Umetnine nikoli ne dokončaš, samo nehaš se ukvarjati z njo

Na lanskoletnem festivalu Godibodi se je vsestransko aktivni tubist in skladatelj Goran Krmac prvič predstavil s svojim avtorskim projektom. Natančnejšega izrisovanja svojih skic, kot nazorno pojasni proces nastajanja svojih skladb, se je lotil premišljeno. Uspešni odrski premieri je sledilo obdobje ustvarjanja albuma Pozabljena ljudstva, ki je pred kratkim izšel pri založbi Celinka in ga bo Goran s svojim kvartetom prvič predstavil že ta teden, na odru kluba Cankarjevega doma.

Kdor je v zadnjih letih videl nastope Rudija Bučarja, tria Sounds of Slovenia, cerkniškega big banda ter mnogih drugih bolj ali manj stalnih zasedb, ni mogel prezreti tubista, ki svojo odrsko prezenco gradi iz zanesljive in nevsiljive izvedbe. Pri Koprčanu Goranu Krmacu je vse podrejeno glasbeni perfekciji in osredotočenosti na idejo, ki jo soustvarja. Blaga narava ga pri tem podpira, če znanja, ki ga je pridobil na ljubljanski akademiji za glasbo in na Nizozemskem, kjer se je izpopolnjeval v jazzu, niti ne izpostavljamo.

Z radovednostjo zato pogledujemo proti torku, 29. novembra, ko se bo z avtorskim prvencem predstavil v okviru Cankarjevih torkov. Z dediščino odra, na katerem so igrale že premnoge glasbene legende, se ne obremenjuje. Navdaja ga s spoštovanjem, s katerim se s svojo zasedbo, poimenovano Goran Krmac kvartet, podaja v pokrajine, ki jih njegova glasba riše tako prepričljivo, da se zdi nenavadno to, da njegovega imena še nismo srečali na polju sedme umetnosti. “Že naslednje leto bo zunaj dokumentarni film Mesto svetlobe, za katerega ustvarjam glasbo. Zelo zanimiv projekt, zelo fajn ekipa in zelo navdihujoč ustvarjalni proces.”

Tudi video realizacijo glasbe s prvenca Pozabljena ljudstva ima že v mislih. “Imam nekaj idej in rad bi jih uresničil v sodelovanju z nekom, ki bo znal moje skice prevesti v, recimo, nadrealistično filmsko pripoved.”

Material, ki ga je Goran uvrstil na album, je nastajal kar precej časa, zadnjih osem let. “Ves ta čas so se mi porajale ideje, grobe skice, če se izrazim na ta način, ki sem jih zapisoval in puščal, da so sčasoma zrasle, dozorele. Bile so to zelo osnovne inspiracije, nič zelo strukturiranega in jasnega. Včasih sem jih videl samo kot odtenek barve, drugič kot zamegljeno obliko. Skozi odnos, ki se je razvil med temi delci, so se sčasoma, ko je bil moment pravi, porodile skladbe. Tu je prišel v prvi plan drug način dela, recimo mu obrtniški. Ta del je v primerjavi s prvim trajal zelo malo časa. Sledil je studio.”

Vanj se je Goran odpravil z dobrimi glasbenimi prijatelji in avtorji, ki so mu lahko omogočili varno raziskovanje glasbenih tem. “Glasbo, ki sem jo ustvaril, težko opredelim z enim žanrom. To ni jazz, ni fusion, ni elektronika, ni rock, ne etno. Je vsega pomalem, a brez nekih varnostnih okvirjev, ki bi nam (Goran Krmac kvartetu, op. a.) zagotavljalo neko zanesljivo sidrišče znotraj improvizacij, ki predstavljajo velik del mojih skladb. Ves čas smo primorani, da iščemo rešitve.” Tu so prišle v prvi plan odlike Janeza Dovča, našega najprepoznavnejšega harmonikarja, pa Nina Mureškiča, izkušenega tolkalista in tudi harfista Eduarda Raona.

“Že dejstvo, da je bilo potrebno skupaj sestaviti harfo, harmoniko, tolkala, tubo in elektroniko, je bil izziv”, tudi Goran nakaže enega poglavitnih čarov njegovega avtorskega projekta. Nevsakdanja zasedba glasbenih prijateljev in sopotnikov daje slutiti, da bo odrski del pripovedi o pozabljenem ljudstvu, vselej neponovljiv in nekaj, čemur imamo na naših odrih možnost prisluhniti zelo redko.

“To je material, ki bo zvenel na odru drugače kot na albumu. Blizu mi je misel Leonarda Da Vincija, da umetnine nikoli zares ne končaš, samo nehaš se ukvarjati z njo… Tako približno dojemam svoje delo, kot ga je ujel zvočni zapis na albumu in tega, kar bo sledilo na odrih.”

Na to, da se bo zgodba o Pozabljenih ljudstvih nadaljevala in spreminjala, pa kaže tudi likovni koncept ovitka albuma. Stilizirana QR koda namreč odpelje poslušalca na spletišče, kjer pa se bo vsebina, ki je navdahnila skladbe, ves čas spreminjala in dopolnjevala.”

Kdo: Goran Krmac kvartet

Zasedba: Goran Krmac (tuba, elektronika), Janez Dovč (harmonika), Nino Mureškič (tolkala), Eduardo Raon (harfa)

Kdaj: 29. novembra 2016, ob 19.45 / 9. decembra 2016, ob 20.00

Kje: Klub Cankarjevega doma / Kulturni dom Izola

Zakaj: ker je Goranova glasba meditativno glasbeno povabilo k odkrivanju preslišanih sporočil ljudstev, ki za nas še vedno hranijo dragocene in večne resnice

Vstopnice: 11 in 14 € / 10 in 13 €

Anuša Gaši

Fotografija: arhiv avtorja