ENOS KUGLER: Glasba je družabna igra

Enos Kugler. Bobnar. Osrednji član številnih glasbenih zasedb. Sodeloval je z priznanimi izvajalci: Vlado Kreslin, Fake Orchestra, Drago Ivanuša, Darja Švajger, Jazzinty Big Band feat. Judy Niemack, Davor Gobac … Tudi znanec gledališča in filma. Seznam se kar vleče in vleče. 

Na letošnjem festivalu Godibodi pa bo Enos predstavil del sebe, kot ga do sedaj še ni. Skupino Sara (poleg Enosa jo sestavljajo še Dejan Jerončič, Ana Šimenc in Peter Jan). Z njo bi rad zlezel v ušesa vseh, ki se držijo znamenitega citata Friedricha Nietzscheja: »Brez glasbe bi bilo življenje ena sama napaka.«

Sprašuje: Zarja Burja

Projekt, ki ga boš predstavil na festivalu Godibodi, se imenuje Sara. Že takoj uvodoma v svojem opisu, ki si mi ga poslal, omeniš pomen imena v stari hebrejščini. Sara je dama, plemenita ženska. No, kar je meni veliko bolj zanimivo, je pomen tvojega imena. Enos je biblijska osebnost, omenjena že v Stari zavezi. Eden od patriarhov pred Velikim potopom, vnuk Adama in Eve. Povej mi več o tem, kako si dobil tako zanimivo ime.

Res je. Moje ime sega kar daleč v zgodovino. Enos je bil sin Setha, vnuk Adama in Eve. Pomen imena bi se dalo prevesti približno kot »umrljiv mož«, če se ne motim. Je pa zanimivo to, da je kljub svojemu imenu, vsaj po pričevanjih v Bibliji, Enos živel 905 let.

No, ime mi je nadel moj oče, ki navkljub temu, da bi se dalo sklepati drugače, ni verski fanatik. (Smeh.) Je pa definitivno zadnji hipi iz malega kraja Brežice, kjer sem bil sam rojen in kjer je še sedaj doma moj oče. Mislim, da je izbor mojega imena bolj iz naslova hipijevskega zavračanja konvencionalnih vrednot.

Kako je nastajala Sara? Povej mi več o navdihu za ta projekt. Letos si že tretji glasbenik, ki ga intervjuvam in bo na festivalu predstavil svoje avtorsko delo, četudi je poprej večinoma deloval bolj iz ozadja. Kaj se je spremenilo, da se je prebudila osebnoizpovedna moč?

Težko govorim za ostala dva, pri meni pa je osebnoizpovedna žilica prisotna že dolgo, od mladih let. Že ob koncu osnovne šole smo imeli s sošolci glasbene skupine, v katerih smo igrali avtorsko glasbo – tudi mojo. Med drugim sem v osnovni šoli recimo zložil in posnel glasbo za šolsko predstavo. Seveda je bilo to glasbeno in produkcijsko gledano na zelo nizki ravni. Za primer povem, da sem ob pomanjkanju boljših sredstav snemal to glasbo z dvema kasetofonoma. In sicer tako, da sem posnel recimo en kitarski del na en kasetofon, ga predvajal in hkrati igral drugi kitarski del ter vse skupaj snemal na drugi kasetofon. Si lahko predstavljaš, kako je zvenelo vse skupaj! (Smeh.)

O Sari sem razmišljal že kar nekaj časa. Besedila in glasbo pa sem začel pisati pred približno slabim letom. Ja, trajalo je dolgo. Kot praviš sama, sem bolj znan po tem, da delujem iz ozadja in Sara je pač nastajala med tem, ko nisem bil zaseden z zasedbami, kjer sem sodeloval kot »podporni« glasbenik.

Navdih leži v želji slišati več popularne glasbe, ki bi v sebi dejansko nosila nek pomen, kakršen koli že. Ne pa da je njem namen samo ta, da se vrti na radijskih postajah, od predvajanj pa naša kolektivna avtorska organizacija pobira in deli denar.

Nemalo je fantov, ki lepega dne doma obelodanijo, da bodo postali – bobnarji. Sicer je od ideje do izvedbe včasih dolga pot; le malo jih te svoje otroške zamisli – bobni so pač kul – tudi udejani. Kaj te je pritegnilo k svetu tolkal?

 Verjetno imaš prav glede števila fantov (in deklet), ki obelodanijo ideje o svoji bobnarski prihodnosti. Edini »krivec«, da sem jaz svojo udejanjil, je moja »norost«; bil sem dovolj sanjav, da sem tej ideji tudi sledil. Je pa res, da so se mi že odkar pomnim zasvetile oči in pri srcu mi je postalo toplo, ko sem zaslišal besedo bobni. Nekoč sem pri očetu, ki je sicer kitarist, našel star par bobnarskih palčk – še zdaj se spomnim neopisne sreče ob tem! Lahko bi rekel, da je to v meni. Bolj realno pa je, da me je k bobnom pritegnila skupina The Beatles, katere glasba je bila v naši hiši reden gost.

