Janez Križaj: Plačaj in smeš nam igrati

Drugi del iz ciklusa Absurdi iz slovenskega kulturnega in glasbenega prostora.

Avtorica: Nina Novak (foto: Simon Opladen, Tom Toles)

foto: Simon Opladen

Mnogi mladi in upov polni glasbeniki sanjajo o tem, da nekega dne svojo skladbo zaslišijo na eni izmed radijskih postaj in njihova domišljija jih kmalu popelje na veliki oder katerega od festivalov. A te sanje se uresničijo le redkim. Priložnosti, ki bi jim omogočale predstaviti se publiki in strokovni javnosti, je vse manj, mladih sanjačev vedno več, denarja takorekoč nič in stroškov ogromno. Marsikdo se zato navkljub talentu svojim sanjam raje odreče. Če ne moreš zaslužiti namreč ne moreš niti plačati. Niti za nastop ne, na katere se bodo glasbeniki že kmalu morali odpraviti kar peš. A dokler bo velika večina vendar le tiho kimala in pristajala na vse krute pogoje, s katerimi jih zalagajo organizatorji koncertov, mediji in založniki, ter hvaležno pobirala drobtinice, bo glasba spremljevalka vsakdana slehernega. S tem pa potreba po spremembah predmet nobene od razprav.

O parazitizmu govorimo, kadar nekdo služi na račun drugega, vendar ni pripravljen ničesar dati v zameno, v konkretnem primeru za služenje s pomočjo komercialne uporabe glasbe. Je res, da najbolj žalosti dejstvo, da ima človek po letih bitja bitk občutek, da se situacija vse slabša, namesto da bi delali vsaj majhne korake naprej, na bolje?
O simbiotih in parazitih sem veliko povedal že v prejšnjem prispevku S tišino do poštenih tarif? Imamo različne odnose med enimi in drugimi … eden od vmesnih členov so vsekakor radijske postaje, ki ne ustvarjajo glasbe ali glasbenikov in niso publika, temveč posrednik. Jemljejo glasbo in jo dajejo poslušalcu, tako da ostane le še vprašanje, kaj in kako, v kolikšni meri, vrnejo. Državna institucija na tem področju, ki deluje v javnem interesu, je izrazito parazitistična, kajti za glasbo ne daje nič in tudi avtorskih pravic ne plačuje, temveč izsiljuje oderuške pogodbe. Enako bi lahko rekli za komercialne TV postaje, a je razlika med enimi in drugimi, saj komercialna postaja svoje oderuške pogodbe skriva in zahteva strogo zaupnost, medtem ko jih državna institucija objavlja na svoji spletni strani v obliki javnega razpisa. Oziroma, pred kratkim so se posodobili in objavljajo samo še vzorec pogodbe, brez kakršnihkoli številk. Tudi za otroške festivale. Prijavi otroka na festival in mu v primeru, da bo sprejet, razloži, da na festival ne more iti, ker zanj in za vse stroške, povezane z njim, nimaš denarja, če mu lahko razložiš. Kajti talent tu ne šteje nič. Zato me najbolj boli, ko prav uredniki tega istega javnega zavoda protestirajo proti kvotam, češ da ni dovolj dobre glasbe, kar je skregano z razumom. Da ni dovolj dobre glasbe ne more izreči nekdo, ki je po zakonu dolžan proizvajati dobro glasbo. A to je le še en absurd v slovenski kulturi, ob katerega se prav nihče ne spotakne.

Če prav razumem meniš, da bi radijske postaje morale glasbenikom plačati nekakšno uporabnino oz. predvajalnino za to, da bi smele predvajati njihovo glasbo?
V mislih sem imel nekaj drugega … Zamisli si podjetje, ki organizira zabavo za svoj 40-i rojstni dan in ob tej priložnosti velik PR-ovski dogodek, na katerega povabi 40 zvezd slovenske estrade. 40 imen, ki največ pomenijo v zgodovinskem prerezu slovenske glasbe. A vse dobi zastonj. Kdo si lahko drzne storiti kaj takšnega? Edino javni zavod … in nihče si ne upa reči ne, celo vesel mora biti, da je povabljen. V primeru, da kdo slučajno povpraša po honorarju in kritju stroškov, je na dlani odgovor, da je kriza in da že tako veliko delajo za nas, ko nas promovirajo. V resnici pa le mašijo medoglasni prostor z našo glasbo. Pridite zastonj. In so prišli. A največji absurd ni bil, da niso dobili plačila, temveč njihov catering. V zakulisju jih je namreč čakala voda z okusom in voda brez okusa. Za ljudi, ki so bili osem ur zastonj na prizorišču in so svoje znanje ter talent in čas darovali v dobrobit slovenske kulture. Kakorkoli, če javni zavod teh stroškov ni plačal, so jih plačali glasbeniki sami. “Pay to play”. A bistvo vsega je sosednja garderoba, ki je premogla tako šampanjec kot kaviar. Prav tako za glasbenike, vendar za glasbenike, ki so dobili zelo lepo plačilo. V čem je torej razlika med enimi in drugimi? V barvi potnega lista, v ničemer drugem. Domači, Slovenci, so dobili vodo z okusom in vodo brez okusa, glavne zvezde, Angleži, pa so dobili lep honorar in luksuzno postrežbo. Na srečo se je našel nekdo, ki je znorel in razbil hladilnik, da so si ljudje lahko postregli vsaj s pivom … Če si uredniki za svoj rojstni dan privoščijo nastop svoje najljubše skupine, jim ne smemo zavidati. Moramo jim privoščiti. A je vprašanje, kako to vpliva na samopodobo slovenskih glasbenikov, kar pa je že povsem druga zgodba.

