logo

Aleksander Novak: Toplina srca, ki greje mraz ljudi

Avtorica: Nina Novak (foto: Ivan Gregorič)

Aleksander Novak 026

Aleksander Novak (foto: Ivan Gregorič)

Da življenje od nas marsikdaj terja spust na kolena le zato, da bi lahko znova vstali, je morda tisto, na kar najprej pomislimo ob pogledu na album Aleksandra Novaka, ki ga je poimenoval Do dna. A verjetno vsakič znova v nas odmeva vprašanje: zakaj jaz? Vendar slednje ni potrebno. Bistveno je slediti svoji poti. Vedno znova. Priti DO DNA in se zavedeti, da MI SMO LJUDJE. Ob tem, da DRUGAČNA SVA omogoča, da NAŠEL SEM JO TAM. Samo jaz. Ker vem, KAKO SE POČUTIŠ. In DA BI lahko spregovorili z VEČ KOT 1000 BESED je potrebno čutiti. Potreben je pogum. Takrat šele bomo lahko vstali in odšli znova ŽIVET.

 

Kitaro je pričel igrati v petem razredu osnovne šole na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, potem ko je že poskusil s harmoniko, a ga ta ni prepričala. Kmalu zatem je pričel ustvarjati svoje pesmi, saj ga preigravanje drugih avtorjev ni veselilo. Zdelo se mu je prazno, preveč avtomatizirano in brez pravih čustev. Brez osebne note, bi lahko dejali. Zato je konec »osnovne šole posnel prvo skladbo z naslovom Kje si metulj in v poznih najstniških letih še tri. Takrat sem, leta 1998, nastopil tudi na Melodijah morja in sonca. Kazalo je, da bom posnel album, vendar je do takrat moralo preteči še mnogo let,« se spominja Aleksander Novak, ki je svoj prvenec nazadnje posnel s pomočjo Bora Zuljana že leta 2005, vendar je izšel šele sedem let kasneje, kar je »bolelo. Bilo je zares hudo, ker ni izšel. Zato sem nazadnje album izdal preko agencije svojega brata, saj sicer res ne vem, če bi sploh kdaj izšel in če bi še kaj ustvaril.« S tem je zaključil eno od obdobij svojega življenja.

Najuspešnejša pesem z albuma je zagotovo Pentlja, duet z Aniko Horvat, ki »mi je osebno še vedno zelo pri srcu. Doživela je kar nekaj uspehov in takrat sem to vzel zelo zares. Bili smo na poti in verjel sem, da bo šlo, vendar danes seveda gledam precej drugače na vse enodnevne reči,« je iskren. Ker se je naveličal produkcijsko urejene glasbe in je pogrešal svoj izraz, po katerem bi bil prepoznaven, je posnel nekaj pesmi, kjer je igral kitaro, njegov brat Iztok Novak Easy klavir, Rudi Bučar bas, Daniel Matič kitaro in Mitja Stropnik bobne. »Bilo je čutno in zanimivo, saj ne vem, če je Rudi še kje igral bas. Vendar je pri četrti pesmi postalo monotono, ponavljajoče se, zato spet nisem več vedel, kam naprej. In to je bil konec vseh poskusov. Takrat sem namreč začel pisati pesmi, ki so bile drugačne« in prav te so ga nazadnje pripeljale do Gabra Radojeviča.

»Gaber je zaslužen, da sem se pričel resneje ukvarjati z glasbo. Dejal mi je, naj ne preneham, naj se borim in vztrajam. In potem mi je pripeljal vse te fante …,« pripoveduje z žarom v očeh. V mislih ima seveda Roberta Pikla, Jureta Rozmana, Anžeta Langusa Petroviča in Boštjana Grabnarja, ki so sodelovali pri nastajanju albuma Do dna. »Spomnim se našega prvega srečanja … bil je predvečer hčerinega rojstnega dne in ravno sem ji napisal pesem Da bi. Vse je bilo čarobno,« pove Aleksander, ki si je nemudoma zaželel delati z njimi. Z Gabrom sta se dogovorila, da bosta delala na dolgi rok, kar je danes izredno redko in »dejal mi je, naj vsem glasbenikom zaupam. Odločil sem se, da bom zaupal njemu in da bom sledil njegovim občutkom, četudi morda sam ne bom še povsem verjel.« Danes je hvaležen za to odločitev. »V meni je prebudil marsikaj. Pričel sem razmišljati, pisati, se vživljati v ljudi in v to, kaj imajo v mislih, se tudi nekoliko oddaljil od sebe, kar se še vedno dogaja. Zori.« Takrat se je osredotočil na poslušanje italijanskih kantavtorjev in pričel »črpati to neverjetno energijo. Z Gabrom sva pričela pripravljati demo posnetke, nakar sva jih še preuredila. Zavedam se svojih težav, predvsem tistih z ritmiko,« a jih je, sodeč po glasbi, vpeti na album Do dna, uspešno premagal. Na to odgovori, da »se trudim na koncu dojeti korak, ki mi ga daje skupina. Ohranjati naravnost, kot bi sam zaigral na kitaro.«

