logo

Arhitektura je zamrznjena glasba … otoplimo jo s pesmijo

Avtor: Janko Rožič – KUD Sestava (Objavljeno v reviji Godibodi, 2012)

Sozvočja sveta, kakor imenujemo glasbena srečanja v Celici, se odvijajo vsak torek že deveto leto zapored. Začeli smo že prvo jesen, potem ko smo junija 2003, po desetih letih umetniške in arhitekturne preobrazbe starega vojaškega zapora skupaj z umetniki KUD Sestava ob podpori MOL in ŠOU odprli Hostel Celico na Metelkovi. Pobudo za »etno jam session« je dal glasbenik Marjan Rudel, ki si je nabral izkušnje na Dunaju. Glasbeniki so se takoj odzvali, na začetku se je nekajkrat zgodilo, da je bilo na odru več glasbenikov kot obiskovalcev v dvorani, kmalu pa se je oblikovala tudi zvesta skupina poslušalcev, od katerih marsikdo zahaja v Celico še danes. Kadar se glasbeniki, ki še nimajo »celične izkušnje«, tik pred nastopom ob praznih stolih čudno spogledujejo, sva se s sodelavko, kiparko Katjo Oblak navadila reči: »Kar začnite, ko se zasliši glasba, vedno pridejo tudi ljudje.«

Glasba privabi tudi goste hostla, tako da imamo med poslušalstvom takojšen mednaroden odmev. Da dober glas seže več kot samo v deveto vas, pričajo fran- coski glasbeniki Les Poissons Voyageurs, ki so jim v Parizu, ko so povedali, da gredo v Ljubljano, na treh različnih mestih priporočili, naj v torek zvečer obiščejo Celico.
Tudi med glasbeniki jih ni malo, ki smo jih slišali že na samem začetku; Bojan Cvetrežnik, Miloš Simić, Janez Dovč, Danijel Černe Mistika, Boštjan Gombač, Vasja Centrih, Gregor Budal, Petra Trobec, Miran Kralj, kmalu nato so se jim pridružili še Ljuben Dimkaroski, Šemsudin Dino – Džopa, Tilen Stepišnik in nekaj let za tem Jan Tomšič, Rok Šinkovec, Matija Krivec, Dino Murtezani, Andrej Boštjančič, Polona Žalec, nato pa še mnogo drugih, ki naj mi oprostijo, ker jih tukaj žal ne morem vseh navesti.

Srečevanje glasbenikov, ki glasbo prosto preigravajo, improvizirajo na dano, izbrano ali v trenutku porojeno temo, je podobno temu, kar smo skupaj z umetniki delali v celicah. Improvizacijo v tem okviru ali bolje v preseganju okvirov, razumemo ne samo kot uporabo sred- stev v danih možnostih, temveč tudi kot odprto strukturo, v kateri konvencijo lahko presežemo z invencijo. Ravno s tem pa se odprta struktura tudi izboljšuje. Za besedo »improvisation« smo celo v angleščini (iz)našli nov poudarek »improve-sation«. Podobno se nam je prej z raziskovanjem in ustvarjanjem v starem vojaškem zaporu potrdila modrost slovenskega jezika, da je bistvo prostora prostost in celo naključje »na ključ«. Prosto preigravanje je odprta struktura, v kateri je bistvo prostost vseh možnosti. Vsak trenutek se lahko zgodi karkoli, ljudi običajno skrbi, le mojster poskrbi, da se res zgodi in dogaja glasba.

Ob preigravanju tradicionalnih skladb v živo nastajajo sprotni aranžmaji, v posebni zbranosti pogosto zazveni tudi izvirna glasba. Prav redno glasbeno spoznavanje, preizkušanje in skupno muziciranje uveljavljenih in manj izkušenih glasbenikov omogoča izreden razvoj posameznih ustvarjalcev, še posebej mladih. Skozi skupno uglasitev se izmenjujejo izkušnje, dopolnjujejo zasedbe in nastajajo celo nove skupine.

V živem ustvarjalnem polju sozvočij se srečujejo glasbena izročila slovenskih pokrajin, ljudske tradicije Balkana, Evrope in sveta ter odmev leteh v klasični glasbeni dediščini.

V času, ko se v deliriju globoke krize ‘’psihedeličnost’’ zapira, se na drugi strani odpira ‘’ethnodeličnost’’. Izraz sem pov- zel po Etnodeliji, skupini Miloša Simića. Razlika je majhna, vendar bistvena in se kaže prav v odnosu do prostora. Psihedeličnost v glasbi pomeni, da se zavest o prostoru žrtvuje vsakokratnemu užitku pozabe, bistvo ethnodeličnosti pa je nasprotno prav v ozavestitvi in dopolnitvi prostorske izkušnje. Če ‘’rave’’ kot skrajna oblika ‘’psihedelie’’ potrebuje umetni ecstasy, imajo etno, jazz in klasična glasba že v sebi tisto ekstazo, ki ne more biti »overdose«. Na koncu novega veka in modernih ter postmodernih paradigem ne gre več samo za renesančnost, temveč za resonančnost prostora, ne samo za zvočnost, ampak za sozvočnost.

Sozvočja sveta kažejo in dokazujejo kaj pomeni bogastvo razlik in kako pomem- bna je kulturna raznolikost. Če smo do- volj zbrani in ubrani, skozi kontrapunkt nasprotij lahko presežemo ‘’spopad civilizacij’’ in v dinamičnem ravnovesju dosežemo ‘’sožitje kultur’’.

ArhitekturaJe
foto: Bojan Stepančič



Comments are closed.