TRETJI KANU: Vse se je poklopilo, ko sva se spoznala.

V meglicah pod novomeškimi mostovi čez reko Krko se včasih prikažejo trije kanuji. Legenda pravi, da naj bi se ljudje, ki sedejo v zadnjega, tretjega, usodno povezali za vse življenje. Tako sta se pred dobrim letom našla tudi Anja Pavlin in Jan Medle. Čeprav sta bila pred tem vsak zase vpeta v različne glasbene projekte, sta se njuni poti kmalu zlili v eno, imenovano Tretji kanu.

Besedilo: Anuša Gaši

Fotografije: Jaka Šuln

Novomeški duet je lani poleti presenetil s singlom Ni prostora, ki je prepričal glasbene urednike in postal tudi popevka tedna na Valu 202. Ta referenca je letvico pričakovanj njunih prijateljev in glasbenih kolegov seveda močno dvignila in mnogi so pričakovali, da bo singlu (in videospotu) kmalu sledilo nadaljevanje pripovedi dveh kanuistov. Pa sta si zanj vzela čas, veliko časa. Se skupaj s temi producenti zaprla v šentjernejski Lotos studio in tam ustvarila prvenec, ki bo izšel pozno spomladi pri založbi Celinka.

“Pri nama se je vse zgodilo zelo spontano. Dobesedno zaletela sva se drug v drugega. Bilo je na enem od koncertov v Kevdru v Dolenjskih toplicah (op. a.: gre za precej priljubljeno dolenjsko glasbeno prizorišče, ki je zdaj, žal, že zaprto). Jaz sem poznala njegovega prijatelja, ki mi je povedal, da Jan išče back vokalistko za njegov nastajajoči akustični projekt, jaz pa sem bila v obdobju, ko je Indigo (op. a.: zasedba, s katero je Anja debitirala na glasbeni sceni) ravno vstopil v obdobje nekakšnega kreativnega premora. Zamikala me je intimnejša glasbena zgodba, prostor, v katerem bi se lahko bolj izrazila tudi kot tekstopiska“, pove Anja, ko poskušamo strniti okoliščine, v katerih je nastal Tretji kanu. “Potem se je vse zasukalo v povsem novo smer. Preposlušala sva ogromno muzike, debatirala o besedilih, o tem, kaj nama sede. Zlagala sva skupaj, kar sva ustvarjala vsak zase. Obračala na glavo, da so nastajali povsem novi komadi. No, kmalu zatem, bilo je lani pozimi, sem v Šentjerneju, kjer sem sodelovala pri muzikalu Ljubezen vse premaga, spoznala producenta Borta Rossa.”

“Zelo naravno se je odvijalo vse skupaj, nič na silo. Vse se je poklopilo, ko sva se spoznala. Ideje so se porajale, začutila sva, da je to to. Čeprav izhajava glasbeno iz različnih svetov, moje zaledje je v alternativi, v punk-rocku, njeno v klasiki, za klavirjem in v pevskih zborih, sva se hitro ujela v žanru, ki ga sicer lahko imenujemo pop, a je od sredine odmaknjen proti rocku, na polje, kjer štejejo besedila, močna sporočila”, pove Jan, ko pojasnjuje ta njun usodni tretji kanu. “V glasbi je veliko odvisno od kemije, ne moreš delat muzike z vsakim”.

Anji in Janu se vidi, da tičita skupaj skoraj ves čas. Da sta povsem predana temu, kar ustvarjata skupaj. Svoje zgodbe ne gradita z vrha, ne gresta se zloščenih komunikacijskih prijemov. Vlagata v osnovo, v temelj, na katerem bo njun kanu lahko kdaj postal tudi kako večje plovilo.

Zato je bilo tudi njuno presenečenje nad odzivom na single Ni prostora, ki je postal sredi lanskega poletja popevka tedna na Valu 202, povsem iskreno. Nista ga pričakovala, še manj se z njim obremenjevala. Pač, zgodila se je pesem, ki jo je Anja nosila v sebi od časov, ko je delala v eni novomeških tovarn. In zgodilo se je navdušenje glasbenih kolegov in urednikov.

“Za slovenske razmere je to sorazmerno velik dosežek. Da kot popolna glasbena neznanka vstopiš na polje etabliranih glasbenih imen in brez pompa opozoriš nase. Nisva bila pripravljena na tak odziv, zato tudi nisva imela nobenega načrta, kaj storiti po tem, recimo mu, uspehu,” odgovarja Jan na vprašanje, kako sta doživela nenaden preboj na sceno.

