logo

Klemen Bračko: Salon za ENO glasbo je otoček znotraj oceana *

Avtorica: Nina Novak (foto: Bojan Stepančič)

klemen_bracko_bojan_stepancic

Klemen Bračko (foto: Bojan Stepančič)

Salon za ENO glasbo je eden od projektov Društva za ENO glasbo. Ta si vse od svoje ustanovitve prizadeva opozarjati splošno javnost o zvočni onesnaženosti in nasilju ter želi odpraviti številne težave na področju kulturne politike, pri čemer pogosto izhaja iz nepopolne zakonodaje. Klemen Bračko, eden od članov društva, je pojasnil, kakšni so izkušnje nastopanja v Salonu in v čem je največja vrednost tovrstne izkušnje. Ob tem je imela osrednjo vlogo seveda tudi akustičnost, kateri prav Salon vrača vlogo, kakršno je imela nekoč, ko so se koncerti še dejansko izvajali v salonih starih meščanskih hiš in je imela glasbena umetnost vrednost, kakršno bi ji danes le stežka pripisali.

 

Problem današnjega časa je, da takorekoč vsepovsod slišimo več glasb ali zvočnih dražljajev hkrati in z namenom da bi zvočno podobo znova prečistili je bil ustanovljen Društvo za ENO glasbo. Kje se skriva njegovo največje poslanstvo?
Kolikor mi je znano, je zamisel prišla s strani Bojana Cvetrežnika. Takrat sam še nisem bil zraven, vendar so mi pripovedovali, da se je vse pričelo z Bojanom in Janezom Dovčem, ki sta takrat zelo veliko sodelovala, se je pa zelo kmalu zatem priključil še Janez Križaj. Sama zamisel je že kar kultna. Gre za kulturno samooskrbo in za združevanje več projektov pod isto streho z namenom lajšanja birokracije. Dejansko je potrebno iskati načine, kako kar najbolje priti skozi. Vse okoli Društva za ENO glasbo je zelo hitro zraslo. Pričel je delovati Simbolični orkester, sprva sicer še v okviru Terrafolka, a kasneje je vsak našel svojo identiteto, Bojan je pričel s projektom Godalkanje in Janez Križaj z Zvokovanji, šolo tonske tehnike. Sočasno je pričel tudi opozarjati na težave zvočne podobe mesta in ne nazadnje države. Najbrž je nanje kdo opozarjal že prej, vendar se je Janez tega lotil zares temeljito in resno. Zaradi njega so ljudje sploh začeli poslušati, kaj se zgodi, ko hodijo po mestu in kaj, kar se zvoka tiče, sploh delamo s svojim življenjskim prostorom. Vsi mi, ki smo del tega, smo seveda člani več društev in letos se je z nekaj sreče zgodilo, da smo našli nove prostore na Vrtači, ki si jih delita dve društvi. Kar se tega tiče ne vem natanko, kako bomo to peljali naprej, kajti vsekakor stremimo k združevanju in enotnosti, vendar je to drugo društvo, Pojoča skleda, tudi precej močno in bi bilo škoda, da bi izgubilo identiteto, saj je organiziralo tri večje blues festivale in poučevanje za skupine ljudi, ki bi sicer težko prišli do glasbenega izobraževanja. Govorim o slepih in slabovidnih ter tistimi s posebnimi potrebami.

Eden od projektov društva je tudi Salon za ENO glasbo. Pravzaprav gre za ponovno obuditev salonskih koncertov, namenjenih članom društva …
Salon za ENO glasbo je spodbudil marsikatero razmišljanje, kako sploh organizirati dogodke in razmišljanje o tem, kaj je javno ter kaj zasebno. Potrebno je bilo najti kombinacijo, ki zagotavlja ljudi, a hkrati omogoča izognitev birokraciji. Govorim seveda o SAZAS-u in podobnih organizacijah, ki bi jih sicer z veseljem vsakič plačal, če bi vedel, da bo denar odšel tja, kamor je namenjen. Kakorkoli, Salon ostaja stalna sobotna kulturna popestritev. Zdaj, ko imamo nove prostore, je vse na precej višjem nivoju, sploh kar se akustike prostora tiče. Janez je vse skupaj zelo dobro premislil in uporabil vse svoje znanje. Seveda projekt še ni dokončan, saj gre za zelo nizki proračun in navkljub temu je finančno zadeva še vedno ogromen zalogaj, pri katerem se moraš vprašati, ali kupiti še en bobenček ali še eno desko. Bo pa v tem prostoru z decembrom ali januarjem tudi veliko več dogodkov, saj bomo pričeli še z drugimi projekti.

