Preporod ali oživljanje ljudskega glasbenega izročila na Slovenskem (3. del)

Avtor: Marino Kranjac – poustvarjalec ljudske glasbe

Val ustanavljanja novih glasbenih skupin z namenom poustvarjanja slovenske ljudske glasbe, prav tako pojav nekaterih novih posameznikov, se je iz 90-ih let nadaljeval tudi v novem desetletju in tisočletju. Poglejmo, katere med njimi so najprepoznavnejše in za katere menim, da so pustile najglobji pečat.

Katalena

Skupina je postala svojevrsten fenomen pri nas, a prepoznavna je tudi v tujini. Njena zgodba se začne, kot navaja njihova biografija, v letu 2001, ko se je šest navdušencev nad slovenskim glasbenim izročilom zbralo v idilični vasici v Beli krajini na glasbeni delavnici, katere namen je bil spoznavati in nato po lastnem navdihu predelati slovensko ljudsko glasbo. Vsak izmed njih je prinesel v skupino, ki se je iz tega enkratnega dogodka formirala, svoje pretekle glasbene izkušnje in poglede, ki so jih nato vklapljali v lastne priredbe našega izročila. Kmalu so pritegnili pozornost medijev, kritikov in občinstva, ki se je zelo svobodnemu in, kot rečeno, z mnogimi glasbenimi žanri predelanemu izročilu, vse številčnjejše odzivalo njihovim koncertom, glasbenim izdajam in različnim multimedijskim projektom. Menim, da je največja dodana vrednost skupine v tem, da je tudi največjim skeptikom in predvsem mladim dokazala, da je tudi naša glasbena dediščina lahko skozi novo preobleko zanimiva, sveža in vredna pozornosti ter na koncu preživetja kot takega.

Člani skupine: Vesna Zornik, Polona Janežič, Boštjan Gombač, Tibor Mihelič, Boštjan Narat in Robert Rebolj.

Diskografija: (Z)godbe (2002), Babje leto (2004), Kmečka ohcet (2006), Cvik,cvak! (2006), Noč čarovnic (2011).

Naslovnica: Katalena / Z)godbe

Vruja

Skupina poustvarja glasbeno zapuščino Istre vse od leta 2001, ko sta jo ustanovila pokojni Luciano Kleva in Marino Kranjac, stara soborca še iz časov Istranove. Skozi izvajanje pesmi v različnih narečjih Istre želijo izpostaviti večkulturno in večetnično identiteto regije, saj kot pravi Istrani ne morejo izključevati ali preferirati ne slovenskih ne hrvaških in italijanskih ljudskih pesmi, ker so te tri kulture sestavni del njihove identitete. Vruja je kot spoj izkušenejših in mladih glasbenikov širšo pozornost v Sloveniji pritegnila leta 2002 z nastopom in predstavitvijo glasbenega prvenca na festivalu Druga godba. Njihova glasbena izvedba je odsev folk revivala, saj v njej ni čutiti prisotnosti glasb iz drugega sveta, priredbe so ne preveč kompleksne, zato da lahko bistvo izročila pride v ospredje.

Skupina je preživela tudi težka obdobja, saj sta Luciano Kleva in Šteljo Reja v tem času preminula, vendar je vodja skupine Kranjac njun odhod in zgodnji odhod Matije Solceta na študij v tujino s srečno roko nadomestil z novimi člani. Njihov največji doprinos je nadaljevanje dela predhodnih skupin in posameznikov, ki so pustili globoko sled v poznavanju in prepoznavanju istrskega glasbenega izročila v svojem domačem okolju in širše.

Vrujo danes sestavljajo: Alenka in Marino Kranjac, Rok Kleva Ivančić, Peter Kaligarič, Gabrijel Križman in Gorast Radojević.

Izdana glasbena dela: Vruja (2002), Od mladega vina do pustne frtade (2006), Ruj, Čupinj, Žaneštra (2009), Brez pašaporta (2013).

Naslovnica: Vruja / Brez Pašaporta

Jararaja

Začetek skupine kot kvartet sega v leto 2002; leto poprej sta kot duo začela s skupnim muziciranjem Janez Dovč in Petra Trobec. Harmoniki in kontrabasu sta se pridružila še Gregor Budal na klarinetu in Vasilij Centrih na violini. Tudi oni so v svoji glasbeni predelavi slovenske ljudske glasbe dodajali veliko primesi balkanskih ritmov, klezmerja, jazza in poustvarjali po svojem glasbenem navdihu.

Diskografija: Jararaja (2006), Od srede to torka (2010)

Naslovnica: Jararaja / Od srede do torka

Rudi Bučar

Luciano Kleva je Rudija spoznaval z Istrskim ljudskim glasbenim izročilom in ga navdihnil, da je tudi sam krenil s snemalnikom v raziskavo med ljudi v vasi zaledja rojstne Izole. Večino pesmi, ki jih je izdal na svojem glasbenem prvencu Kapot leta 2003, je tako spoznal na terenu in jih nato oblekel v modernejšo, pop izvedbo. Zgoščenko so večkrat ponatisnili, koncerti v domačem kraju so bili vedno razprodani in množice so vzljubile simpatičnega, svežega in novega interpreta istrskih ljudskih pesmi, ki so bile domačim ljudem znane. V letu 2007 je izdal drugi album Kambiament, in z novimi, glasbeno zahtevnejšimi, prijemi mogoče malo razočaral širše množice, vajene njegovega lahkotnejšega izvajanja, vendar je kljub temu ostal zvest samemu sebi in leta 2011 ustanovil še skupino Istrabend, v kateri godeta še Janez Dovč na harmoniki in Goran Krmac na tubi. Plod novega sodelovanja je nova zgoščenka v letu 2013. Sodeluje tudi v glasbenem projektu Sounds of Slovenija.

