logo

Mit absolutnega posluha

Avtor: Goran Krmac – glasbenik

Učiteljica me desetletnega fantiča posede na stol, tako da ne vidim na tipkovnico klavirja. Na vprašanje, zakaj, mi ne odgovori. Odločno pritisne na tipko. To ni tisti lirični ton, s katerim izkušeni izvajalec Chopina in Liszta tako prefinjeno polni kotičke pod stropom koncertne dvorane. To je ton, ki postavi vprašanje, ki je hkrati tudi zapoved: »Odgovori.« Kaj pa naj povem?

Še enkrat pritisne na tipko, kot da bi skozme želela poslati električni tok. »Kateri ton je to?«
»G 1.«
Nato pritisne na neko drugo tipko. »Kaj pa ta?«
»B 1.«
In spet na neko drugo tipko. »Pa ta?«
»Veliki gis.«

Tako se zvrsti več tonov, ki jih z enako mero zdolgočasenosti, zmedenosti in radovednosti brez pomisleka poimenujem. »Cis 2, e 1, mali g, mali h in a 1, d 1 in gis 1 …« Naposled učiteljica s slovesnim izrazom pove: »Ali veš, da imaš absolutni posluh?«
»Ne. Kaj pa je to absolutni posluh?«
»To, da prepoznaš vsak ton, ki ga slišiš, in ga znaš poimenovati, ne da bi si pomagal z inštrumentom.«
»Aja? Kaj pa je posebnega na tem?«
»Te sposobnosti nimajo vsi.«
»Res? Kako to?«
»Ni znano, zakaj, ampak to sposobnost ima le en človek na deset tisoč.«
»Hja … no, prav.« To je bila največja mera vzhičenosti, ki sem jo uspel dati od sebe ob tej posebni ugotovitvi.

Skozi leta ostaja moj absolutni posluh, na moje začudenje in rahlo nejevoljo, priljubljena tema pogovora mojih znancev. Redno me kdo prosi, naj poimenujem nek ton, in kar ne more verjeti, da ga brez težave prepoznam. Zame je to od nekdaj povsem naravno in ne razumem, zakaj kdo ne bi zmogel prepoznati višine nekega tona, tako kot vsak zmore prepoznati rdečo barvo. (Nisem sinestetik, torej, ob zvokih ne zaznavam barv!) Zadeva me niti ni toliko vznemirjala, dokler nisem v času študija jazz glasbe na konservatoriju v Groningenu na Nizozemskem postal tarča odkrite zavisti sošolca. Njegovih opazk, češ da sem privilegiran in da je krivično, da nekateri imajo absolutni posluh in drugi ne, si sicer nisem jemal k srcu, a moja stoičnost je prestajala težko preizkušnjo. Kakorkoli že, skupek ugotovitev iz preteklosti je rodil hipotezo, ki sem jo deloma empirično preizkusil s spodbudnimi rezultati. Ampak najprej k ugotovitvam:

1. Na dan je priplaval oddaljen spominski drobec na neko popoldne v mojem otroštvu, ko sem si na klopci v vrtcu zavezoval vezalke in prepeval najavno pesem neke risanke, ki jo bo kmalu slišati na italijanskem TV-ju. V tistem času me je fasciniralo, kako zelo jasno sem si lahko v mislih predstavljal glasbo. A tedaj pesmica ni zvenela tako jasno kot po navadi. Ker še nisem hodil v glasbeno šolo, nisem vedel, kaj je bilo narobe, a zdelo se mi je, da bi moral povišati glas, če bi jo želel odpeti. Tako sem v mislih prestavljal melodijo, dokler ni zazvenela kristalno jasno – in odkril sem, da obstajajo različne višine tona. Glasno prepevajoč (da ne bi pozabil zvena) sem stekel domov in takoj pred TV. Ko se je čez nekaj minut na TV-ju oglasila znana najavna špica, je bila moja slutnja potrjena: samo ena višina je tista prava in zadel sem jo. Sledili so še mnogi taki popoldnevi, ko sem v igri, ne vedoč, vadil svojo novo odkrito sposobnost. S tem zavedanjem sem vstopil v glasbeno šolo in ko smo se v prvem razredu glasbene teorije prvič učili imen not, najprej tistih na belih, nato še tistih na črnih tipkah, sem si vsako noto zapomnil kot “tisto edino pravo”, ki sem jo vedno brez pomisleka prepoznal ali zapel, kar je bilo zame seveda naravno. Sklepam, da je prišlo do posrečenega naključja, ko sem zavestno ugotovil to zvočno zakonitost. Morda nihče ne poseduje prirojenega absolutnega posluha, ampak se ta oblikuje ob izkušnji podobne narave, kot sem jo imel sam v vrtcu. In kaj, če to pomeni, da ima v resnici vsakdo prirojeno predispozicijo za absolutni posluh in jo mora samo “odkleniti”?