Posebnosti Salona za ENO glasbo, poleg tega, da gre za zasebne koncerte, so tudi akustičnost, pristnost in tisto prizadevanje, da se ulični nastop prenese v udobje dnevne sobe.
Seveda, po eni strani gre za salonski ulični nastop. To je vsekakor eden od aspektov. Po drugi strani pa v njem nastopajo tudi ljudje, ki na ulici ne igrajo. Če pogledamo skozi zgodovino, se je vedno muziciralo samo akustično. Problemov s tem, da v gostiščih ne bi bilo zabav, ni bilo. Danes glede tega vlada razvajenost in mišljenje, da za trideset ljudi že nujno potrebujemo ojačevalec. Mrzlično razmišljamo, kakšnega. Realno gledano je bilo nekoč povsem običajno, da če pevec ni imel močnega glasu, ni mogel peti, ker se ga preprosto ni slišalo. Ni bilo nobene potuhe. Zato v Salonu pristopamo nekoliko drugače. Seveda ozvočenje ni vedno slaba stvar, a tiščati ojačevalnike v mali prostor je, če smo iskreni, sluhu nevarno, da se ne spuščam v to, kako ta glasba zveni skozi zvočnike. Salon je prav zato nujno potreben. Ohranja vintage princip. Izvajalcu nudi stereo mikrofon, nakar je vse odvisno od njega. Kakor igra, tako se bo slišalo. Jasno, malce si pomagamo s tehničnimi pripomočki, a v osnovi gre samo za to, da nekdo zveni natanko tako, kot igra. Kar je zelo dobro za vse nas, glasbenike.

A najbrž niso vsi navajeni igrati v prostoru, ki je osvobojen vseh motečih dejavnikov. Kakšni so odzivi?
Vsekakor je potrebno vzeti v zakup, da je mnogo zasedb nastalo, ker si lahko z ojačevalniki pomagajo. Nedavno smo gostili harmoniko in kitaro. Seveda je bil koncert akustičen, a je imel harmonikar mali ojačevalnik, da je lažje slišal kitarista. Danes akustično muziciranje ne pomeni, da ne smeš imeti ničesar, sploh kadar so zasedbe take, da se zaradi narave instrumenta glasbeniki med sabo slabo slišijo. Takrat moramo priti malce naproti. Nismo tako striktni in smo že naredili izjeme. Imeli smo skupino, ki je bila rahlo ozvočena in tudi kitarista, ki je prišel v Salon z meter in pol velikim ojačevalnikom, saj je to preprosto njegov način igranja. A treba je najti zvok, ki ustreza prostoru, ne le naviti vse do konca. Je pa res, da se tudi mi učimo, kaj dandanes pomeni akustično igranje.

Ena od posledic tovrstnih koncertov je tudi spodbujanje ljudi ne le k poslušanju, temveč k slišanju. Je dandanes to ena večjih težav?
Natanko tako je, kot si rekla … pričakujemo od drugih, da bodo slišali, a se že mi sami učimo, drug od drugega. Menim, da je pri glasbi enako, kot v življenju. Odletiš v neke svoje smeri in če si pomirjen, priletiš nazaj v skupino. Ko bomo obvladali komunikacijo na tem življenjskem nivoju, bomo obvladali tudi komunikacijo na odru, naj bo ta ozvočena ali ne. Ne nazadnje pa je tako, da kakršen je tvoj karakter, tako igraš.

Torej je glasba ogledalo človeka.
Dejansko. Zelo težko kaj skriješ. Niti se ne ukvarjaš s tem, da bi kaj prikril, temveč se ukvarjaš s tem, kako postati boljši. Kaj in kako … to je vprašanje. A s slabim človekom nihče ne želi igrati, čeprav je morda krasen glasbenik. In obratno.

Potemtakem bi lahko rekla, da ostanejo le najboljši?
Ali iskreni. Vsi imamo napake … Pri akustičnih koncertih se je treba poslušati in se prilagajati vsem možnim okoliščinam. Isto je v življenju. Pravzaprav nobena glasbena skupina nima težav, kadar ima koncerte in ji vse gladko teče. Zasedbe običajno razpadejo, ko se zgodi preskok. Takrat udarijo ven travme, saj prej zanje ni bilo časa. S tega stališča kriza niti ni slaba, saj nas je soočila s tem, da smo eden redkih narodov, ki nima določenih najnižjih cen in smo sami sebi naredili veliko škode s tem, ko smo pričeli spuščati cene. Vsi razlagajo, da ni denarja in da so v krizi. Vsi smo v krizi. A v Angliji so zadevo uredili in cene sploh niso tako padle, tu pa gre navzdol in navzdol, da več ne veš, ali igraš za minus ali boš pokril vsaj potne stroške. In te stvari se težko uredijo, ko si enkrat že popustil. Društvo za ENO glasbo ima recimo zelo dober pristop do teh težav, saj povezuje ljudi v razmišljanju. Treba je najti rešitev, saj je Slovenija specifičen trg in ne bi imelo smisla kopirati od drugih. Je pa sigurno tudi kakšna prednost v tej majhnosti, le najti jo je potrebno.

