Janez Križaj: S tišino do poštenih tarif?

Prvi del iz ciklusa prispevkov Absurdi iz slovenskega kulturnega in glasbenega prostora.

Avtorica: Nina Novak (foto: Iz tišine se rodi glasba)

foto: Iz tišine se rodi glasba

Glasba. Neotipljiva čarovnija, ki v nas prebudi na tisoče spečih občutij, misli, sanj. Ki nas ponese na pravo pot. Nas duhovno bogati. Nas povezuje. Nas izpolnjuje … Čista lepota, torej. Vendar se zaradi nje že leta bijejo bitke. Med pristojnimi organi, ki urejajo avtorske pravice in glasbeniki ter avtorji, ki glasbo ustvarjajo in izvajajo. Med pristojnimi organi in zasebniki, ki za predvajanje le-te niso pripravljeni odšteti ustreznega zneska, primernega komercialni uporabi glasbe. So cene res previsoke ali morda celo prenizke? Janez Križaj, režiser zvoka in zagovornik pravice do tišine, zagovarja stališče, da je predrago le tisto, česar si ne moremo privoščiti. A ker lokala, ki glasbe ne bi predvajal, ni mogoče najti, je glasba očitno – prepoceni.

Tema, o kateri bova spregovorila, je povezana s tem, da naj bi bila kolektivna organizacija monopolist. Vendar bi bilo prav, da bi za lažje razumevanje problema, o katerem bo tekla beseda v nadaljevanju, pojasnila, kaj sploh je kolektivna organizacija in kako je prišlo do njenega nastanka.
Zgodba teh časov je pravzaprav zgodba o pomešanih pomenih soživk in zajedavcev. Drugače povedano: distinkcije o simbiotih in parazitih so zamegljene. Ključno vprašanje je, kdo je sploh simbiot in kdo parazit. V glasbi, če obravnavamo ustvarjalce in publiko, ni nobenih konfliktov. Kjer imamo glasbenike in publiko, vladata vzajemno spoštovanje in medsebojna ljubezen, medtem ko se energije pretakajo. A žal je tovrstnih neposrednih stikov danes malo, zato sem sam velik podpornik uličnih nastopov, kjer se ta pristni prvinski stik med publiko in glasbeniki še ohranja. Tudi v Salonu za ENO glasbo ga skušamo oživiti in ga umetno poustvariti, kar nam precej dobro uspeva. Na ulici glasbenik igra iz svojega veselja in tudi poslušajo ga tisti, ki jim je to všeč, zato mečejo v klobuk. Včasih ni veliko, a če upoštevamo čas in stres, ki ga imajo nastopajoči s koncerti, na katere se morajo peljati, imeti tonsko vajo, poskrbeti za plakate in druge vrste promocije, ulični glasbeniki zaslužijo največ. Kadarkoli se mednje – med glasbenike in publiko – vmešajo posredniki, gre za mešetarje oz. trgovce z ljubeznijo ali po domače kar zvodnike. Pri tem imam v mislih managemant agente, urednike, prodajalce vstopnic, varnostno službo in drugo verigo posrednikov, ki pa jim nazadnje vendar ne moremo preprosto reči paraziti, a žal tudi ne vedno simbioti. Razlika med enimi in drugimi je le ta, da eni dajejo nazaj, medtem ko drugi ne. Vprašanje je torej, koliko kdo dobi in koliko vrne. Poznamo tudi naravno sožitje, kjer dva osebka drug brez drugega ne preživita, temveč umreta. Takšno sožitje imamo med avtorji in izvajalci, saj glasbeniki brez skladateljev nimajo česa igrati ter peti in tudi skladatelji bi brez glasbenikov ostajali neslišni. Tu gre za naravno sožitje, a vsa niso takšna … Kadarkoli se med glasbenike in publiko, med katerima – ponavljam – vlada čista ljubezen, vrinejo komercialni uporabniki, nastane problem, kajti vsi ti služijo na račun glasbe, vendar praviloma niso pripravljeni dati ničesar v zameno. To so paraziti. Zato si je civilizacija izmislila kolektivne organizacije, kakršna je npr. SAZAS, ki v osnovi sploh niso paraziti, temveč lovci nanje. Gre za člen, ki s publiko nima ničesar in na nek določen način niti z glasbeniki ne, temveč se osredotoča na tiste, ki z glasbo služijo, a je ne ustvarjajo. Seveda se tovrstnih kolektivnih organizacij paraziti nemudoma ustrašijo, saj jim prav zaradi njih lahko propade dobičkonosna dejavnost in zato zaženejo vojno, a to je že druga zgodba …

