Za kresalnico ustvarjalnih misli – Blaž Celarec, glasbenik

(Objavljeno v reviji Godibodi, 2012)

Blaž Celarec je tolkalist v številnih slovenskih glasbenih zasedbah in glasbeni aktivist ter zanesenjak. Zaneslo ga je celo v izdajanje albumov z založbo Kuhna, ki pa jo je sedaj ugasnil, ker se pač ni izšlo. Svoje nove upe polaga v ambiciozno agencijo Celinka, ki se bo sčasoma preob­ likovala v glasbeno zadrugo. Kaj naj bi točno to bilo, še ne ve, ima pa kar nekaj zanimivih idej.

Kaj je Celinka in kakšne sorte glasbenike združuje?
Pri Celinki smo glasbeniki našli zavetišče, varen dom oziroma širšo glasbeniško družino, kjer se počutimo sprejeti.

Enaki me enakimi?
Bolj različni med različnimi. Pač kot družina, kjer nismo vsi isti, ven- dar nekako pa gre … Takrat, ko kaj potrebuješ, veš, da boš tam dobil neko razumevanje, pomoč pri svojem delu, kar je dandanes redko. Založbe se vse bolj zapirajo. Tudi jaz zapiram svojo založbo Kuhna, ki je delovala v okviru društva, ker smo zadnja leta imeli same stroške. Izdali smo 11 albumov, ki bodo naprej naprodaj pri Celinki.

Kaj je bil osnovni namen pred petimi leti začetega festivala Godibodi?
Verjetno predstaviti slovenskemu občinstvu dobro slovensko glasbo, dobro avtorsko glasbo, ki jo je vredno izpostaviti javnosti. Nekatera glas- bena sodelovanja so se začela tik pred kakšnim festivalom in so bila tam predstavljena prvič.

Nekatera tudi zadnjič …
Točno. Tako pač je. Festival sodelujočim glasbenikom nudi večjo odmevnost in prepoznavnost v javnosti, ker agencija Celinka nudi vso
podporo od organizacije koncertov, založbe, do promocije. Glasbeniki smo naenkrat dobili celovito podporo pri svojem delu. In festival Godibodi je bil smetana na vrhu te ustvarjalne torte. Godibodi je zelo specifičen festival, ki si je sčasoma ustvaril svoje občinstvo.

Verjetno imajo tovrstni glasbeniki tudi dokaj omejene možnosti nastopanja?
Tudi. Težko je dobiti … Recimo. Imam skupino in smo posneli album in bi ga radi nekje predstavili. Zaplete se že pri tej osnovni predstavitvi. Za nastope je mogoče nekaj več možnosti, so festivali, pa …
Glasba, ki nastaja v Celinki, ni za Linhartovo ali Gallusovo dvorano Cankarjevega doma …

Ni še …
Ja, ni še. (Smeh.)
Kafiči so pa premajhni. Potrebna je neka srednja dvorana. V KUD-u Franceta Prešerna bi bilo zelo primerno za take predstavitve, vendar moram reči, da tam nimajo razumevanja za take stvari, kar je škoda. Meni se zdi tisti oder eden najlepših v Ljubljani. Tam se je svojčas zelo veliko igralo. Zadnje čase pa je tam glasbe manj. Ni bilo nekako primernega prostora za 150 ljudi za tovrstne nastope in festival Godibodi se je super izkazal za take predstavitve ustvarjanja novih glasbenih izdelkov. Tudi tisti, ki smo že veliko nastopali, smo se na festivalu predstavili nekemu izbranemu občinstvu.

Sicer pa vsak festival sčasoma tudi oblikuje svoje občinstvo.
Je občinstvo, ki brez zadržkov pride tako na Metelkovo kot v Cankarjev dom, in drugi, ki pridejo prvič in za te se je treba boriti.