Salon je doslej gostil zares raznoliko paleto glasbenih ustvarjalcev. Je kakšen, ki se ti je osebno posebno vtisnil v spomin?
Osebno vsekakor smatram za dosežek, da sem sam v Salonu posnel dva albuma. Enega z Jezdeci prostranih dimenzij, ki sicer še ni uradno izšel, a je na spletu že na voljo. Pri nas je pač tako, da smo, kakršni smo, in pogosto potrebujemo več kot desetletje, da naredimo obrat z leve v desno. Drugi pa je album z Brencl bando, kjer smo imeli težavo ne z izbiranjem skladb, temveč z metanjem ven. Mi bi dali kar vse na album, a tehnično ni bilo mogoče, ker nosilec zvoka ne sprejme toliko podatkov. Seveda veliko pomeni tudi, da je na kanalu Youtube že več kot dvesto posnetkov nastopajočih in da so vsi tako zvokovno kot slikovno na visoko profesionalnem nivoju. Ne nazadnje zvok obdeluje mojster. Mnenje o tem, kako so ljudje igrali, je druga stvar, a gre za visoko kakovost. Če k temu pridamo še najbolj nizek proračun, kar jih je, se lahko samo še čudiš. Za Slovenijo je to res velik dosežek. A sam prostor vsak glasbenik doživlja po svoje. Enim je nastop v Salonu najboljši, medtem ko je drugim mučen. Res je mali prostor in ko odpreš oči, imaš človeka dejansko pred sabo. Tega na odru nikoli ne doživiš. Tudi sam sem ob tem doživel šok, a seveda vsak doživlja po svoje, kar ni povsem realno. Tudi kadarkoli snemaš, nikoli nimaš dobrega občutka. Telo mora fizično pozabiti, kaj je počelo, saj sicer, če prekmalu poslušaš, fizično začutiš še preden prideš do mesta, kjer si igral drugače, kot naj bi. Motorični spomin ve, kaj je delalo telo, zato moraš pustiti času čas. Šele potem lahko realno zaslišiš, kaj si posnel.

Omenil si profesionalni zvočni in video material, ki ga dobiš po nastopu v Salonu. Zdi se mi, da je to ena od zares dragocenih dodanih vrednosti samega nastopa.
Veliko pogovorov je bilo na to temo. Mnogi, ki so želeli nastopiti v Salonu, so povprašali po honorarju, kar je povsem legitimno vprašanje, ki ga tudi sam vedno postavim. A honorar za nastop pri nas je pravzaprav garancija za vrhunski avdio in video material. Video je sicer odvisen od tega, koliko ljudi pride, koliko je kamer, vendar je avdio vedno vrhunski. Ljudem je potrebno razložiti, da je ta honorar v resnici gromozanski. Najem studia in Janeza Križaja po tržni ceni pove vse. Je pa seveda odvisno od tega, zakaj prideš v Salon. Lahko prideš zato, ker potrebuješ nastop in rad igraš, lahko pa prideš z namenom, da zaigraš najboljše, kot lahko. Potem pač odideš z albumom, za katerega bi sicer dal nekaj tisoč evrov. Odvisno od interesa posameznika. Tisto, kar mi lahko damo, je prispevek, ki se meri v našem delu. Tu so še prostovoljni prispevki, kjer preizkušamo različne načine. Trenutno smo na izstopnini. Seveda si vsak obiskovalec sam izbere, koliko bo dal, damo pa ljudem vedeti, da le naj dajo, kolikor se jim zdi vredno. Pa saj se vse nekako premika na boljše.

Tu je najbrž tudi cela paleta prostovoljcev …
Jasno, za tem je zelo veliko ljudi in realno gledano smo vsi prostovoljci. Upam, da bo vse skupaj pripomoglo k temu, da se celotna scena malce zatrese in se zmiga. Tu imamo nek otoček in upam, da bo podoben v prihodnosti tudi v Mariboru, lahko s povsem drugimi ljudmi, ter drugje. Bistvo je, da se skupine zainteresiranih za kulturo pričnejo združevati, da bomo imeli publiko.

* Intervju ni avtoriziran, ker s strani Klemna Bračka v dobrem mesecu ni bilo mogoče dobiti potrditve.



Comments are closed.