logo

Delo (vrednost, vrednote in vrednotenje)

Urbanova Leni v deluZadnjič sem naletel na nek članek, v katerem so zvrstili države glede na to, v katerih je najmanj perspektive za mlade in Slovenija je bila v Evropi navedena med najmanj perspektivnimi. Ciljali so na perspektivo v profesionalnem razvoju, službi, karieri. Nisem si uspel zabeležiti, kje sem na članek naletel, o statistični analizi pa ne vem dovolj, da bi vedel, ali vsaj številke držijo. No saj članek ni bil prav resen, nikjer ni pisalo kakšni so bili kriteriji za perspektivo, ali kaj je pri karieri mladih ocenjeno pozitivno. Najverjetneje so bili gradniki plača, zaposljivost, in podobno. A vse to ni zares pomembno. Po mojem mnenju je pomembno, da se je meni kot bralcu – in pri tem verjetno nisem bil edini – zdela vsebina članka verjetna, da se zdi stanje v Sloveniji res takšno; da je za mlade malo perspektive. Nisem sicer več mlad, a tudi sam spadam med tiste, ki še nismo začeli neke regularne kariere in poti k finančni stabilnosti. Za seboj imam vrsto pogodbenih zaposlitev najrazličnejših vrst ter eno redno zaposlitev za nedoločen čas kot visok uradnik. To zadnjo sem opustil po treh letih, ko sem sklenil, da želim pridobiti več znanja (in doktorski naziv) o razvoju človeške družbe (iz zgodnjega srednjega veka). (No sklenil sem tudi, da bi raje pisal doktorat, kot pa se po novim vodstvom boril za službo z novim šefom, ki je imel za mojo pozicijo izbranega nekoga drugega / samo toliko da osvetlim še eno plat problema slovenskega zaposlovanja, ki jo bom morda naslovil kdaj drugič). Tako sem bil še pred kratkim študent, in sem se znašel v situaciji nezaposljivega humanista brez karierne perspektive, podobno kot mladi v zgoraj omenjenem članku. Pri tem sem svoj študij opravljal na tujem in si tako za nameček zapravil tista socialna omrežja, preko katerih se po navadi v resnici v Sloveniji odpira službe za kader moje sorte. V tujino si ne želim preveč, noja vsak dan malo bolj, a tudi to še ne pomeni, da bi si tam z lahkoto našel kariero. Vsa poznanstva ne koristijo prav veliko, saj tam kader izbirajo po drugih principih, pa tudi, če smo do krutosti pošteni, vsaj v Angliji instituta redne službe z nedoločnim časom, kakršen se nekako na silo še vzdržuje v Sloveniji, pravzaprav niti nimajo.

Morda je pozicija nekoga, ki je na trg dela vstopil kot praktični delavec, ali naravoslovni delavec, ali ponudnik uslug, ki so na trgu jasno razvidno potrebne popolnoma drugačna. Takšne izkušnje nimam. A razumem kakšne so razmere konstruktivnih razmišljujočih ustvarjalcev, ki bi radi svet okrog sebe izboljšali za več kot le osnovni minimum. Razumem v kakšni situaciji so tisti, ki bi življenju dodali vrednost. To so tisti, ki pišejo zgodbe in izvajajo predstave, ki razmišljajo o človeški naravi ter o tem kako izboljšati življenje prikrajšanim. Tisti, ki radi razumejo kontekst dogajanja, da ne bi prihajalo do katastrof, ki tako rade udarijo z repom, ko že mislimo, da je vse v redu. Tistih, ki delajo na tem, da bi bilo manj vojn in izkoriščanja; tistih ki si upajo sanjati o boljših medčloveških odnosih, o strpnosti in času nasmehov – tistih, katere v Sloveniji večinsko mnenje vodi pod rubriko, “nepomembni in nepotrebni” – idealisti, ki jih ne podpirajmo.

Četudi takšno vrednotenje ni omejeno na Slovenijo, je tu morda za stopnjo bolj akutno, preprosto zato, ker je relativne manjšine pri majhni populaciji absolutno malo. Ko bi nas bilo dvesto milijonov, bi en procent tistih, ki se identificirajo s kakšnim idealističnim stališčem, štel en milijon ljudi. To bi bilo dovolj veliko [tevilo, da se lahko organizira v vplivno telo, ki se lahko financira znotraj sebe in lahko torej deluje dlje, kot le na dieti idealizma. Sicer pa drži, da bogastvo in oblast kvarita ideale. Vsaj v preteklosti so najlepše ideje postale najbolj kruta realnost, ko je moč in denar primamil napačne vrste “idealistov”. Zato je po svoje pravilno, da tisti, ki se ukvarjajo s samim jedrom najčistejšega bistva konstruktivnega družbenega obstoja, niso finančno premogotni in politično preveč vplivni.

