Kocka pade in se spremeni v knjigo

… ali nekaj besed o zbiranju gradiva za glasbene bio in monografije z aspekta podalpskega pisca

Avtor: Matej Krajnc – pesnik, pisatelj, kantavtor, prevajalec in svobodni publicist

Ko sem leta 1999 začel delati na nacionalnem radiu, sva se z urednikom Janetom Webrom, v čigar redakciji sem delal, redno zaklepetala o najnovejših biografijah ali monografijah glasbenikov, ki so izhajale v tujini. Spominjam se, da je bila takrat aktualna obsežna dvojna monografija o glasbi Elvisa Presleyja, ki jo je spisal Peter Guralnick. Še zdaj sicer ne vem, naj to dvojno dozo glasbene zgodovine med letoma 1954 in 1977 umestim med biografije ali monografije, a pri Elvisu se večkrat ni dalo reči, kaj je kaj; vse, kar je počel, je tudi živel, pa čeprav se je dolgočasil med snemanjem filmov v šestdesetih ali pa potem v Vegasu. Pogovarjala sva se o tem, koliko časa in dela gre za zbiranje gradiva o takem opusu in da je to pravzaprav življenjsko poslanstvo. Mimogrede: v tujini si lahko uveljavljen glasbeni novinar privošči delati takšne stvari; pri nas bi presvisnil še isto leto, ko bi se odločil, da bo delal samo to, če že za seboj ne bi imel nekakšnega monetarnega sistema, ki bi ga peljal mimo najhujših čeri.

A pustimo zemeljske malenkosti. V Nemčiji obstaja založba Bear Family, ki načrtno izdaja obsežne zbirke s področja t.i. “americane”, torej s področja “roots” glasbe: country glasbe, bluesovske glasbe, rokenrola, folka itd. Sveže remasteriziranim celotnim opusom izbranih glasbenikov so redno dodane obsežne knjige, kot nekakšne “kritične izdaje”, opremljene z redkim slikovnim gradivom, podrobno diskografijo in biografijo. Te knjige pišejo ugledni svetovni glasbeni novinarji, večino raziskav opusov pa opravi kar šef založbe, ki že od sedemdesetih let vlaga čas in denar v podobne projekte. Tovrstne raziskave so seveda nadvse pomembne za glasbeno in tudi siceršnjo zgodovino. Velike založbe ponavadi odstopijo arhive, zlasti, ker se njim ne da ubadati s takšnimi zadevami. Ko pa novinar potrebuje podatke, jih gre ponavadi iskat v te zbirke.

To sem počel tudi sam na Radiu Slovenija. V tistem času sem delal še kot prevajalec in domala ves denar vlagal v take in podobne zbirke ter knjige, iz katerih sem črpal vire za ta in on sestavek, oddajo ali celo nove knjige, ki sem jih napisal z vidika slovenskega raziskovalca teh zadev. Zaradi pomanjkanja časa in sredstev je šlo ponavadi za določene izseke iz opusov, pri Elvisu za filme, pri komu drugemu za prevode, ki sem jih opremil s spremno besedo. Sočasno smo na Radiu Študent odkrivali zgodnja in manj znana dela nekaterih pionirjev rokenrola.

Pa vendar tega ne pišem zato, da bi našteval, kaj vse sem počel, pač pa zato, da bi nekako s svojo lastno kožo ponazoril pomen zbiranja gradiva in pomen nastajanja gradiva v lokalnih okoljih. To pa je že nekolikanj bolj povezano s temo, ki sem jo obdeloval v prejšnjem blogu, namreč o pomenu strokovnih glasbenih monografij – in biografij. Zgodi se namreč, da tudi lokalni pisun lahko zbere precej gradiva, čeravno nima dostopa do arhivov kot Escott ali Guralnick; morda sta to na nek način zanj v določeni meri opravila že onadva, a dela kljub temu ostane še precej: oblik podajanja tega gradiva in zlasti avtorskih, novih oblik sinteze tega gradiva je veliko. Ena je ustvarjanje oddaj na nacionalki (ta aspekt je zame mimo od leta 2005), druga na “indie” radijski postaji (konec od 2001) ali pa samostojno brskanje po gradivu (še traja) in zanemarjanje družinskega budžeta, ko gre za nabavo plošč in knjig (še traja). Medijev, v katere se da napisati kaj daljšega, je vedno manj, vse več je prepisovanj iz piarovskih tekstov, ki so ponavadi zelo generični. Kaj pa čas za resno poslušanje, ko ti roki, če jih že dobiš, brenčijo okrog glave?

Zabavne teme za tuhtanje. Kaj torej povedati o zbiranju gradiva? Hja … Os Big Bang-Amazon-eBay je dandanes še bolj pomembno definirana. Os računalnik-torrent-računalnik prav tako, čeprav se tega ne počne. Vsaj sme se ne. In, po pravici povedano, noče se. MP3-ji ne dajejo knjižic z eseji, diskografijami in drugimi dodatki. Zato je za resnega glasbenega novinarja, ki se ukvarja s pisanjem (tudi) knjig o glasbi, še vedno pomembno posedovati fizično glasbeno zbirko. In če naročilnic od radijske hiše za nabavo plošč že dolgo ni več, je še vedno odločitev, da si vzamemo čas za brskanje med policami. Drugače kocka nikoli ne pade in se ne spremeni v knjigo.