Naslovnica: Istrabend / Istrabend

Sounds of Slovenija (Sozvočja Slovenije)

Je glasbena skupina ali, bolje rečeno, glasbeni projekt, ki je nastal po zamisli Janeza Dovča. V njem delujejo vrhunski pop, jazz, rock slovenski glasbeniki in nekateri najboljši izvajalci ljudske glasbe. Projekt je zaživel nekje v letu 2009, v želji predstavitve slovenske ljudske glasbe na moderen način, v številčni, orkesterki izvedbi z odličnimi solisti. Vsekakor je to glasbeni projekt, katerega bi morala naša država podpreti in ga uporabiti za enkratno predstavitev naše ljudske glasbene dediščine v tujini.

Naslovnica (LP): Sounds of Slovenia / The New Slovenian Resonance

Tukaj bom s kratkimi predstavitvami posameznikov in skupin, ki so po mojem osebnem mnenju najpomembnejše v skoraj treh desetletjih in pol na področju poustvarjanja ljudske glasbe pri nas, zaključil. Naj mi ne zamerijo posamezniki in skupine, ki jih v besedilu nisem omenil. So še posamezniki, vokalne skupine in vokalno-instrumentalne skupine, ki bi si to zaslužile. Rad bi podal še zaključno misel o folk revivalu pri nas.

Menim, da je ključna razlika med skupinami in posamezniki prvega vala preporoda in teh, ki so se kasneje začele ukvarjati s poustvarjanjem v tem, da so se prvi resnično temeljito poglobili v raziskavo izročila, z raziskovanjem na terenu in kontaktom z živimi izvajalci. Drugi val pa se ni poglabljal v značilnosti, zakonitosti in izvajalske prakse ljudskega petja in igranja, ampak so največkrat po poslušanju že izdanih nosilcev zvoka pionirjev predelovali slišano po svojem okusu. Če sem kritičen, so skupine v kasnejšem obdobju na veliko našemu izročilu dodajale druge glasbe sveta in glasbene vzorce, zaradi katerih bistvo našega izročila pri njihovem poustvarjanju ne pride v ospredje, oziroma, se izgubi. Tudi repertoar mlajših skupin se zaradi neraziskave večkrat ponavlja. Škoda, kajti malo znanih, nepredelanih pesmi je še veliko. Pozitivno v delovanju mlajših skupin poustvarjalcev je v tem, da zaradi modernega, pop ali širšim množicam bližjim predelavam ljudskega gradiva, le-to posredujejo predvsem tudi mladim ljudem, med njim pa se (upam tako) lahko najdejo posamezniki, ki jih ta prvi kontakt z našo dediščino kasneje povleče v neko poglobljeno raziskavo pristnega. Vsekakor sem za to, da obstajajo skupine in posamezniki, ki podajajo naše izročilo v izvirni in modernejši obliki.

Pa naj mi bo dovoljena še ta misel: kot začetnik poustvarjanja se dobro spominjam časov ,ko so nekateri glasbeniki ,ki so se ukvarjali z drugimi glasbenimi zvrstmi, gledali na ljudsko glasbo nekako zviška, kot manj vredno, a danes se ti isti z njo ukvarjajo. Morebiti zato, ker so odkrili tržno nišo in je ta glasba “in” že kar nekaj let?

V zaključku bi želel izpostaviti še nekaj dejavnikov, ki že leta ključno pripomorejo v popularizaciji in prisotnosti ljudske glasbe pri nas. Festival Druga godba že leta skrbi za predstavitev domačih skupin poustvarjalcev našega izročila širši javnosti, Glasbena mladina Slovenije ima dolgoletne programe v šolah s pedagoškimi in koncertnimi vsebinami na to temo. Ne smemo pozabiti tudi na RTV Slovenija, ki z ustvarjanjem predvsem radijskih oddaj konstantno in strokovno skrbi za prisotnost našega ljudskega izročila ter ga tudi arhivira in izdaja na nosilcih zvoka. Tukaj gre zahvala predvsem Jasni Vidakovič in sedaj Simoni Moličnik. Občudovanja in pohvale vredno je tudi delo založbe Celinka in festivala Godibodi, ki z izdajami nosilcev zvoka, koncerti in oddajami ravno tako opravlja dragoceno delo. Tukaj je še Glasbeno narodopisni inštitut pri SAZU s svojo osrednjo vlogo v državi, kot čuvaj neprecenljivega dokumentiranega gradiva in vezni člen med iskalci izročila.

Vabljeni tudi k branju naslednjih prispevkov Marina Kranjca:

Preporod ali oživljanje ljudskega glasbenega izročila na Slovenskem (1. del).

Preporod ali oživljanje ljudskega glasbenega izročila na Slovenskem (2. del).