Janez Križaj: Dopolnilo da, nadomestilo ne!
Tretji del iz ciklusa prispevkov Absurdi iz slovenskega kulturnega in glasbenega prostora.
Avtorica: Nina Novak (foto: Iz tišine se rodi glasba in spletni arhiv)
foto: Iz tišine se rodi glasba
Svet, v katerem živimo je grob, krut in nepošten. Vsakič znova nas pobije na tla, vendar s pomočjo magije glasbe vendar uspemo premagati ovire dneva in zvečer sanjavo zaspati. Režiser zvoka Janez Križaj zagovarja stališče, da je resnična edino tišina, medtem ko je glasba laž. Laž, ki nam seje ljubezen, vero in upanje, s katerimi prebrodimo blatne dni. Vprašanje torej ni, ali nam glasba lahko pomaga; dilema, s katero sva se soočila v tokratnem prispevku, se osredotoča na navdih, potreben za ustvarjanje, a za katerega se zdi, da ga je vse težje najti. Kajti vsakdan je pretežak, da bi umetnik sploh še smel verjeti v lepoto …
Šibka samopodoba slovenskih glasbenikov zagotovo v veliki meri izhaja tudi iz neenake obravnave do slovenskih in gostujočih, tujih, glasbenikov s strani samih organizatorjev. Predvidevam, da se razlog za to delno prav tako skriva v tem, da imajo glasbeniki v tujini za sabo celotno ekipo, ki skrbi, da vse teče gladko, medtem ko so slovenski glasbeniki povsem nebogljeni, sami zadolženi za vse.
Moje prekletstvo in blagoslov hkrati je, da sem veliko delal s tujci, zato vem, kaj pomenijo normalni delovni pogoji ali, še bolje, boljši. Težko je reči, da imajo glasbeniki v tujini normalne delovne pogoje, vendar imajo zagotovo veliko boljše kot slovenski estradniki. Razlika med slovenskimi glasbeniki in glasbeniki iz tujine je ogromna, saj slednji večinoma ploh ne vedo, koliko stane studio. V tujini za to poskrbi manager in vse, kar glasbeniki vedo, je, da imajo na voljo deset dni ali dva tedna studia, zato lahko ta čas razmišljajo izključno o svoji glasbi in njihova naloga tudi je ustvariti čim boljše pesmi. Razlika je tudi med slovenskimi profesionalnimi glasbeniki in glasbeniki, ki jim je glasba konjiček, saj imajo slednji običajno dobre službe in lahko zato brez večjih težav investirajo 2.000 eur v snemanje. Zaprejo se v studio, se zabavajo in imajo pač drag konjiček. Lahko pa si zamislimo slovensko pevko, ki ne le da plača studio iz lastnega žepa, temveč si ta denar izposodi, saj le tako sploh lahko stopi vanj. In seveda mora ta denar potem tudi vrniti. Jasno, njena prva misel je: to mora biti dobro. Ne razmišlja o tem, kako zelo se bo zabavala med ustvarjanjem in snemanjem …. To mora biti dobro je edino na kar misli, saj mora vrniti dolgove. In ko stopi pred mikrofon, premišljuje, da jo vsaka minuta v studiu stane dva evra. Zagrabi jo panika in potem ko poje o ljubezni, veri ter upanju preprosto ni prepričljiva. Profesionalni glasbenik, ki nima drugih virov dohodka in ne denarja, si le-tega izposodi, kar je velika psihična obremenitev. Posledično je nasmeh zelo neprepričljiv, saj drugačen niti ne more biti in leta tega pustijo posledice.
Najbrž samopodoba postaja vse slabša in tudi kakovost glasbe teh istih glasbenikov, ki pravzaprav nimajo možnosti vlagati v nadaljnji razvoj svojega znanja – pri čemer imam v mislih udeleževanje pevskih in instrumentalnih delavnic, nakup novega instrumenta ter druge opreme – sčasoma nekoliko upade.
Samopodoba je za glasbenike, še posebno za pevke in pevce, najpomembnejša. Ko greš na oder, moraš imeti bleščečo samopodobo, saj boš sicer zelo težko prepričal publiko v dvorani, naj bo poslušalcev 50 ali 5.000. Preprosto nisi prepričljiv. Zato managerji v tujini toliko pozornosti polagajo na samopodobo. Pomembno je lepo zakulisje, limuzina, ki glasbenika pripelje z letališča v hotel … v resnici je vtis udobja in ugodja celo bolj pomemben od končnega honorarja. Mnogi raje spustijo ceno, da le ugodijo vsem drugim zahtevam.