“Čeprav so naju mnogi spraševali, češ, kaj pa zdaj, nisva želela takoj iti ven z novim, na pol narejenim komadom. In glede na to, kar je nastalo v studiu v poznejših mesecih, mislim, da je prav, da sva počakala. Da sva si za nove komade vzela toliko časa, dokler se nama niso zdeli zreli,” doda Anja.

Pa lahko po tem, kar sta pokazala v Ni prostora, sodimo o zvočni podobi in idejnem okviru njunega prihajajočega prvenca V vesolje?

“Ja in ne,” razlaga Jan. “Cel album je po mojem mnenju sicer zelo poslušljiv, čuti se, da imava oba v sebi melodiko, ki pride do izraza v vsakem komadu. In čeprav bo album precej popiš, kar s sabo prinese neka nenapisana pravila aranžiranja, produkcijskih prijemov, je pri nama ves čas v ospredju to, kar želiva povedati. V tem nisva pocukrana, ne teživa k všečnosti za vsako ceno. To je rdeča nit vseh komadov, po drugi strani pa bo zvočna slika albuma tudi raznolika, ker sva ga ustvarila s tremi producenti. V tem pogledu bo tudi presenečal.”

Trije producenti, ki jih omenja Jan, so – poleg že omenjenega Rossa, tudi Peter Penko in Igor Ilić. Sama uveljavljena imena. In zelo različni ustvarjalni pristopi.

“Pogosto naju kdo vpraša, zakaj trije producenti. Midva v tem ne vidiva problemov in po mojem jih tudi poslušalci ne bodo. Zelo odprto sva se lotila ustvarjanja pesmi. Iskala sva dober vajb, že v času, ko so pesmi nastajale. Zato sva sprejemala različne ideje in posredno tudi producente. Dejansko je bilo tako, da so najini komadi čisto u redu zveneli v akustični verziji, kakor sva jih sprva nameravala tudi posneti, potem pa so z idejami producentov zrasli v bolj dodelane in obsežne podobe. To se nama zdi prednost tega širokega kroga, v katerem je album nastal.” Jan označuje proces nastanka njunega prvenca kot svojevrsten čas nedolžnosti, tudi naivnosti. “To je velika izkušnja, za oba.”

Za Anjo in Janom je že nekaj nastopov, intimnih, nevsiljivih. Krožita po dolenjskih prizoriščih, nabirata prepotrebno kilometrino in občutek za oder. Iščeta svoj prostor v vesolju, kakor sta tudi poimenovala njun prvenec. A, kot ponavljata, nič ne počneta na silo. Tudi krog glasbenikov, ki sta jih izbrala za večje koncerte in promocijski koncert njunega albuma v okviru festivala Godibodi 2017, se je pri njima znašel po spletu naključij, osnovan s pristnostjo odnosov, ki se lahko zgodijo samo med ljudmi, ki pašejo skupaj. In bi se lahko znašli tudi na tretjem kanuju iz legende.

“Zasedba, s katero bova nastopala na večjih prizoriščih, je zbrana iz vrst izkušenih novomeških glasbenikov. V njej so, poleg naju z Janom, še Žiga Dobravc na bobnih (Elkachon), Primož Moškon na kitari (Soddiha, New Citizens…) in Jani Kovačec (Puppetz) na bas kitari.” Anja ne skriva zadovoljstva, da bosta imela z Janom na bližnjih promocijskih koncertih ob sebi dobre glasbene prijatelje. Tudi zaradi njih, pravi, se bo na odru počutila bolj samozavestno in varno.

Album V vesolje je zdaj v sklepni fazi nastanka. Če bi jo primerjali s kuharskim procesom, Anja, Jan in vsi trije producenti zdaj odločajo o tem, kako bosta njuna dela ponudila javnosti, v kakem okolju, na kakih pogrinjkih, ob kaki svetlobi.

Kot je slutiti iz njune pripovedi, pri tem ne iščejo kompromisov, kot jih niso niti pred tem. Spontano se v eno zlivajo ideje ustvarjalcev, ki kljub različnim ozadjem, izkušnjam in pogledom na svet, že nekaj časa spravno sedijo v kanuju, ki utegne zlahka preiti vse čeri sicer pregovorno mirne Krke in izpluti tudi v druga porečja, v druge pokrajine slovenske glasbene krajine.