Preporod ali oživljanje ljudskega glasbenega izročila na Slovenskem (2. del)

Avtor: Marino Kranjac – poustvarjalec ljudske glasbe

Poleg že omenjenih skupin, ki sta orali ledino preporoda slovenske ljudske glasbe, sta pomembni še dve posameznici iz tega obdobja. To sta Bogdana Herman in Ljoba Jenče.

Bogdana Herman

Slovenske ljudske pesmi poustvarja od leta 1978, ko se je pridružila ansamblu Mire in Matije Terlep. Po prenehanju njihovega sodelovanja, je nadaljevala samostojno pot; prepevala je stare, manj znane slovenske ljudske pesmi in balade, z namenom, da bi jih spoznal širši krog ljudi. S samosvojo, temperamentno interpretacijo, si je kmalu pridobila zvesti krog poslušalcev, ki se je z leti širil. Na začetku je pela pretežno brez glasbene spremljave, a je kasneje večkrat sodelovala s posameznimi instrumentalisti in instrumentalnimi skupinami.

Pripravila je številne oddaje za RTV Slovenijo, sodelovala v gledaliških predstavah in filmih. Prav njeno konstanto delo je pomembno, saj s svojo dolgoletno prisotnostjo skrbi za popularizacijo in živost izročila med ljudmi. Nastopila je v mnogih državah sveta.

Nekatera sodelovanja: Salamander, Tomaž Pengov, Marko Banda, Jure Tori.

Izdala je naslednje nosilce zvoka: Stare ljudske (1995), Bogomila (2008), Čas je (z Juretom Torijem, 2010).

Ljoba Jonče

Pevka, pravljičarka in zbirateljica, od leta 1988 samostojna ustvarjalka na področju kulture. Težko je na kratko predstaviti njeno dolgoletno delo. Ljudskih pesmi se je v glavnem učila neposredno od ljudskih pevk in pevcev, ki se jim je kasneje večkrat oddolžila z organizacijo nastopov pred širšim občinstvom in možnostjo izdajanja nosilcev zvoka. Zbira, arhivira in izvaja pretežno ljudsko izročilo iz Notranjske in Trnovsko-Banjske planote ter, seveda, drugih slovenskih pokrajin. Zelo pomembno je njeno pedagoško delo, saj izvaja pevske delavnice in delavnice pripovedovanja pravljic, s čimer širi poznavanje in izvajanje le-teh. Tako kot Bogdana Herman, tudi ona deluje predvsem samostojno, je pa v teh letih sodelovala tako s posamezniki kot skupinami.

Enkratno in posebno je bilo njeno sodelovanje s tibetanskimi menihi, ko je v prepletanju tibetanskih molitev in njenega petja starih slovenskih molitvenih pesmi nastala glasbena zgoščenka “Lepote modrosti”, ki je prinesla čudovito medkulturno spoštovanje in dialog. Pripravila je več oddaj za RTV Slovenija, sodelovala pri gledaliških predstavah in filmih.

Izbrana diskografija: Ljudska pesem poje v meni (1992), Lepote modrosti (2001), Srčna moč (2001), Slovenija. Odmevi večnosti (2011).

Nekatera sodelovanja: Vlado Batista, Marino Kranjac, Uroš Polanc, Janez Jocif, Volk Folk.

Pravi preporod v oživljanju slovenske ljudske glasbe pa se je očitno zgodil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, saj je takrat nastalo največ skupin in glavnina teh deluje še danes. Na festivalu Druga godba v Ljubljani leta 1992 so se predstavile kar tri nove slovenske preporodne skupine. To so bile Marko banda, Kurja koža in Pišćaci.

Marko banda

Ustanovljena leta 1990 kot podmladek legendarne Kociper-Baranja bande iz Beltinec. Cimbalist Miško Baranja je bil skupini v začetku tudi mentor. Ustanovni člani so bili Samo Budna (violina), Boštjan Rous (klarinet), Andi Sobočan (cimbale) in Slavek Petek (kontrabas).V tej tipični Panonski zasedbi predstavljajo glasbeno izročilo dela Slovenije onkraj reke Mure. Kasneje so v bandi godli še Miha Kavaš, Tomaž Rauch, Željko Ritlop. Namen njihovega začetka je bila glasbena spremljava folklorne skupine iz Beltinec, kasneje pa so postali prepoznavni kot samostojna glasbena skupina. Kot skupina so mirovali od leta 2002 do leta 2005.