___
Da bi lahko človek zares nekaj pričel na novo, mora izgubiti vse. Za trenutek tudi sebe.
Do dna je zate, ki si vedno znova upaš na to pot.
Pojdi z mano. Ne bo ti žal.
(zapis Aleksandra Novaka na albumu Do dna)
___

copertina_novak_album_00

Aleksander Novak: Do dna

Potem je v zgodbo vstopil Boyan Ceglar, ki je Aleksandrovo zgodbo upodobil vizualno. »Z Boyanom sva se dobila na kavi in se pogovarjala kakšnih pet minut. Bilo je, kot da se poznava vse življenje,« pove Aleksander, ki je nadvse hvaležen, da je že takrat dobil vpogled v naslovnico albuma Do dna. Skoraj natanko takšno, kakršna je njena končna podoba. »Začutil je in točno take ljudi iščem. V resnici niti ne bi rekel, da jih iščem, temveč jih najdem. Preprosto so ti nekje namenjeni in jih najdeš, ko jih v resnici še najmanj iščeš,« pove Aleksander in nadaljuje, da se v vizualni komponenti albuma tako kot v glasbi skrivata »globoka socialna nota in sporočilnost. V umetnosti se moraš sleči, moraš se razgaliti in razdati, saj je drugače zlagano. In zlagano je zelo hitro.«

Do dna v resnici premore nadvse ljudsko sporočilo, kajti le kdo med nami se še ni počutil ponižanega in nevrednega, nevidnega v množici ljudi. Ljudje dandanes skrbijo in se borijo za svoje preživetje, medtem ko sočloveka, še posebno neznanca, večina preprosto ne vidi, ga ne opazi in zatorej niti pogleda ne. Univerzalna bolečina človeštva. Vendar človek lahko postane tudi junak, in prav takšen je močan lik, ki krasi Aleksandrov album. Nekdo, ki je z vero vase uspel. Zmagal, zato mu je bilo dano vnovič vstati in razpreti roke visoko nad glavo. Vprašanje je, če to zmoremo vsi …

»Zgodbo črpam skozi svoje življenje in skozi borbe, saj ni bilo nič podarjeno. Sem slaboviden in zaradi težav z vidom imam seveda nekaj več težav, kot ljudje, ki vidijo normalno, vendar invalidnosti in pomilovanja do sebe ne maram zlorabljati. Sam želim sporočiti nekaj drugega, in sicer skozi pot, ki je drugačna, kot pravkar opisana. Z upanjem, da bi jo ljudje na drugi strani znali ceniti in spoštovati.« Aleksander je sicer zaposlen na Društvu slepih in slabovidnih v Kopru, kjer je administrator in v prostočasnih aktivnostih animator, ki skuša člane spodbuditi k udeleževanju kulturnih, športnih in drugih dejavnosti. »Težko je, kajti marsikdo se zapre. Večina naših ljudi konča šolo in si izjemno prizadevajo, vendar vemo, kako je s službami … zato radi pokažemo na tiste, ki jim uspe.« In Aleksander je zagotovo zmagovalec. Je nekdo, ki si je upal iti vase in premagati težave, ki so mu preprečevale doseči stopnice višje. »Začel sem se zavedati, da smo na koncu sami s svojo umetnostjo in naša zgodba je v resnici transakcija. Vsi se borimo za isto. Vsi dajemo in čez čas si želiš, da se nekaj tega dajanja povrne. Zato sem začel delati še bolj trdo, se ozrl globoko vase in se pričel veseliti vsakega novega tona. Imam občutek, da so mi takrat ljudje začeli prihajati naproti …«



Comments are closed.