Če se ne motim, problem, ki ga nameravava osvetliti, izhaja iz tega, da kolektivna organizacija naj ne bi spreminjala konkurenčnih razmer na trgu.
Tako je, morala bi voditi nediskriminatorno obravnavo. Torej, enako enakim, različno različnim, podobno podobnim itn. Vsi moramo biti obravnavani enako, brez izjem, saj bi sicer lahko močno spremenili konkurenčna razmerja. In če razmišljamo o konkurenčnem razmerju na trgu, bi bila potemtakem najbolj pravična tarifa tista glede na bruto promet podjetja na trgu. Dodana vrednost glasbe, ki jo podjetje uporablja, bi se lahko vrednotila na ta način in podjetje bi zanjo odštelo npr. en odstotek od bruto prometa. A je Obrtna zbornica ob tem predlogu skočila v zrak, češ kaj govorimo, saj je jasno, da glasba nikakor ne vpliva na prodajo mesa, kajti ta je odvisna izključno od kakovosti mesa. Parkirišče pred mesnico, lep ovojni papir, glasba … vse to je povsem nepomembno, tudi udobje in ugodje kupcev nista pomembna, šteje le kakovost mesa. Uradniki za intelektualno lastnino so le kimali in niso ugovarjali. Glasba torej ne vpliva na promet v mesnicah.

Logični sklep, če gledamo na zaključek seje, bi torej bil, da mesnice glasbe ne potrebujejo oz., še več, da je povsem nepotrebna in lastnikom mesnic torej predstavlja povsem nepotreben strošek.
Pogovor je zašel v nepravo smer, saj je bilo v nadaljevanju rečeno, da naj bomo glasbeniki veseli, da nas mesarji vrtijo in nas na ta način promovirajo, kajti sicer nas tako ali tako ne bi nihče poslušal. Že zaradi žaljivega tona, v katerem je bilo pravkar povzeto povedano, in nasploh žaljivega odnosa do glasbenikov, bi prosil vse mesnice, da nemudoma izključijo glasbo. Vendar – namesto tišine – prihaja največji absurd. Po izjavi, da glasba ne vpliva na poslovanje mesnic, so ti isti ljudje zahtevali državni protekcionizem nad cenami glasbe za mesarje. Kajti, če bo glasba predraga, bo mesna industrija propadla. A kako vendar, če glasba ne vpliva na promet mesnic in na prodajo mesa?! Vendar je bila zahteva sprejeta, da bi le preprečili katastrofo, ki bi se lahko zgodila mesni industriji, če bi bila glasba komurkoli predraga. Očitno je Urad za intelektualno lastnino mnenja, da je sleherna mesnica kulturna ustanova, ki deluje v javnem interesu in je zato potrebno umetnike, ki seveda delujemo v zasebnem interesu, razlastiti.

ZASP, 21. člen
(1) Materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela.
(2) Če ni s tem zakonom drugače določeno, je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu s tem zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico.

Kaj to dejansko pomeni v praksi? Mar od takrat dalje mnoge mesnice svoje stranke pričakajo s tišino?
Niti ne … Obrtna zbornica je v tej nebulozi pričela verjeti celo sama sebi in njihovi PR-ovci so sprožili akcijo ter si izmislili krasen slogan, za katerega sem jim neskončno hvaležen: S tišino do poštenih tarif. Sam sem prej predlagal drugačen slogan, Plačaj ali ugasni, za katerega so mi kolegi očitali, da je preveč bojevniški. S sloganom S tišino do poštenih tarif pa sem se nemudoma strinjal, saj je krasen, poetičen in lep. Skratka, takrat so poslali vsem gostincem in lastnikom drugih lokalov obvestilo, da v primeru, če izključijo zvočnike, prihranijo za RTV naročnino, SAZAS, IPF in ZAMP, kar v nekem povprečnem lokalu znese vsaj 70 eur mesečno. Vendar je posledica te akcije le veselje na SAZAS-u. Bili so namreč zelo zadovoljni, saj so dobili mnogo novih prijav. Ljudje, ki pred tem za SAZAS niti slišali niso, so ugotovili, kako poceni je glasba, zato so prišli, podali prijavo in plačali. Nekaj jih je res prekinilo, največ na Koroškem in v Beli krajini, tako da je bil lep pregled nad tem, kje so zares socialno ogrožene občine, a je treba vedeti tudi, da tam pivo stane dober evro, medtem ko v Ljubljani znaša čez tri evre. Tarifa za glasbo pa je seveda povsod enaka, ne glede na občino. A celo ti, ki so zvočnike izključili, so se čez mesec ali dva prijavili nazaj.

Celotna akcija je, vsaj če upoštevava njen prvotni namen, pravzaprav propadla.
Pred kratkim je bil v Državnem svetu sklican posvet na isto temo in predstavnik Trgovske zbornice je pojasnil, zakaj je celotna akcija v resnici propadla. Namreč, ni res, da lahko frizerji izključijo radijske sprejemnike, kajti poslušati morajo morebitne napovedi o redukciji elektrike. Če radijski sprejemnik izključijo, lahko obvestilo preslišijo in zato stranki, ki jo imajo na stolu in ji delajo trajno, uničijo frizuro. Vemo, da stranki to lahko uniči življenje in da je slovensko sodstvo polno primerov, ko je stranka tožila frizerko, ker ji je uničila frizuro le zato, ker ni imela vključenega radijskega sprejemnika, da bi slišala, kdaj bo zmanjkalo elektrike. Pravnik je to povedal tako čustveno prepričljivo, da je meni osebno postalo slabo in so se mi kolena začela tresti. Pomislil sem na uboge frizerje in njihove stranke, ki so posiljeni z mojo glasbo. Revčki morajo poslušati mojo glasbo, čeprav želijo slišati le obvestilo o redukciji elektrike. Seveda sem potem poklical prijatelja, ki je vodja centra za obveščanje in povprašal, če distributerji resnično obveščajo, kdaj bodo izključili elektriko in je dejal, da načeloma res, vendar distributer električne energije sprva obvestilo napiše na svojo spletno stran in šele nato posreduje obvestilo radijskim postajam. Če sploh.