Najpomembnejše poslanstvo skupine je, da so se naučili tradicionalnega muziciranja svojega kraja neposredno od starejših godcev, ga ohranili in skozi pedagoško dejavnost vzgojili že naslednike, nadaljevalce izročila.

Diskografija: Marko banda No.1 (1997), Vora bije (2008).

Sodelovanja: Vlado Kreslin, Bogdana Herman, Regina.

Kurja koža

Deluje od leta 1992, člani so brata Drago in Peter Kunej ter Nenad Firšt. Pozornost so pritegnili predvsem zaradi igranja na nekatera skoraj že pozabljena ljudska glasbila, kot so trstenke in žvegla. Poustvarjajo predvsem štajersko ljudsko glasbo. Poleg omenjenih trstenk in žvegle, godejo še na violino, drumljice, ustno harmoniko in lončeni bas, na katera izvajajo predvsem plesno ljudsko izročilo Štajerske. Zelo dragoceno je raziskovalno delo, ki ga je opravil Drago Kunej, saj se je med drugim naučil izdelovanja trstenk od še zadnjega živečega izdelovalca Franca Laporška. V zadnjih letih skupina miruje.

Leta 1994 so izdali zgoščenko Kurja koža, leta 2003 pa Drugič drugače.

Pišćaci

Ime skupine Pišćaci v narečju pomeni enega od mnogih izrazov za ljudske godce v severni Istri. Leta 1990 sta skupino, pravzaprav duo, ustanovila Marino Kranjac, ki je godel na violino, mjeh, sopele in pel, ter Emil Zonta, ki je igral na istrski mali bas-bajs, trieštino, sopele in pel. Kadar je to dopuščal čas, je v skupini godel še Dario Marušić. Izvajali so predvsem plesne viže severne Istre, repertoar pa je bil sestavljen iz viž, ki sta jih Kranjac in Marušić raziskala na terenu med ljudskimi godci. Skupina je prenehala delovati leta 1993. Nastopali so predvsem v domačem kraju, pa tudi po Sloveniji in v tujini. Leta 1991 so izdali glasbeno kaseto “Starinski ples”.

Zdi se, da je imela v 90-ih letih med regijami največ poustvarjalnih skupin slovenska Istra, saj so bile širše poznane skupine iz tega področja še Muzikanti Istriani (1994-2003), ki so se kasneje preimenovali v Lazonta, Šavrinske pupe en ragaconi (1992-2004), Kantadore (1995-občasno še delujejo) in ansambel družine Batista (1997-še delujejo).

Katice

So ženska pevska skupina, ki izhaja iz Akademske folklorne skupine France Marolt. Samostojno so začele delovati leta 1993. Najraje prepevajo ljudske pesmi obrobnih pokrajin slovenskega etničnega prostora. Poleg ljudskega petja, se rade podajajo v pop in sodobnejše izvedbe ljudskih pesmi. Znane so postale s sodelovanjem z nekaterimi širše priznanimi izvajalci pri nas, kot so Vlado Kreslin, Magnifico, Zoran Predin, TerraFolk, sodelovale so tudi z Dariom Marušićem, skupino Tolovaj Mataj in drugimi.

Diskografija: Katice (1995), Se dela greh,se sliši smeh (1998), Oj fijole,novo leto je! (2009), Kateritem (2012).

Tolovaj mataj

Ustanovni člani so bili že prekaljeni “mački” Roman Ravnič (vodja), Marino Kranjac in Dario Marušić, leta 1994. Izvajali so pesmi in predvsem plesne viže celotnega slovenskega kulturnega prostora. Skupino zaznamujeta dve obdobji: zgodnje, z ustanovitelji in Jernejom Pečakom, in kasnejše, ko sta skupino leta 1999 zapustila Kranjac in Marušić, pridruži pa se jim Peter Kus. Njihov glasbeni prvenec z naslovom “Stari grehi,nova sramota” iz leta1996 so kritiki ocenili kot do takrat najboljši preporodniški izdelek. Skupina je leta 2003 izdala še zgoščenko “Stare in bradate”. Skupina je prenehala delovati nekje okoli leta 2008.

