Kultura ali smrt

Avtor: Andrej Rozman Roza – Kultura ali smrt (Objavljeno v reviji Godibodi, 2012)

Če je naš jezik enakopraven z ostalimi jeziki EU, imamo pravico v njem uživati enako količino dobrin kot uporabniki ostalih jezikov. Kot vemo, temu ni tako in smo uporabniki slovenščine prikrajšani za človeka vredno količino kvalitetne popularne produkcije v svojem jeziku. Jezikovne kvote v programih naših televizij so pesek v oči in potuha za poceni narejene oddaje.

Ker smo majhen narod, ki se je politično konstituiral s pomočjo umetnosti, je bila umetnost v našem jeziku veliko bolj odvisna od volje politike, kot tam, kjer jeziki pokrivajo večje tržišče. Slovenska politika je namreč v naših prejšnjih državah podpirala nacionalno umetnost zato, ker jo je potrebovala kot dokaz o obstoju slovenskega naroda. Tako smo dobili ogromno dobrega v svojem jeziku prav zaradi državne podpore. Odkar imamo svojo državo, pa naši politiki umetnosti ne potrebujejo več. In je še dolgo trajalo, preden smo dobili oblast, ki je pripravljena to, da slovenske umetnosti ne potrebuje, tudi pokazat, saj ve, da ima za to podporo volivcev, ki v umetnikih vidijo družbene parazite.

Problem državnih subvencij za umetnost je v tem, da umetnike ločujejo od občinstva. Preveč skrbijo za to, kaj potrebujejo umetniki in umetnostni sladokusci, in premalo za to, kakšno kulturno ponudbo potrebujejo manj zahtevni gledalci, bralci in poslušalci. Takšna politika je normalna pri jezikih, ki pokrivajo tako velik trg, da se popularna umetnost vzdržuje sama. Umetniki, ki so obsojeni na naš majhen jezikovni prostor, pa hitro ugotovijo, da se pri nas kaj velikopoteznega enostavno ne splača. Trudijo se, dokler so mladi in brez družin. Potem se začnejo preživljat s čim drugim ali znižajo kriterije in se skušajo prilagodit čim širšemu okusu, pri čemer so še bolj previdni, kot bi bilo treba. Tako imamo na narodnozabavni sceni mnoge, ki so se potem, ko z umetnostjo, v katero so verjeli, niso mogli preživet, prilagodili “splošnemu“ okusu, ki reciklira stare obrazce o svetu, ki ga že zdavnaj ni več. Kvaliteto te produkcije še dodatno niža dejstvo, da tisti, ki jo prodajajo, sploh ne verjamejo v to, kar počnejo.

Če hočemo živet kvalitetno življenje, imamo dve možnosti. Ali se priključimo kateremu od bolj razširjenih jezikov ali pa poskrbimo, da ima naš jezik več priložnosti, da se razvija. To pa pomeni, da je treba že v osnovnih šolah bolj spodbujat umetniško dejavnost, pri ka- teri se mladi ljudje naučijo sproščenega izražanja. Nedopustno se mi zdi, da imajo vse šole telovadnice, skoraj nobena pa nima spodobne prireditvene dvorane. Veliko več kot do zdaj je treba vlagat v filmsko in televizijsko produkcijo. Zavedat se moramo, da ne živimo samo na svoji zemlji, ampak tudi v svojem jeziku. Če v njem nimamo dovolj kulture, ki nas zadovoljuje, je to tako, kot če bi izgubljali tla pod nogami. Ker je slovenski jezikovni prostor majhen, tistim umetnikom, ki se trudijo zadovoljit občinstvo, ni lahko. Če nočemo, da nam prodajajo ceneno robo, je treba s subvencijami in davčnimi olajšavami spodbujat tudi kvalitetno popularno kulturo. V nasprotnem primeru ta država nima smisla.