Nova dolenjska muzika

Od časov, ko je postala skupina Dan D sinonim za dolenjsko glasbo, je preteklo že nekaj Krke in čeprav se z njenim vzponom razvoj tamkajšnje scene ni sklenil, se je vse do pojava skupine Jardier zdelo tako. Od tedaj pa novim glasbenim imenom z dolenjskega konca ni videti konca, kakor tudi ne svežini, s katero nas nagovarjajo.

Ko smo v širšem jedru festivala Godibodi oblikovali program desete festivalske izdaje, so se na mizi našla številna imena. Na prvi pogled se je zdelo, da je vsako tretje z dolenjskega konca. In je tudi bilo tako. Zato in pa zato, ker je za vsakim od teh imen stala čvrsta, prepričljiva glasbena zgodba, je bila logična odločitev o neformalnem dolenjskem večeru na letošnjem Godibodiju. Pojem Dolenjske smo v tem primeru razširili prav do roba Panonske nižine in tris glasbenih izrazov, ki jih bo moč videti in slišati na Godibodiju, zamešali iz ponudbe šentjernejskega Lotos studia.

Bort Ross, foto: Jan Poreber

Studio producenta in glasbenika Borta Rossa je bil sprva mišljen kot njegova glasbena dnevna soba, kot pribežališče za ustvarjalne vzgibe in občasno srečevališče z glasbenimi kolegi. Pa je beseda dala besedo, ena mešalka drugo, en kabel ducat novih, en monitor par drugih in nastal je eden boljših snemalnih studiev na tem koncu Slovenije, ki je – vpet v mehko zaobljene podobe narave v okolici Šentjerneja in nemalokrat obkrožen s topotom rasnih konjev – zagotovo najprijaznejši daleč naokrog.

Pa so se stvari obrnile drugače in Lotos se je v zadnjih dveh, treh letih razcvetel v najbolj živo ustvarjalno in produkcijsko platformo za številne in nikakor le dolenjske glasbenike. Veliko jih je v njem gostovalo začasno (Dan D, Alenka Godec, Anika Horvat, Big Foot Mama, Tabu …), ko so nastajale nove skladbe in novi albumi, vedno več pa jih je, ki si studio delijo malodane vsak dan in v njem snujejo svoje prve resne glasbene podvige, preboje, ki si med seboj pomagajo in predvsem na malodane nerazumljivo lagoden način uspevajo sestavljati vsak svoje kocke v ubrani skupni mozaik.

Da se v Lotosu vse navidezne razlike in nasprotja v značajih iznihajo, gre bržčas pripisati kar Bortu, ki deluje kot dobri stric iz ozadja. Zna se umaknit in poslušat od strani. Zna pa vzeti stvari v svoje roke, ko začuti, da je tako najbolje.

Letošnja bera produkcije Lotos studia bo izjemna. V sklepni fazi je nastanek treh albumov, drugi album že omenjenega Borta Rossa ter prvenca dueta Tretji kanu in pevke Lamai, v njem je nastal tudi del prvenca Primoža Žižka, ki je tik pred izidom, na snemanje novih skladb v njem se pripravlja skupina Jardier. Če sem prištejemo še skladbi, ki ju je v Lotosu deloma posnel Daniel Vezoja (in sta del njegovega odličnega prvenca) ter snemalne dni, ki so jih pri nastanku svojih prvih skladb v tem studiu preživeli Mrfy, je jasno, da se je vesolje dolenjske glasbe zdaj osrediščilo prav v okolici Šentjerneja.

Ko sem pred časom o svojevrstnem fenomenu nove dolenjske muzike spraševala protagoniste tega vala glasbenikov, je bil Jan Medle, polovica dueta Tretji kanu, jasen. »Novo mesto je majhno, vsi se poznamo, vsi si pomagamo med seboj. Ni pregovorne ljubosumnosti, polen pod nogami. Med nami je kolegialnost, po tem smo po mojem drugačni od ostalih okolij pri nas. Ko je kdo od nas kandidat na kaki glasbeni lestvici, se takoj zorganiziramo, kličemo, klikamo. In smo brez težav veseli, ko drugemu uspe.«

Tretji kanu

Podobnega mnenja je tudi Bort Ross. »Globlje ko sem v glasbi, bolj mi je jasno, da moramo sodelovati, če želimo, da se ne postaramo kot večni upi. Ko sem studio postavljal na noge, je bilo v njem malo opreme, vendar dovolj, da sem lahko naredil povsem spodobne posnetke. In šel z njimi od enega do drugega. Tako se je cel proces zavrtel hitreje. Zavedam se, da vsi nimajo takih pogojev za ustvarjanje in zdi se mi, da je moja, recimo kar dolžnost, da jim omogočim, da stopijo na odskočno desko profesionalne produkcije čim prej, ne ko bodo že utrujeni od nenehnega čakanja in iskanja možnosti.«

Plemenito, ni kaj.

