Nika Solce: Ljudska pesem ponese

Nika Solce

Avtorica: Nina Novak (foto: arhiv Nike Solce)

Poimenovati novi glasbeni izdelek Nike Solce, ki ga pripravlja v sodelovanju z indijsko umetnico Sabino Khan, kot projekt, bi ne moglo biti bolj točno. Je namreč natanko to. Projekt. Kajti Nika se ne zadovolji s hojo po vedno isti poti, temveč ima raje zavoje. In ti jo enkrat ponesejo med indijske mantre, ki jih raziskuje in oblikuje po svoje ob pomoči širšega znanja o indijski kulturi ter lastnega izročila, drugič jo odnese v ciganski melos, medtem ko tretjič ostaja doma, na slovenskih tleh. A pesem zanjo nikdar ni le pesem, temveč čuteče izkustvo, ki izhaja od znotraj, da bi prišla iz nje in ponovno vstopila v globine drugih ljudi. Zase, zame, za vas. Zamee.

Lutke so obraz igrivosti in otroškosti, medtem ko meditativna in ljudska glasba, najsi bo indijska ali slovenska, predstavlja vez s preteklostjo in je zatorej resna in zrela. Se ta dva svetova med seboj izključujeta ali dopolnjujeta?
Res je, da imamo lutke za nekaj igrivega in otroškega, vendar ni vedno tako. Lutke so odličen medij preko katerega lahko ljudem povemo ali prikažemo tisto, kar bi bilo sicer težko ali celo prepovedano povedati in to isto osvetlimo. Kajti lutka si lahko privošči vse, saj je samo lutka. Lahko pove, kar hoče, lahko koga trešči po betici in mu jo tudi raztrešči. Nihče ji ne bo zameril, temveč se ji bodo smejali in ji ploskali. Lutkovne predstave so lahko ljubke in nežne, lahko pa so tudi zelo brutalne in temačne. Namenjene so tako otroški kot odrasli publiki, tako igrivosti kot resnim zadevam. Podobno je z glasbo. Svet lutk je običajno povezan z glasbenim svetom in sama oba vsekakor dopolnjujem. Trenutno raziskujem in brskam po naši kulturni dediščini. Iščem tako stare ljudske pravljice kot tudi glasbo in oboje združim v svojih lutkovnih predstavah.

Že od malega si vpeta v ljudsko glasbeno izročilo. Kaj je tisto, kar te tako privlači v njej? Zgodbe, ki so preživele duh časa, modrosti, večna spremenljivost, večplastnost …?
Ljudska glasba je raznolika in pisana, kot smo raznoliki in pisani ljudje. Preko nje lahko začutimo utrip, temperament in energijo naroda ter zemlje, iz katere prihaja. Zato me tako privlači in zanima. Zanimajo me ljudje in različne kulture. Če vzamemo npr. ljudsko pesem iz Afrike, Italije, Bolgarije, Avstrije ali denimo Slovenije, bo vsaka vibrirala povsem drugače … ponesla nas bo v kraje, iz katerih prihaja. Ko sem bila mlajša, me je zanimala predvsem glasba z drugih koncev sveta, zadnja leta pa imam močno potrebo po stiku s svojo, slovensko kulturo, o kateri doslej nisem kaj dosti vedela in sem jo nekako celo zavračala ter podcenjevala. Iščem, kopljem, brskam po naši zemljici in odkrivam bisere. Kar najdem, priredim in začinim po svoje. Dodam malo morske sapice, sevdaha in orientalskih ritmov, da se glasba lepše usede vame, da z njo zavibriram in da lažje steče skozi mene.

Skorajšnji album, Indo Balkan projekt, združuje balkansko in indijsko glasbeno izročilo. V preteklosti si se veliko poglabljala v duhovnost in na albumu Whispers of the soul prepevala mantre. Z novim projektom se zopet podajaš v indijsko izročilo; bi lahko izpostavila kakšno podobnost ali različnost med enim in drugim albumom?
Pri štirinajstih letih sem odkrila indijsko glasbo in se vanjo zaljubila. Tudi indijska kultura je bila takrat zame nekaj intenzivno privlačnega, eksotičnega in zanimivega. Zelo idealistično sem se začela poglabljati v indijsko duhovnost in filozofijo. Prebirala sem indijske duhovne knjige, žebrala mantre, imela sem celo guruja in bila sveta. Že v srednji šoli sem, proti volji svojih zaskrbljenih staršev, hodila v Indijo in v ašrame ter tam prepevala indijske mantre. V jogijskih krogih sem postala znana po tem, da ljudi s svojim petjem spravljam v trans. Bili so željni mojega glasu in tako sem “morala” peti, kjerkoli sem se pojavila. Vendar so mi nekateri jogijski privrženci očitali, da moje petje vzbuja slo, saj sem indijske mantre pela na ciganski način. V istem obdobju sem namreč odkrila tudi romsko glasbo, ki sem jo neprestano poslušala in sem ogromno ciganskih pesmi znala na pamet. Romska glasba je vibrirala z mano in mi je bila nenavadno domača. Pri dvajsetih letih sem šla celo na turnejo po Italiji z devetimi Romi iz Makedonije, s katerimi smo se takoj ujeli. Kočo Agušev King, vodja skupine Aguševi, s katero sem bila na turneji, je ves čas ponavljal, da sem prav takšna kot njegova hči, prava Ciganka, in vsi ostali so mu vneto prikimavali. Tega mu seveda nisem verjela, saj sem modrooka blondinka z najbolj belo kožo na svetu, se mi je pa vseeno dobro zdelo. A pela sem in se počutila prav res, kot bi bila njihova.
Z leti je moje mišljenje glede duhovnosti in gurujev postajalo vedno bolj kritično, zato sem se počasi odcepila od tovrstnih krogov, pred tem pa posnela še album s priredbami indijskih pesmi Whispers of the soul. Moje petje je bilo vedno avtentično in odraz mojega trenutnega notranjega stanja. Nekakšno razgaljanje duše. Morda je bil tudi zato ta album tako priljubljen in dobro sprejet s strani poslušalcev. Še vedno povprašujejo po njem. A sem z njim zaključila eno izmed obdobij svojega življenja, v katerem sem dobro spoznala Indijo, indijsko glasbo in kulturo. Zdaj se več ukvarjam s slovensko kulturo. Ne morem trditi, da se z novim projektom podajam v indijsko izročilo, temveč s Sabino Khan združujeva in iščeva stične točke med njeno in mojo glasbo. Pa tudi stične točke med slovensko, balkansko in indijsko glasbo, ki jih povezujeva v novo celoto.

