KLEMEN KOTAR: Nekateri kupujejo zamrznjene piščance, drugi uležano govedino
Klemen Kotar, večdimenzionalni glasbenik. Sicer učitelj na ljubljanskem Konzervatoriju za glasbo, je tudi dirigent enega najdejavnejših slovenskih orkestrov, in sicer Big banda Grosuplje. A to je le drobec življenja multiinštrumentalista, ki ga lahko spremljamo v skupini Nula Kelvina in ob boku primorskega gengsta raperja Smaal Tokka.
Če je njegova osnovna učiteljska vloga ta, da učencem odpre glavo za vse, kar (še) je, se tokrat podaja na novo in razburljivo pot. Čeprav je zgradil kariero kot podporni glasbenik, kot si sam pravi, je pred njim prvi povsem avtorski solo izdelek, ki ga bo letos predstavil na festivalu Godibodi.
Sprašuje: Zarja Burja
Foto: Alan Orlič
Kdaj si ugotovil, da ti diši jazz?
Pojdiva lepo po vrsti. (Smeh.) Jazz je bil popularna glasba dvajsetih, tridesetih in tudi štiridesetih let prejšnjega stoletja. Z bebopom je postal glasba intelektualcev. V petdesetih letih je izgubil nekaj svojega občinstva, ki pa ga je skušal ponovno pridobiti z mešanjem s klasično glasbo, bolj iskrenima soulom in hard popom. V začetku sedemdesetih se je denimo izjemno dobro prodajal album Kind of Blue (1959) Milesa Davisa. Ko se je začel Davis oplajati z rockom, je bil ponovno uspešen, in sicer z albumom Bitches Brew (1970). No, takrat je bil jazz še živa glasba, danes pa nanj gledamo, kot na klasično glasbo. Kot na nekaj …
Zaprašenega?
Ja. Čeprav ko vprašaš povprečnega poslušalca t. i. klasike, katere skladatelje najraje posluša, ti bo marsikdo omenil Verdija in Mozarta, ker so njune melodije pač lepe in ljudje vedo, kaj bodo dobili. Vse ostalo je že večji zalogaj. Glasba 20. stoletja, ki ni pop ali jazz, pa sploh ne ve, kako doseči širše množice ljudi. Kljub temu, da ni prav vse slabo. Morda je problem v tem, ker se je ta t. i. klasična glasba omejila le na en odstotek ljudi; kot da je poslušanje klasike malodane intelektualni dosežek. To je sila kočljiva reč, saj s to nalepko odbiješ tiste, ki se klasike bojijo le zato, ker menijo, da je zahtevna, da jo moraš razumeti. No, to ne pomeni, da bi glasba morala biti neumna, a za bolj pametno kot je, je tudi ni treba delati.
Na živce mi gre, da mora avtor danes za svojo skladbo sestaviti opis, ki bi bil po dolžini vreden skoraj doktorata, a na koncu napisano nima nobene zveze s tem, kar nato dejansko slišiš. Posnetek je podoben naključnemu srečanju treh na vaji, na primer. Jasno je, da nimam nič proti jazzu. A zdi se, da včasih poskušajo avtorji z opisom zamegliti pomanjkanje vsebine.
Vprašala si me, kdaj sem začutil, da mi diši jazz … Naj povem, da najbolj čutim z bluesom, soulom, rockom. A če sem kot mulc želel o glasbi izvedeti več, sem »moral« izbrati srednjo glasbeno šolo, oddelek za jazz. Lagal bi, če bi rekel, da dan v mojem življenju ne obstaja brez jazza. No, nisem kot eden mojih sošolcev na graški akademiji za glasbo, ki je imel na zadnjem steklu avtomobila nalepko Jazz ali nič. Ob strani pa oglas za igranje na porokah. (Smeh. )
Katere so torej zate najboljše jazz plošče?
Najboljše jazz plošče dobro povzemajo, kar je svežega v vsej drugi glasbi. Dodajo neko improvizirano svežino. Vedeti moramo, da je jazz navdih vedno našel v pop glasbi. Jazz je bil pop glasba! In je super, dokler ga dojemaš kot dodatek ravno te svežine, a če je tvoj cilj, da skladba zveni enako, kot denimo leta 1955, potem nisi naredil veliko. Predvsem pa – glasba ne sme biti tekmovanje.
Janez Dovč se trudi, da bi mi odprl še kak drug, meni še neznan, svet. Za to sem mu hvaležen.
So bile v tvoje življenju epizode, ko te je denimo obsedel kak glasbenik ali glasbena skupina?
Že od devetega leta me obsedajo Beatli. Nula Kelvina je naš najboljši poskus, da bi jim bili podobni. (Smeh.)
Več let si sodeloval tudi z Nino Pušlar. Igranje v njeni spremljevalni skupini ti je gotovo dalo okus nekega drugega sveta. Ti delo na konzervatoriju omogoča, da izbiraš projekte samovoljno?
Redna služba ti omogoča, da v glasbi delaš, kar ti je všeč. Obenem pa ti jemlje energijo, da bi v glasbi delal, kar ti je všeč. Velikokrat sem zvečer, ko pridem domov (pouk imam večinoma popoldan), povsem izžet. Takrat ne zmorem nič več. Zato pogosto svoje projekte izpeljujem dopoldan.