Torej ni res, da denarja ni. Denarja primanjkuje le za slovensko kulturo.
Vsaka provizija je boljša od vizije, to sem ugotovil že davno tega, ko sem sodeloval pri ustvarjanju TV oddaje in že takrat za glasbo ni bilo denarja. Namreč, bilo je rečeno, da proračun oddaje ne dopušča normalnih honorarjev za glasbenike, zato sem predlagal, da gremo skupaj čez stroške in vidimo, če kje lahko kaj privarčujemo. Morda rože na odru v vrednosti današnjih 2.000 eur vendar niso najbolj potrebne in je morda celo nekoliko skregano z logiko, da rože stanejo desetkrat več, kakor glasba in glasbeniki, zaradi katerih oddaja sploh obstaja. A ne, rečeno je bilo, da producenti v celoti odgovarjajo za izvedbo oddaje in da proračuna že ne bodo kazali nikomur. Problem je podoben govoricam, kako je v tujini povsem običajno, da lokalni promotor dobi provizijo v višini 5, 10, včasih celo 15 % in da vodja skupine nemudoma vpraša, na kateri račun naj jo nakaže. V Sloveniji ta praksa ni ustaljena in tudi če bi bila, bi se vse le še bolj zrušilo. Samopodoba slovenskih glasbenikov je prešibka, da bi prenesla še dodatno razvrednotenje s podkupovanjem selektorjev, medtem ko managerjev in agentov, ki bi razmišljali bolj pragmatično, nimajo. V tem se najbrž skriva tudi razlog, zakaj večina mednarodnih festivalov gosti več tujih, kot slovenskih glasbenikov …

Vendar, mar ne bi bilo povsem naravno, da bi slovenske kulturne institucije, najsi bodo festivali ali javni zavodi, podpirali slovensko ustvarjalnost in šele nato ta isti prostor bogatili z gostovanji tujih glasbenikov – glede na finančne zmožnosti pač?
Ne bi vedel. Nekateri način delovanja določenih javnih zavodov obsojajo na kriminal, a je treba vedeti, da se s tem vsi strinjajo oziroma se nihče ničesar ne vpraša. Koliko je ob tem upoštevani javni interes, je vprašanje, računovodska dejstva pa so računovodska dejstva. In za dobre računovodske rezultate je potrebno človeka, ki je poskrbel zanje, pohvaliti in nagraditi. Tudi za izsiljevanje, oderuštvo in diskriminacijo slovenskih ter angleških glasbenikov. Dejstvo je, da leta poniževanj seveda pustijo sledi, zato ni čudno, da se nihče ne upre. Na prej omenjenem dogodku bi lahko v zaodrju vsi stopili skupaj, preprosto odšli na oder, zapeli eno domačo in povedali, da prireditev odpade, ker za slovensko glasbo ni denarja. Takšna javna stavka bi se zlahka zgodila, a nikomur ne pride na misel. Mi smo nič, nas se ne sme plačati. Postali smo žrtev, ki že prav simpatizira z ugrabiteljem in ga celo ščiti. Problem je, da slovenski javni denar zlahka namenjamo tuji kulturi, medtem ko je za slovensko avtorsko glasbo vedno kriza. Razmišljal sem celo o tem, da če smo narod hlapcev, potem je to edino, kar sploh poznamo in moramo svojo tradicijo spoštovati. Reči, da naše petje ni nič vredno. Tisti, ki kaj veljajo, so le Wagner, Verdi, Strauss in drugi velikani klasične glasbe okupatorjev in gospodarjev.

