Univerzitetno diplomirani samorastniki

Avtor: Nina Novak – pesnica, pisateljica, kantavtorica in svobodna publicistka

Dokaj povprečen dijak manjšega mesta nekje v Sloveniji z malo več ali malo manj truda nekako prispe do četrtega letnika gimnazije, ko pride čas, da se odpravi v prestolnico na informativni dan. Ker se že leta ukvarja z glasbo in si je že v petem razredu osnovne šole zaželel, da bi nekega dne postal glasbeni kritik, se odpravi tudi na Aškerčevo, kjer ga z enourno predstavitvijo študija, ki naj bi ga pripeljal do zastavljenega cilja, povsem navdušijo. Odveč je omeniti, da se ta isti dijak nemudoma vpiše na prav ta oddelek in tako jeseni prispe v glavno mesto. Ker ga je doslej obiskal le dvakrat, morebiti trikrat, se seveda izgubi. Kako priti od sobe, v kateri bo poslej bival, do izbrane fakultete, mu v prvem tednu dela precej preglavic. A nekako gre. Sčasoma.

V drugem tednu, ko se omenjene težave zmanjšajo in se končno lahko posveti študiju, z ogorčenjem ter razočaranjem ugotovi, da bi le-ta ne mogel biti bolj dolgočasen in prazen. Naplahtali so ga. Ga prinesli okrog. A ker je njegova želja močna in zmedenost tolikšna, da niti ve ne, da bi se lahko prepisal, še manj, kam, ostane, vdan v usodo, da bodo naslednja leta predvsem: izguba časa. Nezanimiv študij, ki zdaj že študentu ne ponuja nobenega vpogleda v vsebino, ki bi ga zanimala vendar z dokaj majhnim vložkom uspešno zaključi in postane univerzitetno diplomirani samorastnik.

S papirjem, ki vrat ne odpira, se poda v svet. Srečo iskat. Prične pisati za časopis, o čemer je od nekdaj sanjal, in se posveti jazz, etno in popularni glasbi, o katerih seveda za časa študija niti slišal ni. Veselje, ki ga občuti ob tem, je veliko, pogum mu nekoliko upade le, ko se pobliže spozna z višino honorarjev. Začne zaprošati za akreditacije in recenzijske izvode, da mu boren zaslužek ostane za življenjsko pomembnejše izdatke. Se napoti na Zavod za zaposlovanje in biva nemalo presenečen, ko tam kar mrgoli njegovih nekdanjih in bodočih kolegov. Čudna stvar, ta študij.

Kot mlad pisec dobi mentorja, a ta v več letih nima stika z njim, zatorej kakšnega nasveta ali predloga od njega ne gre pričakovati. Če ima srečo, mlad pisec premore kakšnega nekoliko starejšega prijatelja novinarja, ki ga velikodušno usmerja, ali prijatelje glasbenike, ki ga opozarjajo na manko. Morebiti le nekoga, ki spremlja takšno in drugačno glasbeno publicistiko v svetovnem merilu ter mu tu ali tam svetuje, kako postati boljši pisec. A mlad pisec takšnih prijateljev običajno nima, še posebno na začetku ne. Pravzaprav sploh ne. Ne nazadnje je v slovenskem okolju potrebno najprej – izključno, pravzaprav – poskrbeti zase, in ne pomagati drugim. Tistim, ki bi te kmalu lahko celo izpodrinili. Naš junak se tako trudi po svojih najboljših močeh, prepuščen lastni iznajdljivosti, in vendar počasi, korak za korakom, napreduje. Ta kritika, oni esej in tisti intervju. Objave se množijo. Ker je kar naenkrat preveč plošč in akreditacij, ki bi ga zanimale, se odloči pridružiti piscem, ki za svoje delo honorarja ne dobijo. Vendar se odločitev kmalu pokaže za več kot pametno. Kajti napreduje lahko le tako, da tedensko spiše ogromno količino prispevkov in se uči s pomočjo poskusov ter napak. Tako mlad pisec postane dober pisec.

Kaj kmalu na njegov elektronski naslov pričnejo prihajati takšna ali drugačna povabila in obvestila za koncerte ali nove izdaje, ki prihajajo z naslovov glasbenikov samih, a tudi organizatorjev in založb. Njegovo delo so, očitno, opazili. Zadovoljstvo mu ne pohaja, a razočaranje prihaja z vseh strani. Prostora za vsebine ima enako kot polpismen slab pisec in tudi honorarja sta povsem enaka, le razlike v kakovosti prispevkov so čedalje večje. Odloči se, da bo poskusil postati pisec še kakšnega časopisa ali revije. Vendar se namera izkaže za pretrd oreh. Mediji že imajo svoje pisce. Kakšne, ni pomembno. Bistveno je, da je vsebina napolnjena, naj bo s prepisanimi obvestili za medije, pod katere se novinarji ponosno podpisujejo ali z vsebinsko puhlimi intervjuji, opravljenimi po elektronski pošti. Kaj hočemo, treba se je sprijazniti z lenobo, ki jo podpirajo slovenski uredniki, nezmožni selekcije.

Pisec tako še naprej ostaja prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, kjer ob vsakem obisku srečuje večje število svojih kolegov. Še naprej, vse bolje, opravlja delo, ki ga neizmerno veseli. Še naprej ostaja na revnih plečih staršev. Tudi strici v zgornjem nadstropju še vedno togo sedijo v svojih kabinetih, razbolelih hrbtov, ker za kaj drugega kot ždenje pred starim notnim črtovjem in preučevanjem življenjepisov že pokojnih skladateljev nimajo zanimanja. Zrejo v oči nekoč dokaj povprečnim dijakom nekega manjšega mesta v Sloveniji, jim prikimavajo in jih le tu ali tam prekinejo z opazko, da bi bilo stavek, ki so ga povedali pravkar, bolje uvrstiti pred prejšnjega. Še naprej se ozek hodnik polni s prevelikim številom bodočih nepotrebnih univerzitetno diplomiranih samorastnikov. A nič zato. Pomembno, da vsaj neambiciozni strici lahko še naprej sedijo. Na svojih položajih, moči in plačah.

Spremenilo se torej v zadnjem desetletju ni prav nič. Le mlad pisec je postal dober pisec, zahvaljujoč lastni zagnanosti in tistim redkim prijateljem, ki se občasno pa vendar najdejo za kakšnim skritim, temačnim vogalom.

foto: Urška Lukovnjak