Sama

Avtor: Nika Vistoropski  ̶  novinarka, pevka in pesnica

Velikokrat so me gledali postrani, ko sem na vprašanje, s kom grem, odgovorila – sama. Saj boš našla koga, so dodali, misleč, da se me ljudje otepajo kot virusa ebole, ali pa pametovali, da mi bo ja dolgčas in kako se je lepo pogovarjati med odmori. Ne. Pa vsi bodo v dvoje, v troje, se boš ja slabo počutila. Ne. Ne! Prav?

Rada sem sama. Strašansko rada sem sama. Rada grem sama v hribe, v kino, peš po mestu, na bicikel, pa sama tudi – da, tako je – na koncerte. Uredim se zase, ali pa se ne uredim (in sem tiho kot miš, da ne vidijo rekelca, ki je raztrgan na rokavu). Odvisno, kako se počutim.

Pridem prva v dvorano, da vsi opazijo mojo fluorescentno oranžno obleko, zaradi katere so me zaznali tudi med muzikalom Hair, me prijeli za roko, poslali na oder in komaj spravili dol, ker sem se strašansko vživela v Let the sunshine in. Na glavo so mi dali venček marjetic. Še vedno ga imam v avtu. Plastičnega seveda. Sicer bi težko preživel. Včasih si ga dam tudi na glavo. Še posebno v prometnih konicah. Da malo preženem turobnost zdolgočasenosti dolgih avtomobilskih vrst.

No, včasih se v dvorano prikradem tik pred začetkom, ker običajno zamujam. Vedno mi ima namreč tik pred odhodom sin največ povedati. In potem so tu stalnica, Cankarjevi torki, ki so običajno čisto moji. Takrat se zapredem s kozarcem belega čisto v zadnjo vrsto, da sem skoraj nevidna. Kot med koncertom milozvočnega Jona McCleeryja ali Andreye Triane. Zdaj nestrpno čakam koncert Laure Mvule. Se bo kdo zmigal in jo povabil?

Ne da se mi pogovarjati z ljudmi. Ne maram med odmori klepetati. Rada imam tišino. Zato sem rada sama. Otroku samo pošljem sporočilce, da mu zaželim lahko noč. In večer je moj. Sama. Kakšna poezija je to.

Sama sem poslušala Aranjueški koncert za kitaro v čudoviti Santa Maria del Mar v Barceloni. Sama. Izmuznila sem se skupini, ki se je odpravljala na večerjo, češ da imam nujne opravke. In res sem jih imela. Nikomur nisem povedala, da grem na koncert. Preveč cenim trenutke, ko mi ni treba govoriti. Besede so precenjene. Raje čutim tisti utrip svetosti, ki jo v sebi nosijo cerkve, čeprav podob trpljenja in križanja ne prenesem. Preveč so družbe zaznamovali s sramom in krivdo.

Sama sem v kitajskih hribih poslušala bobnanje menihov in pela sredi parka v Chengduju, pa sopla (ne tako milozvočno) v parku Bryant sredi New Yorka, ker sem vsrkala marihuano, ki so jo “žgali” pri sosednjem drevesu.

Ko to pišem, imam po telesu mravljince. Spomnila sem se na Charlesa Aznavourja. Pa na Leonarda Cohena v Puli, v Areni, v prvi vrsti. Takrat nisem bila sama. A bilo je tako čarobno, da nisem nikogar opazila stati poleg mene. Verjamem, da te glasba lahko pripelje do orgazma. Ali pa do joka sočutja in miline. Kot me je “zlomil” koncert Melanie Bong pred davnimi leti. Ne vem, kaj mi je bilo. Pa Al di Meola, ki sem ga imela priložnost spoznati in še pet minut pred začetkom z njim srkati čaj. Pa Madredeus, kjer se je vse cedilo od mene od žalosti, ker sem se takrat “ločevala” in, ojoj, kako sem jokala ob Brinini in Janezovi Sredi noči, ko se je končevala še ena ljubezen.

Presrečna sem, ko slišim Simbolični orkester. Kot bi me mravlja ugriznila v zadnjico. In kako vznemirljiva je Bojanova violina, ko se zasliši Zrejlo je žito. Smejala sem se kot norica ob Metodu in Teu na lanskem Godibodiju, ko sem poslušala Pism od Džonija. Lepo je tole, vam povem, ko se z usti, razširjenimi od ušesa do ušesa, sama (!) vozim domov z biciklom skozi Tivoli. Srečna sem takrat. Nič mi ne manjka.

Se spomnim, da sem vsa trepetala ob Mahlerjevi 5. v izvedbi Londonskega simfoničnega orkestra. In mladi violinist Sergej Hačatrijan … Nikoli ne bom pozabila tistega večera. Občutek sem imela, da vsak migljaj njegovega loka po strunah zgošča zrak, da bi nato napetost lepote trenutka lahko rezal z žepnim nožičem, ki sem ga ves večer tipala v rokah. Ne vem, zakaj sem ga sploh imela s sabo. Najbrž zato, ker moj gospod otrok takrat še niso jedli jabolk z olupki. Res ne vem. Vem pa, da bo glasba zame vedno predstavljala pobeg iz norega sveta. Glasba me kalibrira, daje smisel in energijo, da zmorem.

V moji glavi so ure koncertov, ki so naložene v moje možgane, kot na trdi disk. In mi vsak dan znova ponujajo spomine na trenutke, ko mi je lepo. Ure ždenja na jazz festivalih, pa drugih godbah, pouličnih koncertih, ki jih imam najraje. Pa Križanke, kamor sem, mladička, pobegnila neki dan od doma na Štajerskem samo zato, da bi lahko slišala Orffovo Carmino Burano. Sama.

Ko sem še namreč rastla med kravami in njivami štajerske vasi, so bile vedno slike instrumentov in zvok glasbe tisto, kar me je gnalo, da grem po svoje. Žal mi je bilo, da ne živim v Ljubljani, kjer je toliko lepe glasbe. O, mejdun, koliko vsega sem že poslušala od takrat! Koliko let je minilo, od takrat, ko sem na mizi v gimnaziji oponašala Lizo Minelli. Koliko sanj se mi je uresničilo.

Kakšno srečo imam, da sem imela priložnost sedeti pred velikimi glasbeniki tega sveta in jim dobesedno jesti iz roke. Paco de Lucia, Cesária Évora, Kurt Elling, Oumou Sangaré, Herbie Hancock … Nit se kar vleče in vleče in še danes imam knjižico, v katero občasno spravim vstopnice. Občasno. Nikoli ne fotografiram, nikoli ne snemam. In če dobro premislim, le redko grem na koncert v dvoje. Zame je namreč poslušanje v miru tisto, kar ljubim, meditacija. Kot gredo nekateri v nedeljo k maši, da poslušajo pravljice, tako grem jaz na koncert, da slišim svojo zgodbo. Koncerti so zame obredi. Na katerih sem rada v ednini.

Verjemite mi, nič ni narobe z mano. Ko sedim takole ob večerih na stolu kakšne velike dvorane (ali kakšne dvoriščne luknje za pet oseb), se vedno spomnim Grete Garbo, ki je nekoč dejala: »I never said, I want to be alone. I only said, I want to be let alone! There is all the difference.« Počakaj me doma, odrasli človek-moški, da se stisnem k tebi, samo pusti mi – samost.

foto: Miran Juršič