Po drugi strani pa Ross priznava, da se prav iz takih povezovanj rodijo najboljše ideje. »Tu sem spoznal že ogromno dobrih ljudi, zvestih sodelavcev. Tu vadim s svojimi najtesnejšimi sodelavci, ki pa jih, če je tako prav, z veseljem »posodim« tudi drugim glasbenikom. In vidim, da se čedalje večkrat zgodi, da se zametki novih skladb dozorijo prav v tem »sindikalnem« okolju.«

Ni prvič, da se v nekem okolju vzpostavi tovrstno ustvarjalno središče, že dolgo pa nismo bili priča tako zrelim avtorskim izrazom, ki bi se porajali na dobesedno istem mestu. Definicija dolenjske glasbe se tako dokončno spreminja in kanoni, ki so jih – na obilno in dobro glasbeno podlago – postavili Dan D, dobivajo z novim valom glasbenikov nove dimenzije.

»Mislim, da je skrajni čas, da se zlasti na rock sceni zgodijo neka nova močna imena. V Sloveniji imamo na tem polju že 20 let iste plejerje, Dan D, Siddharta, Big Foot mama, Mi2. Kar je povsem u redu. Ni pa u redu, da tej generaciji ni sledila mlajša, prav tako prodorna in avtentična. Če pomislim, nismo imeli do Jardierjev nobenega benda, ki bi nakazoval potencial velikega vseslovenskega benda. To vse pove,« meni Medle, ko beseda logično nanese na razmerje med starejšimi in mlajšimi glasbenimi imeni na sceni.  »To da je uspelo skupini Jardier, je dalo tudi nam, ostalim, vedeti, da se da. To je bilo močno sporočilo, ki je pomalem sovpadalo z neko naravno menjavo generacij poslušalcev (in urednikov), ki so si enostavno zaželeli nove muzike, svežih idej«.

A če se ozremo po tem, kar je glasbenega nastalo v zadnjih letih na Dolenjskem, ne moremo mimo dejstva, da so v ozadju ali ob boku vseh novih imen, tista, ki jih lahko tu pogojno imenujem stara. Stari znanci s scene. Denimo Tokac.

»Če govorim zase, lahko rečem, da mi je vsakič, ko dobim priložnost sodelovati s kom od starejših kolegov, to v čast. Oni imajo izkušnje, oni so vešči, mi imamo pa sveže ideje. To je usodna kombinacija,« sklene Medle, ko govorimo o  imenih. »Mislim, da je to, da so uveljavljeni avtorji pripravljeni pomagati mlajšim, odraz tega, kar sem povedal prej, neke kolegialnosti, ki vlada na Dolenjskem, pa tudi preprostega dejstva, da se enostavno z njimi težko zgrešiš. Vsi hodimo na iste place, v iste studie, ni tu neke vzvišenosti in delitve.«

»Nekaj tega novega glasbenega vala gre gotovo pripisati tudi dejstvu, da je Dolenjska gospodarsko močna regija, z nekaj več socialne varnosti, pogojev, v katerih se človek lahko posveča tudi svojim ljubeznim, če te niso že poklic. Zato je pri nas ogromno glasbenikov, amaterskih, ki stalno nekaj počnejo, iščejo svojo pot na sceno,« si trenutne razmere na glasbeni sceni v Novem mestu in okolici razlaga Ross, ki ne zaobide niti žlahtne tradicije tamkajšnje popularnoglasbene kulture.

Kako bogata je in koliko ljudi še danes povezuje, je bilo najbolj očitno konec leta 2015, ko je premiero doživel multimedijski projekt novomeškega publicista Mitje Sočiča, Novo mesto glasbe. Bil je to vsesplošni praznik, navdušenje nad oživljenim spominom na ljudi in dogodke pa na meji evforije.

Morda pa je vse, kar je danes novega slišati po dolenjskih odrih, kleteh in garažah, le posledica dobre ustvarjalne klime, kot Ross  enostavno povzame novi glasbeni val. In dodaja: »Vse, kar še potrebujemo, so dobra prizorišča. Prostori, kjer bi lahko našo muziko delili s poslušalci.«

Enega jim bo to pomlad z veseljem ponudila Ljubljana. Letni oder Hostla Celica bo v okviru letošnjega festivala Godibodi namreč en večer povsem v znamenju Dolenjske. Bort Ross, Tretji kanu in Lamai, ki si ga bodo delili, obljubljajo veliko. Ne z besedami, pač pa s tem, kar so nam že ponudili v posluh.

Lamai, foto: Jan Poreber

»Šlo bo za tri odtenke popa. Ne zloščenega, ne uniformiranega, ne predvidljivega. Pač pa popa, kot ga razumemo in imamo radi mi. Z dobrimi besedili, spevno melodiko in prepoznavno interpretacijo«. Tako večer napoveduje Bort Ross.

Zakaj mu ne bi verjeli?

Besedilo: Anuša Gaši

Fotografije: arhiv izvajalcev