Kako RTV Slovenija predstavlja in promovira slovensko kulturo, spodbuja kulturno ustvarjalnost ter svobodo umetniškega ustvarjanja, zagotavlja ustvarjanje in poustvarjanje ter posredovanje umetniških del?
4. člen, 1. odstavek, 12. alineja:
4. člen
(1) V programih prvega ostavka prejšnjega člena RTV Slovenija zlasti:
–
–
– predstavlja in promovira slovensko kulturo, spodbuja kulturno ustvarjalnost ter svobodo umetniškega ustvarjanja in zagotavlja ustvarjanje, poustvarjanje ter posredovanje umetniških del;
–
–

A najbrž obstaja neka višja institucija, ki presoja, kdo je upravičen do javnega denarja in kdo sploh sme imeti status v javnem interesu. Mar ni nobenih kriterijev, ki jih mora izpolniti upravičenec do javnega denarja?
V tem se skriva največja tragika … o delovanju javnega zavoda smo seveda razmišljali, prav tako o tem, da bi o njegovih nepravilnostih seznanili organ, ki deli denar. Kajti delovanje zavoda v javnem interesu pač zelo očitno ni v javnem interesu. A je bila reakcija nadvse zanimiva in bi jo lahko povzel z naslednjimi besedami: super ideja, dajmo še mi. Saj smo vendar dobili razpis za zastonjsko državno proslavo in svojevrstno promocijo. Tudi tam je torej prišlo v ospredje oderuštvo in amaterizem. Zopet “pay to play”. Vendar so bili na tej višji ravni amaterji – jasno, situacija, v kateri moraš plačati, da bi lahko igral, ne zagotavlja pogojev za poklicno delo – nagrajeni, saj niso dobili le vode z okusom in vode brez okusa, temveč tudi sendvič. Lepo v polivinil zavita žemljica za ljudi, ki so bili osem ur na prizorišču in so delali za slavo domovine ter svojevrstno promocijo. Mislim, da se potem lahko le še smeješ, saj tako nezdravo okolje niti ne dopušča več samoizpraševanja, ali naj se jočeš ali smeješ. Izbire več ni in niti nima smisla. Tudi trenutni ministrici za kulturo se zdi krasno, če umetniki niso plačani, saj javnost za manj denarja dobi več umetnosti … A birokrat lahko oštevilči le kvantiteto, kvalitete ne.

foto: Tom Toles

Morda bralcem ne bo jasno, kakšne stroške naj bi glasbenik imel z brezplačnim nastopom. Govoriva torej o samem času, ki ga vloži v nastop, talentu, znanju, do katerega je moral priti tekom let, a tudi konkretnih stroških, kot so potni stroški, obleka, instrumenti, pogosto izposoja tehničnih pripomočkov, najem spremljevalnih glasbenikov itn. Ti stroški ob neizplačilu honorarja padejo na izvajalca samega, ki je torej z nastopom ne na pozitivni nuli, temveč v izgubi.
Zares lepo bi bilo, če bi na prireditvah, tudi na državni televiziji in festivalu, ki ga le-ta prireja v čast slovenski glasbi, lahko nastopili glasbeniki iz vseh socialnih slojev. Vendar nastopajo le tisti, ki si to lahko privoščijo, saj je nastop velika finančna investicija. Od tega nikakor ne moreš živeti. Absurdno je, da sme državna založba “ugrabiti” prenos Slovenske popevke – ki je vsaj nekoč ponujala najboljše od najboljšega, medtem ko danes pretežno ponuja le še amaterski eksibicionizem – in v sredini podeliti zlato ploščo svojemu najbolj komercialnemu izvajalcu. Gre za samopromocijo lastnih podjetniških sposobnosti in seveda so mnogi izvajalci tam, ker jim edino državna založba lahko zagotovi predvajanje na državnih radijskih postajah. Kolikšen je tu javni interes, ne vem, prav tako se sprašujem o umetniški in o podjetniški svobodi. Nekateri uredniki državnega radia namreč odkrito priznajo, da za državno založbo delajo izbor in potem seveda tudi promocijo. Torej, povedo založbi, s katero skupino naj podpiše pogodbo. Jasno, da bo ta isti urednik veliko več vrtel glasbenika, ki ga je sam predlagal. Gre za neizmerno konkurenčno prednost. Je pa dejstvo, da nobena država v Evropi nima državne založbe, z izjemo Slovenije.