Z Nino sem začel sodelovati po naključju. Ker sem bil del oddaje Zvezde pojejo, se je odprla priložnost, da nadomestim tržaškega basista, ki ni mogel redno hoditi na vaje. Nato sem v njegove čevlje stopil tudi pri Nini. Skoraj štiri leta sem igral bas. Verjetno bi lahko z Nino sodelovala še dlje, če bi se le lahko izrazil tudi v kompozicijah. Avtorska glasba mi namreč zelo veliko pomeni. Kot tudi odziv občinstva, ki običajno sledi. No, pri Nula Kelvina je situacija drugačna, a pri Smaal Tokku ni redko, da ljudje na koncertih poznajo besedila, melodije. Čeprav je res tudi, da ko enkrat komad odigraš tridesetkrat, ga ne čutiš več kot svojega.
Koncert Izštekani 10 – Sounds of Slovenia, pri katerem si tudi sodeloval, je napolnil Kino Šiška. Stoje med občinstvom je človek nemudoma dobil občutek, da pa vendarle Slovenci premoremo odlično glasbo. Meniš, da smo krivični s to črno-belo delitvijo na kakovostno glasbo in produkcijo, ki se vrti na komercialnih radijskih postajah?
Velik del tega »sranja« je treba pripisati mreži Antena, ki ima, sem prepričan, z Raayem pogodbo, in dela kopije aktualnih komadov. Jih prodaja kot svoje in s tem vsi lepo služijo. Roka roko umije. In to je potem popularna glasba. Ta t. i. manufaktura v resnici niti ne pride do mene. Sploh pa je v glasbi od nekdaj obstajala. To ni nič novega. Grdo je, a se poskuša ignorirati.
Nedvomno Slovenija premore veliko kakovostnih glasbenih skupin. Bolj pomembno vprašanje je zato, zakaj ta Celinkin »oblak« ne prodre dlje. Mogoče bo kdo rekel, da je to glasba za intelektualce. A jaz se ne bi strinjal. Predstavlja rešitev slovenske scene? Kaj pa vem. Saj niti ne vem, če scena reševanje sploh potrebuje. Dobro, imamo Jana Plestenjaka, ki ne ve več, kaj vse bi naredil, da bi bil slaven, kot pred petimi leti. Imamo Modrijane, za katere nihče ne ve, zakaj so tako popularni … A spet, to ni nič novega. Ta avstrijsko-vaški pristop h glasbi je stara zgodba. No, nekoč sem slišal dobro teorijo: Po drugi svetovni vojni se je zaradi industrializacije veliko ljudi iz podeželja preselilo v mesta. Kar naenkrat se je torej tam pojavila množica ljudi, ki z meščansko kulturo ni imela nobene zveze več.
Potem ne drži tisti rek, naslov filma pravzaprav, Tko pjeva zlo ne misli? Torej, ni važno, kakšno glasbo poslušamo, samo da jo?
Seveda bi mi bilo všeč, če bi ljudje poslušali glabo, ki jo imam rad jaz. (Smeh.) Že v srednji šoli sem srečeval ljudi, ki jim je bilo všeč nič in vse. Ki jim je bilo popolnoma vseeno, kakšna glasba se vrti na radiu. Tega nikoli nisem razumel. A po drugi strani; nekateri kupujejo zamrznjene piščance, drugi pa uležano govedino. Ne vem, če lahko kaj spremenimo. Bi morala radio in televizija izobraževati? Absolutno! Ne glede na to, kaj si mislimo o Jugoslaviji, je nedvomno premogla več regionalnih centrov, kjer so po svojih močeh vzpodbujali urbano kulturo, ki je danes skoraj ni. Imam občutek, da so imeli včasih tudi bolj subverzivni bendi priložnost pojaviti se na televizijskih ekranih.
Slovenija premore izjemno zanimive glasbenike. Kje se skrivajo?
Ogromen delež njih se nedvomno skriva na Celinki. Obstaja pa tudi veliko mladih dobrih glasbenikov, ki sploh nimajo priložnost igrati. Tu in tam jih je moč slišati v ljubljanskih Zooju, Sohu, Celici, Prulčku, poleti v Jazz klubu Gajo, Hiši mladih v Ajdovščini … Spisek je kratek. Zastonj ni problem igrati, karkoli več pa čedalje večji.
V devetdesetih letih se je klubska scena precej zmanjšala. Morda se manj financira, morda več pokrade, ne vem. Denarja enostavno ni. Kolegi, ki so aktivno ustvarjali v osemdesetih letih, znajo povedati, da je imela tudi alternativna scena takrat veliko možnosti.
Pomanjkanje koncertnih prizorišč je resnično velik problem. Tudi občinstvo je težko spraviti na koncerte, če nisi ravno velika zvezda. Velika zvezda pa ne moreš postati, če na koncertih nimaš občinstva. Ujet si v začaran krog. Če si imel v devetdesetih album, so te začeli resno jemati. Danes album ne pomeni veliko.
Klemen, kdaj si imel nazadnje občutek, da se ti bo kar zmešalo?
O, velikokrat. (Smeh.) V Križankah je pred leti igral izraelski basist Avishai Cohen s svojo skupino. Nora izkušnja. Potem koncert Big Banda RTV Slovenija z gostom Paquitom D’Rivero … No, vse, kar sem kasneje slišal, je bila samo še kavarniška glasba. (Smeh.)
V devetdesetih sem slišal v živo tudi Ahmada Jamala. Ravno takrat sem se začel ukvarjati z jazzom in njegov nastop me je presunil. Velikokrat sem bil tudi na na festivalu Nordsee. Videti kvintet Dava Hollanda je prav tako posebna izkušnja. Pa Solomona Burka … Pustil me je odprtih ust.
Klemen, igraš več inštrumentov. Zvok katerega te najhitreje pripelje do orgazma?
Saksofona. Definitivno saksofona. (Smeh.)