MARTIN ŠTIBERNIK – MISTERMARSH: Glasba so čustva, glasba je magija

Mistermarsh, Martin Štibernik, čudežno bitje, ki bo letos odprlo festival Godibodi z avtorsko ploščo, ki nosi naslov Altamira. V mislih se je sprehajala celo desetletje; medtem pa je Martin prehodil slovensko glasbeno sceno in si nabiral kilometre v različnih žanrih, od narodnozabavne s skupino Slapovi do pop glasbe in tandema s Karmen Stavec. Sodeloval je tudi z Janom Plestenjakom, Vladom Kreslinom … A sedaj ni nič več moški iz ozadja. S tokratnim projektom je pokazal pogum, se razgalil in predstavil svojo resnico. Če je španska Altamira jama, ki prikazuje paleolitsko umetnost, je Martinova odblesk njegovih intimnih globin. 

Sprašuje: Zarja Burja

Foto: Barbar Studio

Preleteti tvojo kariero je res zanimiv projekt. Še posebno, če se te spomnimo kot člana legendarne skupine Slapovi. Kako gledaš na ta čas danes? Se ti zdi, da je bilo to neko povsem drugo življenje, glede na to, da se danes kakovost človekovega značaja ocenjuje že po tem, kakšno glasbo posluša. Narodnozabavna glasba ima neupravičeno negativen prizvok. 

Ko se ozrem nazaj, ugotovim, da so bila devetdeseta leta še zadnja romantična leta, leta velikih pričakovanj. Začela so se z osamosvojitvijo, nadaljevala s pričakovanjem velikega napredka za »prerojen« narod, ki ne prej ne potem ni bil tako združen, optimističen, odprt, pozitiven in nasmejan. Prelom tisočletja smo pričakovali kot velikega odrešitelja. Vse to sem z najstniškimi očmi opazoval z odrov, tako festivalskih, kot tistih veselic. Bili smo mladi fantje, polni navdiha, idej ter goreče želje po spreminjanju obstoječega sveta, predvsem glasbenega. Fantje, ki niso poslušali narodnozabavne glasbe, a so kasneje postali prvo ime te zvrsti. Vse se je začelo leta 1992, naivno, ad hoc, ko je na vajah med preigravanjem starega rocka, Jože povedal, da je napisal valček in ga prijavil na prvi Festival narodnozabavne glasbe Vurberk ’92. Šok! Začudeno smo se spogledali in se kislo nasmehnili; do takrat nihče od nas niti pomislil ni na to, da bi kadarkoli igral narodnjake ali še več, bil narodnjak.

A ideja nam je bila tako bizarna, da smo jo zgrabili. Kasneje tega leta smo na tem festivalu postali absolutni zmagovalci in tako se je začela naša, več kot uspešna, 15 let dolga glasbena pot, na katero sem zelo ponosen. Leta 1995 pa sem se končno znašel tudi v pop glasbi, ko sem se preizkusil kot avtor in aranžer prve plesne skupine pri nas 4Fun, ki je dobesedno čez noč preplavila Slovenijo in postala pravi hit. Tako se je začelo. Vesel in hvaležen sem za vse te izkušnje.

Sprehajanje med žanri ti je dalo nedvomno veliko izkušenj o »profilih« slovenskih poslušalcev. So v občinstvu na koncertu Jana Plestenjaka in kakšnega narodnozabavnega ansambla isti ljudje?

Mi smo narod multipraktikov. Mi znamo vse in tudi poslušamo vse. (Smeh.) Tako se zgodi, da na treh različnih glasbenih odrih uzreš dobesedno iste ljudi. Včeraj na Modrijanih, jutri na stadionu s Siddharto, na valentinovo pa na Janu Plestenjaku. No, medtem pa še malo Severine. Samo da se ‘mamo fajn! (Smeh.)

Preizkusil si se v več različnih vlogah. Do nedavnega nisi bil v ospredju, čeprav najverjetneje ni inštrumenta, ki bi ga ne znal poprijeti in iz njega zvabiti zvok. Če dava zaenkrat na stran tvoj avtorski projekt, o tem bova še, me zanima, katero obdobje tvojega življenja te je najbolj izbrusilo kot izvajalca. Vemo namreč, da talent je mnogo, a še zdaleč ne vse. 

Vsako obdobje me brusi po svoje. In ni še konec, vsaj do smrti ne. Bilo bi mi zelo dolgčas, če bi obstal na mestu in bi rekel to je to, zdaj pa sem pravi in tak bom do konca. Tako kot se vse razvija, se mora tudi človek, umetnik, izvajalec, saj se konec koncev to od nas, ki se ukvarjamo z umetnostjo, tudi pričakuje, to je nenazadnje naše poslanstvo.

