logo

Divje jezero: Prebujenje

Avtorica: Nina Novak (foto: Tina Semič)

divje_jezero_promo_tina_semic

Divje jezero (foto: Tina Semič)

Morda bi bil najustreznejši izraz za opis albuma Mestni vrvež zasedbe Divje jezero, ki jo sestavljajo basist Alen Bogataj, bobnar in tolkalec Luka Čibej, kitarist Aleš Golja, klaviaturist in harmonikar David Križaj ter saksofonist Tomi Peljhan, zamejena svobodnost. Kajti njihove skladbe so namreč preproste, nadvse spevne in melodične, a znotraj teh meja vendar ponujajo veliko mero obratov, ki kar kličejo po svobodi in iskanju. Ali slednje nemara obrodi tudi kakšno spoznanje, potrebno za spremembe, in te kulturna scena še kako potrebuje, še ni povsem znano. A povsem jasno je, da je tendenca Mestnega vrveža prebuditi ljudi iz otopelosti in jih vrniti nazaj življenju, saj se pogosto zdi, da so iz njega preprosto izstopili.

 

Navkljub temu, da je glasba zasedbe Divje jezero instrumentalna, premore nadvse pomenljive naslove skladb, saj te izvirajo iz različnih asociacij. »Bistveno je, da si skušaš za glasbo nekaj predstavljati in od tu izvirajo asociacije,« pove Luka Čibej, vodja zasedbe in eden od ustanovnih članov, ter nadaljuje, da je med njimi zagotovo najzanimivejša tista o skladbi Šnita kruha. Skozi smeh pojasni, da so »na vajah vedno narezali malo salame in kruha. Ko smo razmišljali, kako bi poimenovali skladbo, smo nazadnje sklenili, naj bo kar Šnita kruha. To je bil delovni naslov, a je potem kar ostal.« Glasba, vpeta na album Mestni vrvež, je nadvse melodična, spevna in gladko prehaja iz teme v temo. »Zvok je sicer jazzovski, vendar nihče od nas, ki nam je muziciranje samo konjiček, ne obvladuje improvizacije. Zato so skladbe aranžmajsko precej dodelane,« pove David Križaj, medtem ko ga Luka, ki je avtor večine skladb, dopolni, da je »nekatere skladbe v celoti naredil sam. Posnel sem jih na računalnik in potem smo se jih na vajah le naučili. Druge pa smo komponirali skupaj, običajno na vajah. Večina jih je nastajala več let, zato so se tudi njihovi aranžmaji dokaj menjali, saj se mi zdi, da smo, kar se tega tiče, precej strogi do sebe. Zares iščemo optimalen zvok in da je vse skupaj pravo, ne le, da je tam zato, da nekaj je. Mora dozoreti.«

Čeprav Mestni vrvež temelji na fusionu, je album medžanrski, kajti v njem se čutijo tako vplivi jazza kot rocka in marsikdaj celo popa. A vendar na etiketo, ki jo glasbi prida žanrska umestitev, tako David kot Luka gledata nekoliko skeptično. »Težko je reči, vendar nekako moraš umestiti glasbo, da ljudje sploh vejo, kaj jim ponujaš,« razlaga Luka, medtem ko David trdi, da mu je »malo nerodno uporabljati besedo fusion, saj ta običajno označuje glasbo, ki temelji na improvizaciji, kar naša ni. Naša je aranžmajsko precej dodelana in zato bi ji bolj ustrezala nalepka jazz-rock. Vendar v resnici nobena od teh dveh ni prava.« Prepričan je, da pozoren poslušalec zlahka zasliši tudi premetene »klišeje, ki so postavljeni na različna skrita mesta. Ustanovni trio sestavljajo Luka, Aleš in Alen, in vsi trije imajo ogromno izkušenj v različnih popularnih žanrih, kar se seveda pozna.« Čeprav se morebiti zdijo skladbe preproste in energične, se za njimi prav zato vendar skrivajo tudi mentalne igre. Luka pojasni, da zato, ker »so vsi glasbeniki, ki jih poslušam sam, profesionalci, ki si lahko privoščijo marsikaj. Običajno je to tema, iz katere izhajajo in na kateri zgradijo večminutni improvizacijski vložek. Mi si tega ne moremo privoščiti.« Zato iskreno prizna, da je zglede in vplive iskal pri orkestrski glasbi, saj so skoraj vsi tudi člani pihalnih orkestrov, in v modernih aranžmajih različnih Big Bandov, ki premorejo le malo improvizacije. »Povsod so zanimive teme in ta melodičnost, ki jo aranžmajsko lahko obrneš na več načinov, oziroma, jo variiraš, mi je zanimiva,« pove Luka, ki ga »osebno zelo hitro zmoti monotonost, zato imam pri komponiranju ves čas v mislih, da mora vsaka skladba biti zanimiva. Da bo držala pozornost poslušalca. Ne sme biti pretiranih ponavljanj, temveč mora vsak odsek ponuditi nekaj novega in dinamičnega.«

