Spontani ulični nastop

Avtor: Janez Križaj – Društvo za ENO glasbo (Objavljeno v reviji Godibodi, 2012)

Spontani ulični nastop ima velik družbeni pomen vsaj na simbolnem nivoju, saj predstavlja najbolj svobodno obliko izražanja misli, umetniškega ustvarjanja in javnega nastopanja. V odnosu med ustvarjalcem in publiko ni posrednikov (ni poslovnih zastopnikov, agentov, producentov, promotorjev, urednikov, …) ali posredniških struktur (ni uprav dvoran, prodaj kart, plakati- ranj, organizacij, uredniških politik – cenzur ipd.).

Prizorišče nastopa je lahko kadarkoli in kjerkoli se najde dovolj publike: na uličnem vogalu ali na pločniku, na sredi trga ali v kotu med hišami, v na- kupovalnem središču ali na parkirišču, v mestnem parku ali na zasebnem vrtu, na mostu ali pod mostom, … . Nastopajoči so lahko svobodni posa- mezniki ali naključne skupine, lahko pa so tudi formalno strukturirani in širše uveljavljeni ansambli, ki se želijo preizkušati v različnih oblikah nastopanja ali pa si želijo promovirati svojo institucionalno dejavnost na bolj neposreden način. Praviloma je ulični nastop neorganiziran in brez zagotovljenega plačila nastopajočim. Včasih pa lokalne skupnosti ali poslovneži povabijo izbrane umetnike in zagotovijo vsaj delno povrnitev stroškov in tehnično ali drugače pripomorejo k izvedbi, ki popestri kulturo uličnega dogajanja.

Repertoar je lahko iz kateregakoli žanra, časa in prostora, vendar mora biti nastop dobro viden in dovolj
glasen, da lahko pritegne pozornost mimoidoče publike. Problem slišnosti uličnih izvajanj omeji glasbene žanre oziroma daje prednost bolj “fizičnim” zvrstem umetnosti: plesu, gibalnemu gledališču, akrobacijam, pantomimi, “zamrznjenim kipom” ipd.

Stara Ljubljana ima kar nekaj dobro vidnih prizorišč, kjer so z umikom cestnega prometa nastale možnosti tudi za dobro slišne koncerte. Žal pa so javno dobro – tišino – izkoristili točaji in trgovci, ki so na pročelja srednjeveških hiš malega mestnega jedra uspeli postaviti prek 100 glasnih zvočnikov. Ne samo, da je preprečeno spremljanje glasbenih koncertov, tudi gledališka umetnost in celo pantomime izgubijo svojo moč. Ko tišino prekrijejo zvočniki bližnjega lokala in vsiljiva glasba (bolj kot hrup prometa!) nastopu odvzame dramaturške subtilnosti, se publika ne more vživeti v umetniška uprizarjanja.

Zanimiv vidik uličnih nastopov je njihova edinstvena vloga v socialno-ekonomskem in kulturno-političnem smislu. Publika, ki nikoli ne zaide na “uradne kulturne” dogodke (si jih ne more privoščiti, nima zanimanja, ima radožive majhne otroke ali iz drugih razlogov), lahko uživa v uličnih nastopih brez vsakih obveznosti. Okoliščine uličnega nastopa omogočajo nastopanje ali spremljanje komur koli. “Prispevek v klobuk” je samo moralna obveza in zgolj za tiste, ki si to lahko privoščijo in kolikor jim je všeč. Nekateri so mnenja, da “kupci kart”, ki obiskujejo “formalne” kulturne dogodke, niso reprezentativno merilo kulturnih izmenjav. In drugi menijo,
da “potrošniška publika” ni ciljna skupina, s katero želijo komunicirati. Kakorkoli že, lahko se strinjamo, da je predstava “človeka z ulice” za “človeka z ulice” najbolj demokratična oblika umetniškega izražanja in sprejemanja in kot taka predstavlja varovanje vredne raznolikosti kulturnih izrazov in nesnovne kulturne dediščine.

Obiščite spletno stran Društva za ENO glasbo.

Foto: Bojan Stepančič