Na žalost pa tej Scili izrojevanja idealov stoji nasproti Karibda razvrednotenja vsega , kar je več od golega preživetja. In tu smo danes; jasno nam je, da vsi potrebujemo zobozdravnika, zdravnika, zdravila. Vsem se kdaj pokvari avto ali vodovona napeljava. Vsak ve, da mora plačati za kruh in mleko. Te osnovne potrebščine so sprejete kot neovrgljivo nujne, vse ostalo pa velja za nepotreben dodatek. In kadar moramo pretehtati, za kaj bomo zapravili svoja sredstva, radi primerjamo cene duhovnih storitev s praktičnimi misleč, da bi bilo seveda neumno zapravljati za gledališče, ko pa lahko za enak denar dobimo večerjo, to pa se da vendar pojesti. Živimo v svetu kjer se finančno ceni oprijemljive vrednosti. To je na nek način popolnoma razumljivo, saj je denar, če pustimo ob strani njegovo primarno abstraktno naravo (četudi je ne bi smeli), vendar tudi materialna in snovna kategorija. Ampak potem naletimo na težavo takrat, ko začnemo tolmačiti vrednote z denarjem, ki naj bi služil le kot sredstvo za prevajanje in usklajevanje vrednosti dela in truda. Ko se zazrem sebi globoko v oči in ko odmislim svojo potrošniško in otroško željo po nakupu vedno novih igrač, ko se s težavo iztrgam strahu pred negotovo prihodnostjo, ki bi jo rad zasitil s kupom denarja za “primer hudih časov”, si moram priznati, da čutim to, da so nekateri drugi v gmotno vsaj navidez boljšem stanju kot krivico. Da me prizadane naravnost v najbolj pritlehne komplekse. Priznati si moram, da kljub vsej svoji samozavesti, raznolikim delovnim izkušnjam, znanjem, sposobnostim, talentom in ostalim atributom, nisem cenjen toliko, kot menim da bi moral biti. Oziroma natančneje, nisem finančno ovrednoten toliko, kot menim, da bi moral biti.

To je seveda traparija, saj kot človek nisem vreden nič več ali manj(!), če najdem kup denarja in si kupim veliko hišo in druge statusne simbole. Ampak takšno vrednotenje je nekje in nekoč postalo normativno v družbi, se pravi, moje navidezno finančno stanje me v očeh potencialne publike vse prevečkrat definira. Omejuje me v delovanju in mi zbija spoštovanje v abstraktnih okvirih družbe. Neskončno premagovanje teh percepcij v meni počasi vse bolj izničuje motivacijo, da bi aktivno vztrajal kot konstruktiven del družbe, saj  taista vendar ne ceni mene, me ne vrednoti, celo moje vrednote same veljajo za nevredne. Mislim, da nas je mnogo takšnih, ki preprosto ne najdemo prostora, v katerem bi lahko dostojanstveno opravljali svoje poslanstvo in svoje delo, saj prostovoljstvo nekako ne velja za delo, delo zastonj pa je tudi esencialno ovrednoteno v sorazmerju z zaračunano ceno.

Zagotovo je v primarnem smislu velika težava naše male države v zgoraj omenjeni neštevilčnosti predstavnikov marginalnih interesnih skupin. Če bi bilo od štirideset milijonov samo sto tisoč ljudi (četrt procenta in hkrati pol Ljubljane) zainteresiranih za konstruktivno delo, bi bilo gotovo za vse lažje zdržati pritisk večine. A moja izkušnja iz drugih okolij je, da osnovna dobra volja in splošno konstruktivna naravnanost do življenja nista nujno le stvar redkih posebnežev. V Sloveniji obstaja posebna nagnjenost do mrgodenja in pritoževanja, tu sebi dovolimo in drugim dopuščamo trositi  slabo voljo vsenaokrog, kot nekakšne trose destruktivnosti, ki naj klijejo, potujejo in uspevajo. Morda je to posledica tega, da so naši življenjski ideali omejeni na materialno osnovo: hrana na mizi, streha nad glavo, včasih kakšno potovanje v lepši zunanji svet, sicer pa dober avto in čim več statusnih simbolov. Morda imamo raje slabo voljo kot dobro in pritoževanje kot izražanje sreče zato, ker pozabljamo na lepote druženja, smeha, umetnosti. Morda je vse to povezano s tem, da razmišljanje o tem, kako bi lahko bili prijazni in koristni nadomestimo z odločenostjo braniti tisto kar imamo, kar je naše pred tistimi izmišljenimi drugimi, ki nam hočejo to vzeti. Morda se mrgodimo in stresamo trose slabe volje naokrog zato, ker raje skušamo zatreti tiste, ki živijo v bolj abstraktni sreči, kot da bi si upali tvegati izpustiti svoje strahove in spremeniti lastna življenja.