2. V času študija sem začel opažati, da si nekateri ljudje prepevajo popularno glasbo natanko na isti tonski višini, na kateri je slišati njihove posnetke. Ko si je prijatelj iz koprskih osnovnošolskih klopi nekega dne prepeval dvooktavni kitarski solo nekega komada Queenov in vsako noto zadel stoodstotno, sem takoj sklepal, da mora imeti absolutni posluh. Begalo me je le dejstvo, da ni prebil niti minute za kakršnimkoli glasbilom, kaj šele v glasbeni šoli. Torej ni sposoben poimenovati tonov; lahko jih le reproducira. Obenem se s tem ne obremenjuje zavestno, temveč le poje, kar si v tistem trenutku predstavlja v mislih. Definicija absolutnega posluha se je zame tedaj razširila na nek splošnejši pojav. Glasbeno šolanje torej ni nujno za razvoj absolutnega posluha. Ključ mora biti nekje v spominskem priklicu določenega zvoka oz. glasbe.

3. Študije o delovanju človeškega spomina ugotavljajo, da se nam v spomin najbolje vtisnejo informacije, ki zavzemajo večje število čutov oz. ki jih zaznamuje močan čustveni naboj. Če torej govorimo o glasbi, se nam najbolje vtisne v spomin taka, ki nam je všeč ali je povezana s prijetnim doživljajem.

. . .

Na podlagi teh treh ugotovitev sem sestavil hipotezo, ki se glasi takole: vsak človek je sposoben v spomin zapisati absolutno višino nekega zvoka ali glasbenega tona ter jo preko spontanega procesa spominjanja priklicati v misli in nato reproducirati v zvočni obliki. Z vajo je moč ta proces izvesti zavestno in čedalje bolj zanesljivo ter ga med drugim s pomočjo orodij glasbene teorije aplicirati v obliki zmožnosti poimenovanja in reprodukcije tonskih višin.

Sledil je neformalni poskus, pri katerem udeležencu uvodoma ne podamo nikakršne razlage o naravi poskusa. S tem se izognemo popačenju testnih rezultatov, do katerega bi lahko prišlo, če proces priklica tonske višine ne bi bil spontan. Nato se prepričamo, da udeleženec nima možnosti reference v obliki prepoznavnega fizičnega zvočnega vira (glasbilo, glasbene vilice, posnetek itd.). Zatem udeleženca prosimo, naj navede glasbeno delo, ki mu je še posebej blizu (npr. najljubši komad). Po navedbi le-tega prosimo udeleženca, naj pomisli na posnetek tega dela in naj ga poskuša, če je le možno, priklicati v spomin. Nato ga prosimo, naj zapoje nekaj tonov, ki karakterizirajo to glasbeno delo. Naposled preverimo, ali se zapete note ujemajo s tonaliteto posnetka, s katero je udeleženec seznanjen.

Rezultat: 8 od 10 udeležencev je bilo sposobno priklicati in reproducirati natančno tonsko višino. Vsi od teh so bili seznanjeni s pojmom absolutnega posluha in nihče od njih se ni štel za imetnika te sposobnosti.

Sklepam, da je v dosedanjih virih prikazana pojavnost absolutnega posluha le posledica popačenja definicije le-tega, saj ta definicija zajema samo sposobnost prepoznavanja in reprodukcije določene tonske višine znotraj glasbenoteoretske nomenklature. Zavzemam se za vzpostavitev učne metode, ki bi uspela spontani proces spominskega priklica tonskih višin preoblikovati v zavestno sposobnost s številnimi praktičnimi aplikacijami. Odlično možnost za to vidim pri otrokih na začetku glasbenega izobraževanja, saj še nimajo vzpostavljenega teoretičnega sistema, ki bi utegnil oteževati proces. Pred tem je potrebno raziskave seveda opraviti na strokovnejši način. Pozivam torej strokovnjake, naj stopijo v stik z menoj in mi pomagajo uresničiti to raziskavo!

goran clio akrapovic

foto: Jernej Prelac



Comments are closed.