Je tako že od nekdaj ali se situacija z leti le še slabša, oziroma, ker je odgovor na to vprašanje jasen; je prišlo do tega iznenada ali postopoma?
Težko reči. Pred leti so odkupovali pesmi, plačali stroške studia in studijskih glasbenikov. Ne po visokih cenah, a po vsaj približno spodobnih pogojih. Nihče seveda ni obogatel, ker je snemal za državno založbo, a vsaj stroškov ni imel. Od tega je kakšni dobri dvi desetletji, a so danes pogoji veliko slabši. Danes – v primeru, da snemaš za državno založbo – izgubiš pravice na posnetkih in polastijo se vsega, četudi ne vložijo ničesar. Prinesti moraš posnetke, zastonj seveda, nanje prepisati vse pravice in da ne bi imeli tveganja, moraš odkupiti polovico naklade. Skratka, če želiš izdajati pri državni založbi, moraš plačati. “Pay to play” pa je najhujša oblika boja proti kulturi, saj premočno vpliva na samopodobo slovenskega glasbenika. Ko te več let tolčejo po glavi, nekega dne izgubiš vsako voljo po tem, da bi še odšel na vajo in vse umre. Natanko to se je zgodilo skupini Hiša iz Trbovelj, ki je bankrotirala. Nekoč je bila Pop delavnica, kamor si prinesel demo posnetke in dobil naročilnico za dva dni privatnega studia. Ko si bil gotov s snemanjem, si prinesel profesionalne posnetke za premierno predvajanje v oddaji, nakar je bil posnetek tvoj. Res nismo dobili plačano, a smo dobili normalne delovne pogoje in profesionalni material, ki je bil po premierni izvedbi naš. Ponavljam: naš. Danes avtorske pravice izginejo čim se približaš Kolodvorski ulici in nisi upravičen do ničesar več. Lahko tržijo tvoje delo naprej brez vsakršnega plačila. In prav to počnejo največji paraziti slovenske kulture, grobarji slovenske ustvarjalnosti.

Neprofesionalizem se ne kaže le v nespoštljivem, celo zaničevalnem odnosu do umetnikov in umetniških del, temveč pogosto tudi v površinskosti. A povsod najbrž ni tako …
Primer dobre prakse lahko najdemo že pri sosedih. Nikša Bratoš mi je razlagal, kako poteka delo na HRT-u, konkretneje, kako nastaja sobotna koncertna oddaja Garaža. Celotna tehnična ekipa ima sestanek že v začetku tedna, da bi razčistila vse segmente oddaje, nakar se dobijo v petek zjutraj in vse postavijo. Popoldne gredo skozi, čez vse pesmi, da se prepričajo, kako stoji posamezna pesem. Seveda so ves čas prisotni tako režiser kot šef kamere in celotna tonska ekipa. V soboto dopoldne se dobijo in izvedejo generalko z vključenimi kamerami, da bi imeli po kosilu še čas kakšno pesem, v primeru, da se pojavijo nejasnosti, ponoviti in lahko zvok ter celotno sceno zabetonirajo. Šele potem so pripravljeni na izvajanje v živo ob devetih zvečer. Pri nas je praksa, da se dobimo ob štirih popoldne, da bi lahko šli ob sedmih zvečer v eter. Ni časa, ni denarja in pravzaprav je čudež, da se vse sploh še tako dobro sliši. A ljudje se vendar sprašujejo, zakaj se oddaje na HRT-u tako dobro slišijo, medtem ko je pri nas vse zelo medlo … pri čemer je potrebno vedeti, da HRT najema svobodnjake tudi za zvok.

Imam občutek, da si velik nasprotnik amaterizma in neprofesionalnosti. Potemtakem predvidevam, da nasprotuješ tudi brezplačnim koncertom.
S skupino smo se takrat, že davno, odločili, da bomo brezplačnim koncertom rekli ne. Ne le dobrodelnim, temveč tudi tistim, kjer smo mi dobili honorar, a je bilo za publiko odprto. Občinstvo na tovrstnih dogodkih preprosto ni zavzeto, klepeta in imam občutek, da niti ne pridejo na kulturni dogodek. Če kupiš karto in v dogodek investiraš svojo energijo, boš prišel in želel v koncertu uživati, medtem ko še vedno vlada miselnost, da kar je zastonj, nima vrednosti, zato klepetaš in poslušaš ali pač ne. Nisi zavzet. Mislim tudi, da se brezplačni koncerti nikdar ne razvijejo v meri, v kakršni se tisti, za katere si nekaj plačal. Lahko so povsem spodobni, a to preprosto ni tisto pravo. Kakšnim glasbenikom morda celo koristijo, ker pridejo na koncert ljudje, ki sicer ne bi prišli in si na ta način razširijo publiko. Na splošno je največji problem tam, kjer glasbeniki ne prejmejo honorarja.

Preberite tudi prvi del iz ciklusa prispevkov Absurdi iz slovenskega kulturnega in glasbenega prostora S tišino do poštenih tarif?