Volk folk

Kot družinski ansambel delujejo od leta 1996. Gregor gode na violino, sestra Nina na diatonično harmoniko trieštino in oprekelj, oče Romeo na kontrabas. Vsi trije pa zelo ubrano tudi zapojejo. Njihov repertoar zajema predvsem plesne viže svoje bližnje okolice Brkinov, Reške doline in Zgornje Pivke. V izvedbah poskušajo današnjemu poslušalcu predstaviti glasbeno dediščino v izvirni obliki, kot zavesten odmik od sodobne, bolj ali manj uniformirane zvočne podobe sveta. Med strokovnjaki, ki se ukvarjajo z ljudsko glasbo pri nas, so zelo cenjeni kot nekakšen primer instrumentalnega in vokalnega ljudskega izvajanja. Večkrat so že predstavljali Slovenijo na glasbenih festivalih v tujini. Leta 2011 so izdali do sedaj njihov edini glasbeni izdelek “U prvega”.

Fake orchestra

Skupino od leta 1998 vodi kitarist Igor Leonardi. Vokal Ane Vipotnik ji daje prepoznavnost, poleg izvajanja slovenske ljudske glasbe z veliko mero jazza, funka, afro beata in drugih sodobnih glasbenih zvrsti. Ti ritmi povlečejo mlado občinstvo v ples, moderna preobleka pa pritegne ljudi in je eden od načinov, kako lahko ljudska glasba preživi v današnjem času.

Diskografija: Fake life (2000), Fake world (2004), Made in China (2008), KUD (2013).

Terrafolk

Nastanek skupine sega v leto 1999, ko sta Boštjan Gombač in Danijel Černe na festivalu Lent srečala Bojana Cvetrežnika in z njim prvič zaigrala. Vse, kar se je dogajalo naprej, je že legenda. Fantje so dobesedno obnoreli občinstvo v Sloveniji in velik del sveta, kjer so nastopali. Odlični instrumentalisti, z veliko sposobnostjo improviziranja, poznavanjem več glasbenih zvrsti, zabavljači in performerji, vse to je bil recept za uspeh. Zelo uspešno so ustvarjali avtorsko glasbo v duhu ljudske, škoda edino, da so, takšno je moje osebno mnenje, v svoje stvaritve vključevali premalo slovenske ljudske glasbe. Zasedba se je kasneje zelo spreminjala.

Diskografija: Stereo folk live (2001), Pulover ljubezni (2002), N’taka (2004), Live at Queen’s Hall (2006), Full circle (2008), Ledena trgatev (2011).

Brina Vogelnik in Ansambel Brina

Širše občinstvo jo je spoznalo leta 1999, ko je s skupino Šišenska bajka nastopila na festivalu Druga godba. Nato je sodelovala z ansamblom String.si Vlada Batiste in z njim izdala zgoščenko “Graščakinja”, leta 2001. Skupino Brina je ustanovila leta 2003. Njen značilni mehak in sanjav glas, interpretacija, nastopi v živo in in lasten izraz skozi ljudsko glasbo ter veliko primesi sodobne glasbe, so jo ustoličile kot eno najbolj prodornih in prepoznavnih interpretk pri nas in zelo priznanih v tujini. Ljudski glasbi pristopa zelo svobodno, neobremenjeno in avtorsko, saj prireja tudi ljudska besedila in ustvarja nove pesmi v ljudskem duhu.

Diskografija: Mlado leto (2004), Pasja legenda (2006), Slečena koža (2011).

Vabljeni tudi k branju naslednjih prispevkov Marina Kranjca:

Preporod ali oživljanje ljudskega glasbenega izročila na Slovenskem (1. del).

Preporod ali oživljanje ljudskega glasbenega izročila na Slovenskem (3. del).