Kratko razmišljanje o interdisciplinarnosti
Avtor: Matej Krajnc – pesnik, pisatelj, kantavtor, prevajalec in svobodni publicist
Star pregovor pravi, da imajo knjige svojo usodo. Bralci tudi. Raziskovalci prav tako. Govorili smo že o primanjkljaju strokovne literature o (popularni) glasbi, pa tudi o določenih vidikih zbiranja gradiva za tovrstne knjige, bodisi da imajo strogo strokoven ali bolj biografski značaj. Pričujoči tretji, zaključni sestavek, ki prihaja z rahlo zamudo, ker tudi vlaki niso vedno točni, bi lahko bil sinteza situacije, ki vlada na našem trgu. A o teh in onih trgih je že preveč govora, čeravno se nima smisla pretvarjati, da knjige niso (več) tržno blago.
Če že govorimo o teh ali onih knjigah o glasbi, je nekje vmes vendarle prisoten tudi interdisciplinarni moment. Bob Dylan v svoji avtobiografiji našteva celo množico knjig, avtorjev, plošč, pesmi in podobnih zadev. Prav, nekatere si je tudi izmislil, a kaj potem. V tujini knjige o glasbi večkrat izhajajo s ploščami, v primeru antologijskih glasbenih zbirk pa sploh velja, da so jim priložene bolj ali manj obsežne knjižice z eseji in faktografijo, ki so neizogiben dodatek, če se seveda želimo resno ukvarjati z glasbeno zgodovino.
Glasba in literatura sta vedno precej tesno soobstajali in zanimivo je, kako ljudje to dvoje sicer akceptirajo kot celoto (na raznih prireditvah), po drugi strani pa še vedno marsikdaj velja, da gotovo ne moreš biti resen pesnik, če si tudi glasbenik. Lahko bi pomislili, da gre tu tudi za paranojo pesnikov, ki se bojijo, da jih ljudje ne bi jemali resno, če bi tudi zabrenkali, saj naj bi pesništvo bilo nekakšno silno usodno početje, odmaknjeno od vsake druge dejavnosti. Vsaj takšna je večkrat videti naša scena, zmrdovanja enih pesnikov nad “kavarniškimi” verzi nekaterih drugih pesnikov v preteklosti in podobno, kot da ni tisto, kar zdaj pojmujemo kot sodobno poezijo zraslo ravno v takih okoljih (ali iz njih). Pomislimo na simboliste, dekadente, bitnike in tako naprej. In da zašpilimo krog: če beremo biografije velikih umetnikov, njih vsebina ni ravno imakulativna. Nasprotno. Veliki umetniki so imeli tudi sočna življenja, precej povezana (tudi) z glasbo.
Sočna življenja se dobro berejo in tovrstne plošče se imenitno poslušajo. Ne glede na to, če je vsebina včasih malce prirejena ali če umetnik vstopi v “persono”, da bi zadovoljil svojim umetniškim težnjam, kot to počneta denimo Dylan in Waits. Nekateri drugi veliki talenti so nesrečniki (Townes van Zandt, Hank Williams), nekateri drugi veliki mitologi (Dylan, Cash), hedonisti (Keith Richards), nekaj pa je takih, ki se enostavno pokažejo taki, kot so, brez silnih ekscesov ali škandalov ali mitov ali česarkoli in znajo iz tega izvleči veliko zgodbo (John Prine). Nekaj podobnega je denimo tudi Lyle Lovett, ki pa je imel Julio Roberts. Recimo.
Kako je s tem pri nas? Okrog domačih glasbenikov se z izjemo peščice ne spletajo velike zgodbe ali miti. Taki ponavadi tudi (še) nimajo biografije. Za domačo nalogo bralcem: najdite vsaj dva. Ali pa tudi ne. Raje za domačo nalogo morda poslušajte kako ploščo. Tudi pri nas je namreč scena raznolika in, ker tu nekako ne govorimo o potrošni pop glasbi, nekoliko bolj umaknjena v kroge poslušalcev, ki tista glasbena imena, ki zanje štejejo, zlahka imenujejo tudi pesniki. Ali pisatelji. Ali oboje – ljudje, ki marsikdaj svoji knjigi pridajo tudi ploščo, ali vsebino knjige celo povežejo z njo. Zadnja leta je tega vse več, zlasti med mladimi ustvarjalci, ki se v času tablic in izginjanja papirnatih občil poslužijo tudi stripa in ga uporabijo kot knjižico z besedili. Ali pa privzamejo “persono”, kot oni mojstri tam zgoraj, in spregovorijo skoznjo na interdisciplinaren način. Tega se stroka pri nas večinoma (z redkimi izjemami) še vedno boji kot hudič milosti. Se pa premika tudi na tem področju, ne ravno po inerciji, pač pa z entuziazmom. Ki je avtorjem ponavadi potreben, če želijo preživeti. Med ali v-disciplinarno.
Zaključimo torej paberkovanje s pozdravom festivalu Godibodi, nekaterim zanimivim izdajam in dogodkom, ki jih prinaša, morda pa tudi v nekoliko gverilskem slogu: rokenrol lahko še vedno spremeni svet. In rokenrol ni nujno vedno glasbena zvrst.