Morda pa je prevlada tega pomanjkanja domišljije v zvezi z našim idealnim obstojem povezana še z eno spremembo v družbenem ustroju in sicer, s tem da smo strašno uspešni kot vrsta, da smo dosegli stanje, v katerem od prsti do krožnika ni več potrebno tako veliko trdega dela, da od rudnika do delujoče železniške proge ni več potrebe po smrtnih žrtvah. Skratka, dosegli smo stopnjo tehnološkega razvoja, kjer je objektivno potrebnega precej manj dela. Delo je bilo včasih prehudo, delo je bilo često v zgodovini nepravično razporejeno, predvsem pa je bilo delo marsikje vrednota, vir ponosa in eden od smotrov človeškega obstoja, poleg materinstva. Danes je dela tako malo, da v družbi, kjer duhovno in ustvarjalno delo ne velja za “delo”, ne moremo zaposliti vseh, ki si želijo delati.

Nekateri menijo, da današnja mladina noče delati, oziroma je izbirčna pri tem katero delo sploh vzame. Jaz menim, da je to traparija, saj sem se (brez uspeha) prijavil na vrsto del, v skladu s svojo naravno predispozicijo, je bila ta vrsta del razgibana. Če sem menil, da bi znal delo opravljati, sem se na delovno mesto prijavil. Odkril sem, da nisem formalno usposobljen za nobeno, saj so povsod našli “ustreznega kandidata” – kot so mi pojasnili v negativnem odgovoru na prijavo. Za manj kvalificirana dela sem bil bodisi opisan kot prekvalificiran ali pa premalo izkušen. Res nekvalificiranih del ni, razen če si stroj ali robot. Srednje kvalificirana dela, ki se jih je mogoče sorazmerno hitro priučiti so tako zaželjena, da so se ustvarili cehi s posebnimi certifikati, ki preprečujejo  dostopneiniciiranim. Dela, za katera sem bil usposobljen po diplomi so vnaprej razgrabljena, sicer pa nekako velja, da zanja nisem več usposobljen odkar imam doktorat, kot bi mi ta  diplomoizbrisal. Hkrati pa sem bil v času doktorskega študija formalno nezaposlen, to pomeni, da sem v očeh sistema lenaril več kot štiri leta, in torej nisem aktualen. Delo za mojo zadnjo stopnjo izobrazbe pač ne obstaja, doktoriral sem namreč iz nečesa obskurnega. Tako pač je, doktorat mora biti iz nečesa obskurnega, se pravi nečesa, kar prej še ni bilo raziskano. Tako sem ugotovil, da zame in meni podobne ni služb. Pa bodimo pošteni in recimo bobu bob, za službe se je treba zmeniti preden gre ven razpis, tak je v resnici Slovenski sistem skrit za slepilom predpisov o javnih objavah delovnih mest. Ta sistem v resnici ni dosti slabši kot kak drug, ima svoje slabe strani (morda bi delo lahko opravljal kdo drug bolje, pa ne more zraven) in dobre strani (pogosto je zaposlen nekdo, ki dobro pozna proces dela in delovno okoljem, saj je bil v to okolje že dolgo vključen bodisi kot sodelavec ali pa vsaj prijatelj ali sorodnik sodelavcev). Kakorkoli že glavna težava nezaposlenosti in neperspektivnosti na videz ne leži v sistemu izbiranja kandidatov, ampak v tem da je preprosto premalo delovnih mest. Premalo je takšnega dela, za katerega družba meni da ga je treba opraviti, da je nekaj vredno in torej plačljivo z denarjem. Premalo je služb.

