Vruja: Istrska avtohtonost brez meja
Avtor: Nina Novak (foto: Belvedere)
(portret je bil objavljen v reviji Glasna Glasbene mladine Slovenije; letnik 44, številka 5, oktober-november 2013)
V prejšnji številki ste imeli v rubriki etnorituali možnost prebrati intervju z Rudijem Bučarjem, ki poustvarja istrske ljudske pesmi in teži k temu, da bi v ljudskem duhu zzvenele tudi njegove avtorske skladbe. Čeprav se nam počitnikovanje morda zdi že prav (pre)daleč, se bomo tokrat še mudili na območju Istre in spoznali zasedbo Vruja, ki v nasprotju z Rudijem v precejšnji meri upošteva tradicijo in s svojim delom, tako poustvarjalnim kot pedagoškim, skrbi za popularizacijo glasbe s tega območja.
Zasedba Vruja je začela delovati leta 2001 na pobudo ustanoviteljev Marina Kranjca in žal že pokojnega Luciana Kleve. »Namen je bil imeti večjo zasedbo z ženskim vokalom, ki bi izvajala pesmi iz celotne Istre. Torej tako slovenske kot hrvaške in italijanske,« pojasnjuje Marino (vodja skupine, vokal, multiinstrumentalist), ki delo skupaj z Alenko Kranjac (vokal), Rokom Kleva Ivančićem (violina), Petrom Kaligaričem (harmonika), Gabrijelom Križmanom (vokal, kitara, mandola) in Gorastom Radojevićem (električna bas kitara, shaker) v tem duhu razvija naprej.
Ime Vruja v narečju pomeni izvir, studenec, in tudi glasba skupine črpa iz bogatega studenca kulturne dediščine Istre, ki je sicer raznolika v več pogledih. Zdi se namreč, da se območje Istre že od nekdaj ne zmeni prav dosti za kulturne in etnografske razlike, saj se združuje, meša in prežema skozi ljudsko glasbo, narečja in vsakdanje življenje. Zato člani zasedbe predstavljajo severno in južno Istro kot eno. »Predstavljamo tako ljudska glasbila kot ljudske pesmi in viže iz obeh prostorov Istre z avtohtonimi glasbili. Za nas je Istra preprosto Istra, zato jo predstavljamo kot celostno pokrajino.«
V skladu s tem konceptom je tudi nova, četrta plošča skupine. Zasnovana je konceptualno, naslovljena pa je Brez pašaporta (Celinka, 2013). Predstavljene so ljudske pesmi v istrskih narečjih treh avtohtonih narodov, ki so prisotni v Istri – Slovencev, Hrvatov in Italijanov – prav zato pa ima plošča tudi podnaslov (Bez putovnice / Senza passaporto / No passport) in »skozi ljudsko pesem ter viže dokazuje prepletenost, prevzemanje in mešanje enega naroda z drugim. To se je dogajalo skozi stoletja in gre za sliko, ki je realna. Takšno pa je tudi dejansko stanje ljudske glasbe pri nas,« meni Marino.
Viže so resnično rezultat sovplivanja in prevzemanja različnih izvajalskih praks in ljudskih pesmi avtohtonih narodov v Istri, pri tem pa so imele v preteklosti najverjetneje veliko vlogo Šavrinke, znane po trgovanju med rojstnimi vasmi današnjega slovenskega dela Istre, ki so hodile v notranjost in na ta način omogočale preživetje svojih družin, a tudi družin tistih, s katerimi so trgovale. Posebnost zasedbe je, da večino pesmi izvaja v dveh ali celo treh izvirnih različicah, tako da dobijo pridih tematske, melodične in jezikovne raznovrstnosti. Ta pa se kaže tudi v gostovanjih različnih glasbenikov, kot so Dario Marušić, Branimir Šajina, Noel Šuran in Zoran Karlić.
Čeprav Vruja pri poustvarjanju upošteva predvsem tradicijo, je tudi pri njenem podajanju istrske ljudske glasbe mnogo avtorskih elementov. Marino poudarja, da goji pozitiven odnos »tako do izvajanja na tradicionalni način, kot tudi do moderniziranja. Podpiram misel, da bi te pesmi aranžirali tudi drugače in jih predstavili na moderen način, primeren današnjemu času.« S svojim delom zagotovo bogatijo tradicijo istrske ljudske glasbe in jo ohranjajo pri življenju, ki ima dovolj moči, da še vedno briše etnografske ter kulturne in tudi glasbene meje. Z delavnicami pa člani v veliki meri pripomorejo tudi k popularizaciji istrske glasbe, ki morda še vedno ni tako sprejeta, kot bi lahko bila. »Izvajamo tako plesne kot vokalne in instrumentalne delavnice, vse za popularizacijo, a je tradicija še vedno navzoča. V Istri je ta zelo živa, zato ne gre za oživljanje nečesa, kar je že umrlo ali izumrlo.« Delavnice potekajo pretežno za tiste, ki istrske glasbe še ne poznajo, ko pa so udeleženci z istrskega območja, so le-te bolj poglobljene.
Poglobljenost pa omogoča tudi plošča Brez pašaporta, ki na sprehodu skozi spremljevalno knjižico daje zgodovinsko ozadje, izvor in glasbeno analizo posameznih pesmi, zato dobimo vtis, da nas Vruja v prvi vrsti želi izobraziti in nam približati kulturo, iz katere izhaja.