Nisem prepričana, da je v našem okolju sploh mogoče postavljati še kakršnekoli druge pogoje, kakor zahtevo po samem honorarju, saj že le-tega takorekoč ni nikjer več ali je zelo simboličen …
Res je, honorar v znesku 200 eur, da ne govorim o honorarju 20 eur plus pijača, se mi ne zdi normalen za petčlansko skupino, ki celo nedeljo preživi na prizorišču in zvečer odigra enourni koncert. To je honorar, ki ga sme ponuditi dokaj zakoten klub, kateremu ne gre prav dobro. V nasprotnem je honorar poniževalen, saj gre pogosto za ljudi, ki imajo za sabo 30 let poklicne kariere in so vrhunski glasbeniki. Z zgoraj omenjenim honorarjem komaj pokrijejo stroške in vsekakor tega ne bi mogli početi vsak dan, saj ne bi imeli s čim plačati položnic. Stroški so preveliki in takšni koncerti smejo bili le konjiček, saj ne zagotavljajo pogojev za poklicno delo. Je pa seveda potrebno tudi priznati, da s tem, ko denar ni v igri, glasbeniki dobijo ogromno mero umetniške svobode. V Angliji sem spoznal, da kjer je možnost zaslužka, v studiu prisostvuje računovodja, ki se vključuje s komentarji, kot so: Elton John bi spremljevalne vokale postavil drugače in podobno. Tu lahko počneš, kar te je volja, saj ne glede na to, kaj boš naredil, zaslužka ne bo, medtem ko je v Angliji svobodo potrebno žrtvovati. Moraš se prilagajati, saj lahko ali zaslužiš ali izgubiš.
Torej se glasbeniki v tujini prilagajajo trgu. Pri nas ne?
Pri nas se trgu prilagajajo radijske postaje. Z reklamami, saj naročnina služi le temu, da imajo korporacije popust pri oglaševanju. Državna postaja deluje na trgu povsem enako kot komercialne postaje in posledično je odgovorna oglaševalcem. Za naročnike ne odgovarja, prav tako ne za javni interes. Pomembni so oglaševalci. Prav zato je govoriti o uredniški svobodi in poslušalcih povsem napačno. Radijske postaje vrtijo glasbo po okusu oglaševalcev in tudi testne skupine niso sestavljene iz reprezentančnega telesa publike, temveč iz ozkega segmenta ciljne publike, ki jo določajo oglaševalci, zato so tudi njihovi rezultati rezultati oglaševalcev, in ne splošne publike.
Je potemtakem slovenski kulturni prostor ne le poln poniževanj in zaničevanj, temveč tudi laži? Bi lahko govorila o nekulturi kulturnikov?
Na vprašanje bom odgovoril kar z zgodbo … Pred leti, v 90-ih letih, je imel eden od takratnih najpopularnejših pevcev nastop na sponzorski prireditvi za prodajo avtomobilov, kjer je imel javni zavod eno večjih vlog. Najel je glasbenike in jim obljubljal lep honorar, ki ga je dotični pevec nazadnje tudi pričakoval, glede na to, da je šlo za sponzorsko prireditev. Takrat je bil na vrhuncu slave, a honorarja kljub obljubam ni prejel, zato je primer odšel na sodišče. Ena od producentk javnega zavoda pa je na obravnavi dejala, da pevec, o katerem teče beseda, zahteva honorar v višini trikratnega običajnega zneska, s čimer se strinja in to bo tudi zagotovo dobil, saj je trikrat nič preprosto: nič. In na sodišču se nihče ni obregnil, da je običajni honorar za glasbenika s strani javnega zavoda nič. Zato ta pevec ni več slovenski pevec, temveč se je odselil iz države …
foto: spletni arhiv
Komentar ni potreben … A da se vrneva k samopodobi: kje se slab odnos do glasbenikov, če odštejeva dejstvo, da so honorarji slabi ali jih sploh ni, odraža najbolj izrazito?