Založba oziroma agencija Celinka je poleg glasbene Založbe Radia Študent in Subkulturnega azila iz Maribora edina, ki vztrajno načrtno in redno odkriva in izdaja kakov- ostno domačo glasbo. ZKP RTVS, ki bi to morala, tega skorajda več ne počne, druge založbe pa so …
Te založbe sedaj raje prodajajo plišaste medvedke in se takoj vidi, koliko jim je sploh do glasbe.
Žal ali na srečo je Celinka skorajda edina, ki nudi to celovito podporo. Celinka po sili razmer prevzema neko vlogo nacionalnega skrbnika kakovostne glasbe. Očitno je Celinka zapolnila neko praznino, ki je zazijala.
Nekateri so sicer mnenja, da pop glasbe ne potrebuje nikakršne pod- pore z javnim denarjem. Sicer pa, kaj je pop? Če je nekaj všečno in luštno za poslušat, še ne pomeni, da je zanič.
Janez Dovč, kot idejni oče Celinke, in drugi, je začel podobno kot jaz s svojo Kuhno, ko je povabil k sodelovanju svoje glasbene prijatelje. Sčasoma se je zvedelo, da je Janez tisti človek …

He is the Man?
Da, »he is the Man« in se mi zdi, da vsako leto dobi več ponudb za sodelovanje, za izdajo albumov. Od ljudi, ki že imajo posnet svoj album, in se pri Celinki odločijo ne glede na končni finančni izplen, kajti stroškov je veliko.
Janez pa to nekako stelovadi, da se Celinki nekako zgodi pozitivna ničla in sprejme te glasbenike in gotovo od tega tudi nekaj dobi nazaj, ne le finančno. Ko se tako ustvarja neka glas- bena srenja, glasbena skupnost, se tudi krešejo iskrice ustvarjalnosti.

V kolikšni meri je v Sloveniji prim- erno ustvarjalno in delovno okolje za glasbenike? Tu mislim pred- vsem na infrastrukturo, ki podpira glasbeni posel, od prostorov za vaje, prostorov za nastopanje, do relevantnih medijev za predstavitev njihovega ustvarjanja.
Mediji … Vas je še nekaj, ki spremljate tako glasbo, ki o tem pišete … Najteže je narediti celostno predstavitev kakšne skupine. Mi glasbeniki, recimo z mojo novo skupino Pinela, pa še pose- bej potrebujemo prostore za nasto- panje, kajti so festivali pa ti mali kafiči. Ni pa dejansko primernih prostorov
za nastopanje pred 100 do 150 ljudi. Nekaj se trudimo delati v Varieteju v kavarni ljubljanskega hotela Union, pa vendar …

Festival Godibodi se je z leti vse bolj uveljavil. Kako vi ocenjujete njegovo odmevnost?
Bil sem presenečen, koliko je bil oglaševan in vseprisoten lanski Godibodi. Se čudim, kako jim to uspeva. Jaz sem znal nekaj dati iz sebe, kako pa to potem plasirati, mi ni šlo vedno najbolje od rok. Zmanjkalo je energije. Do sedaj smo morali biti vsi za vse in Celinka sedaj prevzema del tega bremena.

Agencija Celinka naj bi se preobrazila v glasbeno zadrugo. Kaj je to?
Ne vem še, ker se z Janezom o tem še nisva natančno pogovarjala, kako naj bi izpeljali to preobrazbo. Celinka se že nekaj časa spreminja v neko umetniško, glasbeno zadrugo. Sicer ne po neki pravni obliki, ampak v načinu delovan- ja. Pridružilo se je veliko glasbenikov, ki bi radi imeli poleg možnosti izdaje albumov, organiziranja koncertov, predstavljanja v javnosti, še studio, prostore za vaje in hkrati tudi nek družaben prostor za vse te glasbenike, kot neko talilnico ali iskrilnico idej.

Sem pričakoval, da bodo v Kinu Šiška morebiti uredili take prostore za vaje.
Ali pa v sosednji stavbi, ki jo je mesto namenilo kulturnim dejavnostim, ustrezalo bi nam nadstropje ali dva. Najbolje bi bilo to vse skupaj urediti v eni hiši, ki jih v Ljubljani ne manjka. Mogoče bi se dalo dobiti kakšno hišo od koga ali celo od mesta v najem ali uporabo zgolj za stroške vzdrževanja, kajti za mnoge hiše je večja škoda, če so nenaseljene, kot pa če kdo v njih živi, pa še vse stroške bi pokrili. Še najbolje pa bi bilo, če bi v njej bil tudi prostor za nastope.

Intervju: Zdenko Matoz, novinar Dela Foto: Bojan Stepančic