Aranžer, skladatelj, producent, tekstopisec. Vse to poznaš zelo od blizu. S kom ti je bilo v največji užitek sodelovati, če ne zanemarimo pomembnosti profesionalnosti, izobrazbe, odgovornosti, občutka za predstavitev odrske persone same?

Ne želim izpostavljati posameznikov, pa vseeno… Občasno se zgodijo mali čudeži, ki te zaznamujejo, te spremenijo. Za vedno. Eden takih je prvi projekt Nane Milčinski Še ena pomlad. Ježkove pesmi so se dobesedno čez noč uglasbile, z enako vnemo in hitrostjo pa je potekalo tudi snemanje. V samo dveh dneh smo posneli celoten album brez pripravljenih aranžmajev, brez vaj, vsi hkrati. Na tej plošči ni nasnemavanj, vse pesmi so posnete v zgolj dveh poizkusih. Še danes kar ne moremo verjeti, kako se je vse to enostavno zložilo skupaj.

Danes radi govorimo o kakovostni in nekakovostni glasbi. Opredeli eno in drugo, prosim. 

Vsekakor velja: Če to, kar počneš, počneš iskreno in odločno, si svoje delo opravil. Ocenjujejo pa naj drugi. Zame je dobra glasba tista, ki me predrami s svojo spontanostjo, avtonomnostjo, iskrenostjo, ki me navdahne, mi naredi dan in me ne pusti mlačnega. Glasba so čustva, glasba je magija. Če si preračunljiv, se ti lahko magija izmuzne. Ne maram predvidljivosti.

Mineva leto dni od uveljavitve zakona o kvotah predvajanja slovenske glasbe. Kakšno je tvoje mnenje? Je slovenska glasba s tem zacvetela, ali se je kvečjemu zgolj določenim posameznikom nasmehnila »Sazasova sreča«?

To bo pokazal čas. Žalostno je, da se sploh pogovarjamo o kvotah, žalostno je, da nimamo tolikšne nacionalne zavesti, da bi najprej segli po domači produkciji, šele nato po tuji. Pa ne govorim samo o radiodifuziji, o glasbi, to se žal odraža na vseh ravneh. Zdi se mi, da je ponovno oživel manjvrednostni kompleks, značilen za Slovenca: Kar je tuje, je boljše, oni že vedo.

Dvajset let nazaj si na vsakem koraku slišal slovenske pesmi, iz vseh postaj so vrele, pa ni bila kakovost glasbe nič boljša ali slabša, le zanos in ponos sta bila večja. Mi, Slovenci …

Preklapljanje med radijskimi kanali v upanju najti nekaj, kar je avtorsko, kakovostno in se lahko pohvali s slovenskimi izvajalci, je precej jalovo početje, kar ustvarja občutek, da Slovenija pozna le generično glasbo, narejeno po principu nezahtevnega konzumiranja. Kakšno je tvoje mnenje o glasbi, ki nas prepravlja po lokalih, nakupovalnih centrih, trgovinah?

To je žal posledica naše ujetosti v globalni sistem. Prvič sem ta občutek doživel leta 1998 v Torontu, ko smo med vožnjo preklapljali med radijskimi postajami in se mi je vse zdelo zelo podobno, pesmi pa so se na nekaj ur ponavljale. Čudno.

To smo si želeli, to imamo. Pri drugem vedno vidiš samo tisto, po čemer hrepeniš. Ko to dobiš, ugotoviš, da si se za to moral nečemu odpovedati, za nameček pa dobil še stvari, ki jih nisi hotel. Vse pride v paketu. Tolaži me misel, da vse enkrat mine.

Smo postali nezahtevni poslušalci in dojemamo glasbo kot pač neko nujno zvočno »motnjo«, medtem ko počnemo kaj bolj pomembnega, ali je še kakšno upanje za nas?

Je, dolgotrajni izpad elektrike. Po mesecu dni tišine se bi začelo vse čudežno postavljati na svoje mesto. (Smeh.)

Dasiravno je bilo tvoje dosedanje delo kakovostno, si sebi zares prisluhnil šele v zadnjem času. Kako to? Zakaj sedaj?

Enostavno prej nisem bil zrel za to pot. Priznam pa, da sem o tem koraku najverjetneje razmišljal zadnjih deset let. Vsaka stvar potrebuje svoj čas in vedno je čas pravi. Nikoli ni prepozno.

Kako je nastajala tvoja zadnja plošča? Si skorajda one man band. Je sploh kakšen element glasbene produkcije, ki bi ga ne zmogel sam?