O odnosu do glasbenikov veliko pove že sama kakovost zakulisja. Torej, ali je pijača brezplačna, ali je tam voda z okusom ali voda brez okusa. Nadvse zanimiva se mi zdi specifika slovenskega okolja, saj, vsaj mislim, nikjer na svetu – zagotovo lahko govorim o Evropi – odnos ni tako žaljiv in nespoštljiv, kakor v Sloveniji. Pred leti smo bili s skupino v Nemčiji, kjer smo nastopali v neki zakotni diskoteki, vendar je zakulisje premoglo 25 vrst sirov, 25 vrst kruha, skrinjo s 35 vrstami sokov in pivi, kavč, video ter še marsikaj. Kot nekakšna “mizica, pogrni se”. Do nas je prišel lastnik in vprašal, če je vse v redu in če potrebujemo še kaj. Samo smejal sem se in med smehom izjavil “whiskey on rocks”. Takoj je odšel in bil sem prepozen, da bi pojasnil svojo šalo. Čez nekaj minut se je vrnil z vrčkom ledu in viskijem ter znova povprašal, če je vse v redu. Samo kimali smo. Takšen odnos je za Nemčijo povsem normalen. Zavedajo se, da boljšo samopodobo kot bo imel glasbenik, bolje bo igral. Tudi v Bosni velja pravilo, da vedno plačaš več, saj s tem podvojiš investicijo. Samopodoba bo večja in glasbeniki bodo igrali veliko bolje, če ne celo dlje. Pri nas ljudje nimajo spoštovanja do glasbe … Pred časom so imeli bosanski glasbeniki v enem od klubov koncert “na klobuk” in ljudje so vanj metali po dva evra, tu in tam je priletel petak. Nastopajočim se je dobesedno mešalo. Niso razumeli, kako lahko ljudje mečejo v klobuk takšen drobiž, saj gre denar vendar za glasbo. V Sarajevu ne moreš dati manj kot 20 eur, saj v očeh drugih izpadeš nekulturen. V klobuk se meče 50 eur. Odnosa, kakršen je pri nas, ni nikjer. Ne v Italiji, ne v Avstriji, ne na Madžarskem in ne na Hrvaškem. Seveda so povsod lokalna nihanja in se zagotovo najdejo izjeme tako tu kot tam, vendar v splošnem velja, da tako slabo ni nikjer.
Morda tudi zaradi majhnega trga. Nimamo veliko koncertnih prizorišč, niti založb, še manj priložnosti, da svoje delo predstavimo v medijih. Oddaj o glasbi takorekoč več ni. Avtorske pravice niso urejene. Zdi se, da slovenski kulturni prostor premore kup absurdov. Bo sploh kdaj drugače?
Producentka ene od TV oddaj, ki sem ji omenil, da je honorar poniževalen, je takoj skočila v zrak, češ naj se ne razburjam glede honorarjev, saj bodo potem ukinili še te glasbene oddaje, ki so. Skratka … ob ekonomskem še čustveno izsiljevanje in grožnja, da bomo vse uničili, če se bomo postavljali za svoje pravice. A dejstvo je, da RTV nima nobenih problemov, dokler bodo glasbeniki hodili igrati zastonju. To, da so ti glasbeniki vse slabši in da gre samo še za amaterski eksibicionizem ali eksibicionistični amaterizem, nikogar ne zanima. Institucije v javnem interesu rade govorijo o svobodni izbiri in žanrski nediskriminaciji, a v resnici vse deluje po principu čim ceneje in če se da zastonj. Spomnim se tudi, kako je ena od producentk TV oddaje že pred leti, ko sem sitnaril za honorarje, rekla, da naj se napotimo kar domov, če bomo povpraševali po honorarjih, saj zagotovo v vrsti čaka najmanj sto takšnih, ki bi radi prišli na naše mesto. V primeru da ne, pa tudi nič hudega, saj tudi njihovi voditelji pojejo in bo kateri od njih vzel v roke mikrofon ter zapel. Očitno je povsem vseeno, ali si voditelj ali glasbenik, kar je v nasprotju z dejstvom, ki ga vedno znova poudarjamo: ljubiteljska kultura je vedno dobrodošla dopolnitev poklicne kulture, ne sme pa postati njeno nadomestilo. Torej: dopolnilo da, nadomestilo ne. In če se vrnem na prejšnji prispevek Plačaj in smeš nam igrati, državna proslava, rojstni dan države, zagotovo potrebuje poklicne umetnike, ki naredijo dober spektakel. Ko tja postaviš amaterje le zato, ker so zastonj, daš očitni signal, da slovenskih poklicnih glasbenikov ni in da jih niti ne potrebujemo.
Preberite tudi prvi del, S tišino do poštenih tarif?, in drugi del, Plačaj in smeš nam igrati, iz ciklusa prispevkov Absurdi iz slovenskega kulturnega in glasbenega prostora.