Salon za ENO glasbo
Avtor: Janez Križaj – režiser zvoka (foto: Iz tišine se rodi glasba)
Salon za ENO glasbo ni običajno koncertno prizorišče. Sobotni soareji, na katerih se člani Društva za ENO glasbo dobivamo na družabnih srečanjih, ki jih plemenitimo z glasbeno izmenjavo, predstavljajo redefinicijo ključnih obredov popularne glasbe: koncertnega nastopa in snemalnega procesa. Najmodernejšo digitalno tehnologijo uporabljamo na starinski način, kjer vsi pojejo in/ali igrajo na en sam stereo mikrofon, zaradi česar se miks zgodi že na snemanju samem.
Gre za praktični eksperiment kulturne samooskrbe. Gradimo nov ekonomski sistem, kjer se ne delimo na naročnike in izvajalce ali na delodajalce in delojemalce, ampak smo vsi enakopravni partnerji – vsi udeleženci smo tudi deležniki na tveganjih in na dobičkih. Vsak projekt je miniaturna zadruga, kjer se odločitve sprejemajo samo v soglasju vseh vpletenih. Okolje, kjer ima vsak pravico do veta, pa je lahko učinkovito samo, če so so vsi podatki enostavno dostopni in so vsa dejstva pregledno razvidna.
Dejavnost temelji na aktivizmu, prostovoljnem delu in prispevkih članov društva. Rezultati, s katerimi so zadovoljni vsi nastopajoči, se objavijo na Youtube-u. Socialno-ekonomsko-umetniški eksperiment nenehno razvija in nadgrajuje vprašanje: kako glasbenikom in publiki omogočiti čim bolj reprezentativne posnetke s čim manjšimi stroški? Tehnična ekipa se plemeniti s profesionalnimi snemalci zvoka, mojstri luči, kamermani, montažerji, fotografi in drugimi, ki si utegnejo vzeti čas in deliti svoje znanje in izkušnje v navdihujočem okolju talentiranih ustvarjalcev.
Estetsko ponuja alternativo glasbenemu enoumjeu, ki ga diktirajo komercialni mediji in večina komercialnih prizorišč. Izkustveno ponuja odgovor na histerično iskanje najnižjega skupnega imenovalca instantne všečnosti in hipne navidezne zapolnitve nevrotičnih praznin z globalizirano glasbeno konfekcijo. Vrednostno je s svojim glasbenim samoupravljanjem praktični odgovor na “estetski aparthaid”, kot ga diktirajo strokovnjaki, ki slovenski javni interes definirajo kot promocijo kulturnega imperializma velikih narodov. Uredniško omogoča svobodo, ki podira predsodke.
Glasbenikom nudimo tišino, kakršne ni na nobenem koncertnem prizorišču, in sproščeno vzdušje, kakršnega ni v nobenem glasbenem studiju. Poslušalci uživajo v intimnosti in iskrenosti neozvočenega glasbenega stika, kakršnega ne poznamo več, in v glasbeni raznolikosti ter žanrovski pestrosti, kakršnih drugje ne najdemo. Posebno intenzivna pozornost poslušalcev je za glasbenike enkratna izkušnja in odlična popotnica za njihov nadaljnji razvoj.