Vse moje pesmi v zadnjem obdobju nastajajo podobno. Raje uglasbim besedilo, kot pa iščem ustrezno besedilo za že napisano melodijo. Tudi za ploščo Altamira sem dobil v roke šop privlačnih slovenskih pesmi Mitje Novljana in jih začel prebirati. Vedno se najprej lotim tiste pesmi, ki se mi ob prvem branju najbolj vtisne v spomin. Začnem jo počasi spoznavati in odkrivati. Imam jo »v paci« vse do končne podobe. Ta proces lahko traja nekaj ur ali pa nekaj mesecev. Ko imam postavljeno pesem od začetka do konca in jo lahko v celoti zaigram ter zapojem hkrati, se začnem spraševati o njeni obleki, aranžmaju, kako je videti, kdo je, kaj mi sporoča. Takrat se odločim za sonični koncept, nabor glasbil, tehniko. Potem čas stoji vse dokler nimam v roki končnega masterja.

Kako se razlikuje snemanje čisto svoje plošče od ostalih sodelovanj? Kakšni so občutki?

Bistvena razlika je v svobodi izražanja, prilagajanju in spontanosti. Kadar sodeluješ v timu kot avtor, producent ali aranžer, se moraš vedno vživeti v tuje želje ali v pesmi drugih in v večini primerov iskati kompromise med tvojo predstavo o vsebini in predstavo nosilca projekta oziroma izvajalca. Kadar delam na svojih projektih mi ni treba sklepati kompromisov, delujem po inerciji, odklopim ego in ne tekmujem z zunanjim svetom. V resnici takrat zame resnični svet ne obstaja.

V enem od radijskih intervjujev si povedal simpatično anekdoto s snemanja komada Prah in sodelovanja s Sergejem Randjelovićem. Glasbeniki ste izjemno iznajdljivi ljudje. Gotovo imaš v rokavu še veliko zgodb, ko je objekt (ali subjekt) postal inštrument. Zaupaš kakšno?

Uf, teh je bilo več. Od iverne plošče, prinešene v studio, da smo lahko posneli topot nog, do flavte, ki sem jo posnel v enem duru ter jo nato transponiral za malo terco, da se je ujemala z glasbeno podlago. Do pol polnih kozarcev, po katerih smo trkali s čimerkoli, samo da je dalo od sebe želen zvok. No, pa vse do Sergeja, ki je igral perkusivni vzorec po svojem trebuhu. (Smeh.) Priznam, da zelo uživam v takšnih trenutkih. Takrat se človek počuti svobodnega.

Glasba ti je bila položena v zibko. Tako skozi petje, harmoniko … Si znaš predstavljati, da bi v življenju počel še kaj drugega, kot se ukvarjal z glasbo?

Si predstavljam, vendar ne v celoti. Tudi če bi počel kaj drugega, recimo slikal, bil veterinar, mogoče agronom ali pa se ukvarjal s kakšno od dejavnosti, povezano z ročnimi spretnostmi, bi verjetno kje v kotu ležala kitara in na omari počivala harmonika. Sem takšen, ker sem živ.

Nekaj pesmi s tvojega prihajajočega albuma je že moč slišati. Kako bi jih opredelil sam in kje si se najbolj razgalil?

Za te pesmi čas ne obstaja. Tudi čez dvajset let bodo zvenele enako, imele enak učinek na poslušalca. V to sem prepričan. Razgalil sem se predvsem v svoji iskrenosti.

Predstavil se boš na festivalu Godibodi. Kakšna so tvoja pričakovanja? Se po tolikih letih v glasbi še vedno ukvarjaš z vprašanjem, kako se bodo na tvoje delo odzvali poslušalci? 

Verjamem, da ima vsaka glasba svoje poslušalce. Ne ukvarjam se s tem, komu je moje ustvarjanje všeč in komu ne. Enostavno uživam v svojem početju in želim, da tako ostane do konca moje ustvarjalne poti. Sem pa zelo vesel, da bom imel čast odpreti letošnji jubilejni festival Godibodi. In to v polni zasedbi z odličnim bandom. To bo tudi uradna promocija albuma Altamira.

Sanjaš glasbo? In predvsem, si jo uspeš zjutraj zapomniti?

To se mi je že večkrat zgodilo. Včasih si jo uspem zapomniti, a potem s prvo kavo ugotovim, da ni bog ve kaj. Kadar pa sem prepričan, da si jo bom zapomnil, a mi zjutraj spolzi iz glave, si očitam, zakaj hudiča si je nisem nemudoma zapisal. (Smeh.)

Zaupaj mi svoj otroški aha trenutek, ko si vedel, da bo glasba tvoje življenje? Kdaj je bilo to, kaj si takrat počel?

Hm, kaj pa vem. Mogoče je bila prelomnica v sedmem razredu, ko sem dobil od staršev svoj prvi sintetizator Roland D-20, ki je imel osemkanalni sekvencer. To je bilo noro. Takrat sem začel prvič programirati, snemati in resno razmišljati o ustvarjanju in aranžiranju glasbe. Spomnim se prve pesmi, ki sem jo priredil in jo spravil v sekvencer. To je bila pesem Our house legendarne skupine Madness.