2015divje_jezero_mestni_vrvez

Divje jezero: Mestni vrvež

Kljub temu da živimo v času, ko se vse umetnosti čedalje bolj selijo na svetovni splet in se iz fizične oblike preobražajo v digitalno, članom zasedbe Divje jezero album še vedno pomeni predvsem dosežek, ki dokazuje, da so uspeli in nekaj naredili. Nekaj, kar se ne sramujejo pokazati. Luka v današnjem, modernem, času vidi vse polno pasti. »Vsi delajo na pol. Malo tu, malo tam, vpeti so v ta in oni projekt, imajo to skupino in vadijo s tisto zasedbo … Zdi se mi pomembno, da res dobro narediš, kar delaš in potem to tudi pokažeš.« Tudi sicer je nostalgik, ki v časih vinilnih plošč, kaset in cd-jev najde obilo lepih spominov. »Zame so bili tisti časi nekaj najlepšega. Šel si h kolegu, zamenjal kaseto in nemudoma odšel domov, kjer si poslušal glasbo, dokler je trak delal. Tudi anteno smo prestavljali, da bi ujeli kakšno pesem in potem hitro pritisnili na snemaj. Potem smo jo, zadovoljni, imeli,« se spominja.

A danes so časi precej drugačni. Vse je orientirano k instant konzumiranju in potrošništvu, vendar glasbenih izdelkov kljub temu ni možno pokazati nikjer. »Ni trgovin in niti radijskih oddaj, kjer bi lahko predstavili jazz projekt, ne. Še manj televizijskih,« je razočaran Luka. Podobno ogorčenje čuti tudi do koncertnih prizorišč, ki so v zatonu. Še posebno v Idriji, od koder člani zasedbe prihajajo. »Zdi se, da v Idriji vlada že prav stereotip, da bo vsak dogodek obsojen na propad, saj še preden se sploh zgodi, vlada prepričanje, da nikogar ne bo. In to se širi med ljudmi. Žal je Idrija postala mrtvo mesto. Spomnim se, da smo kot otroci ves dan tekali po gozdu in ujeli še zadnjo svetlobo, da smo prišli domov na večerjo. Danes pa je vse prazno. Ljudje so se zaprli med svoje štiri stene in čas preživljajo ob televizijskem programu ter računalniku. Ni več druženja in naslov našega prvenca, Mestni vrvež, je prav plod te ideologije.« Razočaranje občuti tudi David, ki trdi, da je »poskusov, kako obuditi sceno v Idriji, veliko, a žal neuspešnih. Kar je še toliko bolj nenavadno, ker je le 20 km stran Cerkno, hipervasica s klubom, ki stalno obratuje in ima ves čas mednarodne izmenjave.«

Dejstvo je, da je dandanes izredno težko prodreti tudi iz omenjenih razlogov. Ponudba je sicer izjemno pestra in raznolika, vendar so se ljudje zaprli vase. Posledično se mnogi klubi zapirajo in zdi se, da smo letošnje leto prišli do obrata, saj je kulturna scena pričela zamirati. Luka je pri tem precej realen. »Glasbeniki ne morejo vztrajati pri svoji ceni, če pridejo na koncert le trije ljudje. To je logično. Podobno je z založbami, ki bi morale nekaj dobiti, da bi lahko finančno podprle nove izdaje. Če nihče ne kupuje albumov, se ne bo obrnilo na bolje.« Sami sicer niso profesionalni glasbeniki in jim do zaslužkov ni, a kljub temu igrajo »za svoj obstoj. Z zaslužki od koncertov, za katere brez krivde lahko rečem, da so skoraj ničelni, želimo vzdrževati skupino. Da imamo pokrite vsaj potne stroške in ne gremo v minus,« pove Luka in pomolči pri vprašanju, kdaj bodo pokriti tudi stroški izdaje albuma.



Comments are closed.