Služba, kljub vsemu, kar ji ljudje očitajo ob zimskih jutrih, ko morajo drgniti led s šipe v temi, da se lahko pravočasno pripeljejo v pisarno, kjer jih še od prejšnjega dne čaka neskončni kup, je trenutno v mojih očeh udejanjenje udobnega. Kot nekakšna maternica je neke vrste blagodejno okolje, kjer se je nekdo ljubeče in s pogodbo zavezal, da bo poskrbel za mojo finančno varnost, poskrbel, da bo vedno dovolj dela zame, prostor kjer bom delo lahko opravljal v relativnem miru (ko tole pišem sem vseskozi vsaj pasivno vpleten v pogovor s štiriletnim sinom, ki vsake toliko rabi da kaj naredim namesto njega). V idealnem primeru služba lahko nudi sprejemljivo ali celo prijetno socialno okolje, kjer imamo možnost ustvarjalno delati in dobro narediti kaj, kar nam prinese ponos in nas osmisli. To je služba in meni zveni, vsaj za omejeno časovno obdobje, kot super stvar.

Vendar pa bom zelo verjetno lažje opravil tisto delo, za katerega sem usposobljen in primeren, ker me pri tem ne bo omejevalo neprimerno delovno mesto z delovnimi nalogami. Služb ni, to pa ne pomeni, da ni vse polno dela. Če pri definiranju dela opustimo zmotno prepričanje, da je nekaj vredno samo tisto, ki nam omogoča preživeti, jesti, piti, spati, presnavljatirati in množiti narod seveda. Hrane in orodij ipd. človeštvu ni več težko ustvariti, a ostaja veliko pomembnega, kar je treba narediti. Lahko izobražujemo ljudi, da omejimo porast omejenosti in strahu, ki vodita k ksenofobiji. Lahko ozemljimo nekritično sprejemanje ideologij, ki ruši sožitje, širimo strpnost, ki omogoča dialog tudi med najbolj različno mislečimi. Lahko ustvarjamo umetnost, ki nadgradi osnovno sivo vsebino vsakdana in ji doda nove dimenzije in lepote. Lahko ustvarjamo glasbo, tisto pravo glasbo, ki nas približa resnici, ki je besede ne znajo izreči. Nekdo mora raziskovati človeško naravo, se spraševati po razlogih za našo uničevalnost in jih naslavljati, treba je graditi mostove in razumeti druge, ponuditi roko ljudem in nebogljenim bitjem, ki so se znašli v težkih situacijah, treba je osveščati ljudi, da bodo izvolili ali pa kadnidirali boljši jutri in ne slabši, treba se je boriti proti strahu in sejati pogum ter veselje in dobroto, treba je razmišljati o pravičnosti in dostojanstvu, treba je prisluhniti okolici in poprijeti tam kjer popušča, razpada ali zapada v malodušje. Koristno je obravnavati sistem družbe in ga prilagajati realnim potrebam. Dela je ogromno, vsak si lahko poišče delo, če le najde čas in energijo zanj po tem, ko si je prislužil kruh in streho nad glavo, odplačal davke, dolgove in pokril zdravstveno zavarovanje ter ostale nujne stroške. In torej menim, da se morda zdi težava v tem, da ni služb, ampak v resnici leži problem v diskrepanci med delom, ki ga je treba opraviti, delom ki je finančno rentabilno in vrednotenjem tega dvojega.

Vse delo, ki ga navajam zgoraj, je dandanes pogosto vrednoteno kot ničvredno, kot delo ki ne zasluži plačila, gotovo pa kot delo, ki ni tako pomembno kot popravilo vodovoda, tako jasnih rezultatov kot grajenje hiš ali pa odvetniška praksa. V resnici pa je v današnjih časih to delo že močno potrebno opravljati. Kot širša družba tega ne razumemo, a mnogi posamezniki se močno zavedamo, da moramo omogočiti golo eksistenco tudi ustvarjalcem in mislecem, ki delajo na tem, da se nam civilizacija ne izrodi, ampak da zasije kar najmočneje. Moramo ohraniti tiste, ki tvorijo idealno resničnost, zato, da ne zapademo v obupe strahu, ksenofobije, medsebojnega sovraštva, prezira, jeze, nezadovoljstva, pogoltnosti, depresije napuha in podobno. Naj zaključim z optimistično oceno, da so se časi že spremenili, in da sploh ne more biti drugače – tudinaše vrednotenje se bo moralo hočeš nočeš  spremeniti, saj je služb vedno manj in pika. Starih vrst “dela” je in bo vedno manj, na vrsti je novo delo in za takšno delo je vsak dan na voljo več mladega kadra.

 

 



Comments are closed.