Nika Solce in Sabina Khan

Svoje vokalne moči si tokrat združila z indijsko umetnico Sabino Khan, ki ima za sabo dvajset let učenja indijskih klasičnih vokalov, medtem ko si ti nastopala z glasbeniki vsega sveta … Se v tem sodelovanju skriva tudi vsaj majhna mera medsebojnega strahospoštovanja ali gre izključno za dopolnjevanje in sodelovanje?
S Sabino sva se spoznali v Avstraliji leta 2011 na delavnicah etno glasbe, kjer je v središču glasbena izmenjava različnih glasbenih kultur sveta in združevanje teh. S Sabino sva se takoj našli in stkali prijateljske vezi, pa tudi na glasbenem nivoju sva bili strašansko navdušeni ena nad drugo. Že v Avstraliji sva sklenili, da bova sodelovali. V najinem primeru gre izključno za strast do glasbe in potrebo po skupnem ustvarjanju ter za nekakšno prepletanje najinih glasbenih korenin.

Kako premagujeta jezikovne težave, gleda na to, da izvajate tako indijske kot slovenske skladbe?
Jezikovnih težav nimava. Za petje nama ni treba razumeti jezika. Jezik postane glasba.

Če jezika premoreta kontrastnost, ima glasba toliko več skupnega. Kompleksni ritmi so nadgrajeni z improvizacijo … kako pomembno je, da te spremljajo glasbeniki, ko so na odru zmožni čuječnosti?
Težko sodelujem in ustvarjam s klasičnimi glasbeniki, ki morajo brati notni zapis, da lahko igrajo. Glasba je živa in v vsakem prostoru ter situaciji drugačna. Tudi moje razpoloženje se glede na situacijo lahko spreminja. Zato smo med koncertom zelo pozorni drug do drugega, da lahko glasba gladko teče po svoji trenutni strugi. S Sabino imava odlično ekipo muzikantov, ki so vešči v improvizaciji, hitro dojamejo, kako naj bi pesem zvenela in ji dodajo svojo energijo. Med našim skupnim ustvarjanjem je čuječnost izjemnega pomena, saj ustvarjamo izključno po posluhu, brez notnih zapisov.

Meniš, da ima slovensko poslušalstvo posluh za glasbo, kakršna je vaša?
S Sabino sva že dve leti zapored nastopali v Sloveniji in odziv je bil navdušujoč. Publika je bila očarana. Sicer ta glasba ni komercialna, za katero je v Sloveniji največ posluha, a je vsekakor glasba, za katero menim, da bo odziv pozitiven. Je nekaj povsem novega in hkrati zanimivega ter ljubega ljudem. S Sabino resnično delujeva iz sebe, nikogar ne oponašava, temveč glasbo izbirava sami in jo prirejava ter kombinirava po svoje. Pri tem nama pomagajo odlični glasbeniki. Trenutno naju spremljajo Tilen Stepišnik na kitari, moj brat, harmonikar, Matija Solce, Toby Kuhn na violončelu ter tolkalca Žiga Šercar in Vinayak Netke.

Slišano poslušalca na nek način povabi v izrazito pripovednost, a po drugi strani dopušča veliko mero svobodnosti, ki lahko popelje na potovanje zunaj ali znotraj nas. Kam odpelje tebe?
Glasba je vsekakor magija. Nekaj najlepšega, kar premoremo ljudje. Nekakšna vez med notranjim in zunanjim svetom, med dušo in materijo. Odpira, nosi, ziblje, osrečuje, očiščuje … Če je harmonična, seveda. Tako vpliva name naša glasba. Običajno imam med petjem oči zaprtem, saj me tako glasba lažje odpelje tja, od koder prihaja …
Projekt sva s Sabino poimenovali Zamee. Iskali sva namreč besedo, ki bi bila skupna obema jezikoma. To ime v hinduju (prebere se zami) pomeni “zemlja”. Zemlja, iz katere izhajava in jo predstavljava. V slovenščini si Zamee lahko razlagamo kot “za me” ali pa “za mi” (za nas). Zamee je torej za vse ljudi.