GODIBODI 2016: Simona Černetič: Potreba po ustvarjanju nas izničuje

Avtorica: Nina Novak (foto: Jana Šnuderl)

Simona Černetič (foto: Jana Šnuderl)

Kljub temu, da je za svoje delo prejela že več priznanj in čuti ponos na svoje dosedanje dosežke, ji trenutna situacija v svetu glasbe, ki ni najbolj barvita, krade upanje. Ker gre za njeno avtorsko delo, ki ga umetniki pogosto doživljajo kot svoje otroke, se upravičeno sprašuje, ali je sploh na pravi poti. Vendar v vsak nov dan kljub temu vstopa optimistično. Njen novi album Nedaleč stran je na prvo poslušanje razgiban, vesel in živahen, vendar besedilom ne manjka globine. Ti odražajo trenutne razmere in notranje doživljanje Aynee, oziroma, Simone Černetič.

Je samoukinja. »V osnovni šoli sem predvsem smučala in bila zvesta poslušalka raznolike glasbe. Kitaro sem pričela igrati šele v drugem letniku srednje šole in takrat enkrat sem se pridružila tudi vaškemu pevskemu zboru. Všeč mi je bilo vokaliziranje,« zato se je kmalu priključila rock skupini Ahilova 6a, ki je v tistem obdobju iskala pevko. Njihove poti so se po petih letih »razšle. Energijsko in ideološko ni šlo, zato smo razpadli, čeprav smo pred tem precej igrali po mladinskih klubih.« A pravzaprav se je šele takrat znašla na začetku. Dobila je navdih in nastajati so pričele pesmi, zato je leta 2001 ambiciozno izdala prvenec Aynee. To je tudi ime, s katerim se je predstavljala še mnoga leta zatem. »Sprva vse zastaviš zelo entuziastično in v resnici ne veš, kaj bo. Tako je bilo tudi z imenom Aynee, ki je bil sprva mišljen za skupino, vendar sem povečini ostajala kar sama, zaradi česar je postalo ime kar moje umetniško. Čeprav je izmišljeno, sem kasneje ugotovila, da gre za indijansko ime “rock river”, skalna reka. A z leti se ti obzorja razširijo. Dozoriš, nakar prideš do točke, ko vidiš, da ime v resnici nima pomena. Če sem že vedno sama, potem je smiselno, da ostanem kar samo Simona. Poleg tega je v teh pesmih tudi toliko mene, da bi bilo vse drugo napačno,« pove Simona Černetič, ki je pred kratkim izdala svoj tretji album Nedaleč stran.

Po prvencu leta 2001 se je predstavila v drugi sezoni Bitke talentov v oddaji Spet doma in prišla med dvanajst finalistov. Nastopala je na mnogih festivalih, kakršna sta Ema ali Slovenska popevka, in pesmi z njih zbrala na drugem albumu Zdaj sem tu, ki je izšel leta 2010, kamor je vključila tudi Si to ti s kompilacije Val 08 – Imamo dobro glasbo. Vsemu naštetemu je sledil umik izpred kamer, da bi se lahko vrnila k svojemu bistvu, kitari in orglicam. Pridala jima je še looper in se podala med ljudi na ulice Ljubljane. Rada pove, da je bila »vedno zadovoljna z izkupičkom nabranega drobiža in spodbudnih besed po nastopu.«

Bistvo njenega ustvarjanja je kantavtorstvo, za kar je dobila tudi potrditev v letih 2011 in 2012, ko je na mednarodnem festivalu kantavtorjev Kantfest v Rušah prejela zlato in srebrno kanto. »Gre za potrditev, da delaš dobro, oziroma, kvalitetno. Dobro je vsake toliko časa dobiti pozitiven odziv in spodbudo za naprej, da ne pritrjuješ le sam sebi, češ da si na pravi poti.« Medtem ko je bil prvi album v duhu rock glasbe iz 60-ih let, novi album zveni nadvse moderno in sodobno, pri čemer gre, kot pojasnjuje, za »rast. Ne moreš kar ostati tam, kjer si začel. Napredek je nujno potreben, sicer ne bi bil izziv delati novih pesmi. Glasbeni okus in znanje se skozi čas medsebojno gneteta, pilita in oblikujeta. Gre za to, da je poplava nove glasbe in tudi novih možnosti za izvajanje je ogromna. Sama sem se odločila, da bom glasbo v živo izvajala s pomočjo looperja. Samo kitara in vokal sta mi namreč delovala dolgočasno, tehnologija pa omogoča nadgradnjo. Nasploh sem človek, ki si nenehno otežuje stvari in postavlja težko dosegljive cilje.«

Simona Černetič: Nedaleč stran

O albumu Nedaleč stran še pove, da je želela moderen zvok. »Vedno sem naredila pesem in se potem spraševala, kdo bo naredil aranžma, kar je bil vedno problem. Težko je razlagati, kako slišim pesem v glavi in kakšno jo želim slišati tudi sicer. Težavo sem rešila z izobraževanjem in se tako sama lotila tako produkcije kot aranžiranja. Osnovne melodije in besedila so nastajali hitro, piljenje obojega pa je potem hkrati z aranžiranjem zahtevalo še nešteto ur. Vedno bolj sem zahtevna do sebe. A sedaj sem vesela in ponosna, da mi je uspelo narediti spevne pesmi z dobrimi besedili.« Poleg avtorskih, je na album uvrstila še ljudsko skladbo Po jezeru in uglasbljeno pesem Pod oknom Franceta Prešerna, ki jo je izvedla v živo v dvorani glasbene šole Vrhnika ob spremljavi Tomaža O. Rousa, sicer člana skupine Siddharta.

In čeprav popolnoma stoji za svojim delom, je nekoliko pesimistična, saj »vse pride in vse mine. Ob ustvarjanju teh pesmi sem bila prepričana, da bo album nekaj izjemnega. Vendar ostaja vprašanje, če bom uspela imeti koncerte in dogajanje ob izidu podaljšati s singli.« Dolgo se je spogledovala z zamislijo, da bi organizirala sto koncertov v stotih slovenskih mestih, vendar jo je iz praktičnih razlogov opustila. Z leti je spoznala svoje meje in ve, do kje zmore in do kje je še vredno iti. »V mlajših letih si bolj zaletav, medtem ko sem sedaj že bolj realna in ne upam več pričakovati nemogočega, ker jih lahko sicer močno dobim po glavi.«

Trudi se, da ne bi vsega glasbenega dogajanja jemala preveč osebno. Tako je tudi s pesmimi, ki se jim, ko so enkrat dokončane in zabeležene, »moraš na nek način odpovedati in jih podariti. S tem se osvobodiš pričakovanj. To dam in to ni več moje. Potem je morda lažje. Kljub temu je težko, ker če ljudje ne sprejmejo tvojega dela, na nek način ne sprejmejo niti tebe. Toliko tebe je v tem in za vsem se skriva poslanstvo, ki ga čutiš … poslanstvo, da daješ in s tem izničuješ sebe …«