasbo pa ga nikoli ni?!

Od kje tako dober vpogled v zneske, namenjene glasbi?
Sem član dialoške skupine za položaj samozaposlenih v kulturi. In kot član te dialoške skupine sem pred časom poslal stran in pol, ni bilo veliko, z opisom predlogov, kako izboljšati situacijo, ki je res absurdna. Ob tem sem poslal tudi opis samega problema. A ne ministrica ne nihče od sekretarjev te strani in pol niso prebrali. Zakaj tudi bi, če je povzetek prišel zastonj? Če bi študijo plačali, bi jo morali tudi prebrati, a ker jo je pisal član dialoške skupine, so predlog gladko ignorirali in ga niti prebrali niso. To se je namreč jasno pokazalo na sestanku, kjer so povedali dokaj bister povzetek iz rumenega tiska, tisto pač, kar so servirali novinarji. A sem kmalu videl, da ne vedo, o čem sploh govorijo. Celo sami so mi po sestanku poslali uradno sporočilo, naj jim še enkrat prepošljem gradivo, da ga bodo prebrali in se bomo lahko naslednjič začeli pogovarjati z argumenti. Minil je mesec dni in prišel je čas za novi sestanek, na katerem pa ministrice ni bilo, medtem ko je bilo znova očitno, da sekretar, ki je bil prisoten, gradiva ni prebral. Zakaj bi se torej sploh še pogovarjali, če glasba očitno niti ne obstaja in so interesi popolnoma različni? Iz skupine, ki vodi dialog za reševanje problemov samozaposlenih, bi lahko kadarkoli brez vsake škode izstopil, saj delamo zastonj in zaman. Gre za to da smo v resnici bolj terapevtska skupina za speljevanje energije nezadovoljnežev v slepo ulico, a še to le zato, da bi izgledalo, kot da ves čas izmenjujemo mnenja in rešujemo težave. Ustvarjanje videza demokracije. Pravzaprav je bilo takoj rečeno, da dialoške skupine niso dolžni upoštevati, a da lahko pišemo neobvezna priporočila, za katera pa se je izkazalo, da jih niso dolžni niti brati. Sicer so tam v redu ljudje in bi z veseljem klepetal z njimi, vendar gre za teme, ki so pomembne in govorijo o usodah ljudi. Preveč kolegov glasbenikov imam, ki nimajo za položnice in ne morem se sprenevedati, da je drugače. Da bi bil pa zastonjski statist, medtem ko nepristojna in neprištevna manekenka paradira po političnem parketu … no, življenje je za marsikaj prekratko.

Preberite tudi prvi del S tišino do poštenih tarif?, drugi del Plačaj in smeš nam igrati ter tretji del Dopolnilo da, nadomestilo ne! Iz ciklusa prispevkov Absurdi iz slovenskega kulturnega in glasbenega prostora.