Torej bi stranke lahko tožile tudi mesarja, saj bi zaradi redukcije elektrike, ki bi jo mesar preslišal, meso lahko bilo na meji ustreznosti, ker bi se zaradi neprimernega hlajenja lahko pokvarilo. A če prav razumem je torej obvestilo o redukciji električne energije mogoče prebrati na spletni strani samega distributerja in je zatorej poslušanje radijskega sprejemnika izključno iz tega razloga povsem nepotrebno, saj niti ni nujno, da bo obvestilo sploh prišlo med radijska obvestila.
Ne samo da je potrebno le obiskati spletno stran, kjer so objavljena vsa obvestila o redukcijah, da bi izvedeli, kje in kdaj bo izpad elektrike, temveč se je prav tam mogoče celo naročiti na sms ali e-mail obveščanje za točno določeno ulico. Skratka, ni več potrebe po paniki in bojazni, da bi frizerka med klepetom lahko preslišala obvestilo o redukciji električne energije. Lahko se naroči na obveščanje in prejme sporočilo na svoj mobilni telefon z obvestilom, ki bo vključevalo natančen časovni obseg, od kdaj do kdaj bo izpad elektrike, in to takorekoč v njeni hiši.

Maj 2008.

Vendar navkljub temu frizerski saloni, mesnice in drugi lokali še vedno svojim strankam in uporabnikom ponujajo prostor, napolnjen z glasbo. Je torej tišina zanje res vrednota oz. glasba, v katero so po povedanem sodeč prisiljeni, predraga?
Slogan S tišino do poštenih tarif je briljanten iz več razlogov. Ne le, da je tišina zares poštena, temveč zaenkrat parazitov na tišino še ni. Tišina je hkrati tudi merilo poštenja, saj v primeru, da bi imeli vsaj približno poštene tarife, ne bi bilo več nemogoče najti lokala s tišino. Zdaj ga ni. Vsi ekonomisti se strinjajo, da 100 % penetracija ne prinaša največjega dobička in pomeni, da cena ni tržno postavljena. Razlika je samo v kakšnem odstotku, kajti bolj kot nižamo ceno, več ljudi kupuje in obratno. Gre za presek na tej krivulji – kje je dobiček največji. A je oblika krivulje nekoliko odvisna tudi od tega, kaj prodajaš, saj je za kruh drugačna kot za modno obutev ali za šolske potrebščine v primerjavi z avtomobili. Vsi pa se bodo strinjali, da 100 % penetracije nima noben dobičkonosen proizvod. Pri trženju glasbenih podlag imamo penetracijo kar preko 100 %, saj lahko npr. v Stari Ljubljani slišimo dve ali celo več glasb istočasno. Gospodarskega subjekta, ki bi glasbo uporabljal v primeru, če bi bila cenejša, ni. A kjer ni tišine, ni poštenja. Država pa je tišino “prepovedala” oz. uzakonila je krajo glasbe.

Razjasniva nejasnost, ki se bo morda kateremu od bralcev porajala. Si prizadevaš, da bi bila cena glasbe tako visoka, da si jo ne bi mogli privoščiti vsi in je zate vrlina pravzaprav tišina ali te le moti to mešetarjenje z glasbo, od katere njeni avtorji, nimajo nič ali v najboljšem primeru zelo malo?
Pravim, in vsi se ne bodo strinjali z mano, da je glasba luksuz. Kot diamant, kjer velja inverzna krivulja. Če bi diamantom spustili ceno, bi jih prodali veliko manj, saj gre za snobovski statusni simbol. Veliko ljudi jih kupi le zaradi nevoščljivosti, ki jo ob tem čutijo sosedje in prijatelji. Ker so dragi. So del luksuza in snobizma, zato jim ne gre spuščati cene. Sam trdim, da je luksuz tudi glasba. A ne luksuz za ljudi oz. publiko. Tu gre spoštovati ustavno pravico do čim bolj prostega dostopa kulturnih dobrin. Vendar Urad za intelektualno lastnino absurdno zlorablja človekovo pravico in jo pripisuje korporacijam, ki glasbe sploh ne slišijo, temveč jo le zlorabljajo kot stimulans za gospodarske dejavnosti. Higienski minimum bi recimo bil, da bi vsak deseti lokal ponujal tišino …