Kdo so bili tvoji vzorniki in učitelji? Kako je potekal tvoj glasbeni razvoj?

Uradne glasbene izobrazbe imam precej malo – samo nižjo glasbeno šolo za tolkala. Moj učitelj je bil Mitja Kuselj. Izredno sem mu hvaležen, saj je bil »kul« učitelj. Usmerjal me je tja, kamor sem sam želel iti, ne pa tja, kamor bi me po kurikulumu glasbenih šol moral. Dajal mi je tiste informacije, ki so bile relevantne zame.

Vzornikov je bilo seveda mnogo, premnogo za naštevanje. Ob glasbenem zorenju so se jasno tudi spreminjali. In se seveda spreminjajo še sedaj. Moj glasbeni razvoj pa je, vsaj kakor ga jaz vidim, precej enostaven. V rojstnem kraju sem nekje od 7. razreda osnovne šole pa do konca gimnazije igral z lokalnimi skupinami. Ene so bili malo bolj uspešne, druge prav nič. (Smeh.) Potem sem se odpravil na študij v Ljubljano. Tu sem začel spoznavati glasbenike iz vse Slovenije, igral … In ena stvar je vodila k naslednji.

Tvoja bera glasbenih sodelavcev je presunljiva. Verjamem, da je v njej težko najti tistega enega, s katerim ti je bilo najljubše sodelovati. Vseeno; kateri glasbeni slogi so ti najbolj blizu? Je to jazz, etno, morda sodelovanje z vokalistkami pop glasbe?

Hvala! Veš, pravzaprav me slog niti ne zanima tako zelo. Zanima me, ali ob določeni glasbi, izvajalcu, umetniku, skupini, čutim nekaj kakovostnega, meni domačaga, ali ne. Bolj kot slog me zanima dobra glasba. Vsak slog imam lahko rad. Ali pa ga sovražim. Poslušam recimo tudi veliko klasične glasbe, izvajati ali komponirati pa je ne bi mogel, ker enostavno nimam dovolj tehničnega znanja za kaj takega. In nenazadnje je sodelovanje z nekom zelo odvisno tudi od tega, kakšne vrste človek je. Tako kot greš z nekaterimi lahko na dober viski in se z njimi pogovorjaš o čemerkoli, z drugimi pa ne – enako je pri glasbi. Sodelovanje je družabna »igra«.

Pri projektu z glasbenikom Dragom Ivanušo si se lotil minimalističnega in intimnega procesa brez neke točno določene žanrske opredeljenosti. Kaj bobnarju pomeni intimno izražanje?

Z Dragom sva posnela dva albuma najine avtorske glasbe. Prvi je projekt z imenom Whitman, drugi pa ta, ki ga imaš najverjetneje v mislih. Z njim sem sodeloval tudi pri kar nekaj projektih za gledališča, filme in glasbo v oglasih.

Ne vem, če v samem bistvu bobnarju intimno izražanje predstavlja kaj bistveno drugačnega od tega, kar predstavlja vokalistu ali flavtistu, na primer. Da, bobni so lahko zelo glasen inštrument, ki z lahkoto dominira nad kakšnim, recimo, bolj intimnim inštrumentom. Ampak spet, sodelovanje ni igra za enega igralca. Srž je v poslušanju soigralcev in samega sebe kot inštrumentalista.

Ne samo pri bolj intimnih vrstah ustvarjanja, pri vsakem glasbenem ustvarjanju je poslušanje izjemno pomembno, če ne celo najbolj pomembno. In pravzaprav bi težko rekel, da je bilo pri tem projektu vključenega kaj več poslušanja zgolj zaradi njegove intimne narave. Res pa je bil bolj intimen zato, ker sva se skušala z Dragom izogniti splošnim praksam in vzorcem najinih inštrumentov. Poskusila sva igrati tako, kot do tedaj še nisva. Zaradi tega je mogoče projekt res bolj intimen, ker je lahko prišel v ospredje najin okus, ne pa tisto, kar naj bi vedela o najinih inštrumentih.

Glasbeniki, ne glede na to, ali najeti »plačanci« ali kreatorji lastnih projektov, prodajamo svoj okus. Tehnična znanja so seveda samoumevna in brez njih ne gre. Na koncu pa je okus tisti, ki je poslušalcem ali tistemu, ki te najame za delo iz ozadja, všeč.

Tvoja nova plošča Sara želi dati, tako zapišeš, več kot zgolj ugajanje v t. i. mainstream glasbi. Zakaj ima ta glasba, torej mainstream glasba, še vedno negativen prizvok?

Pa saj nisem popolnoma prepričan, če je tako že od nekdaj. Tudi za Beatle, Nirvano ali Davida Bowieja bi si upal trditi, da so bili del mainstreama. In ob njih se najdejo le redki, ki bi njihovi glasbi pripisali kakršen koli negativni prizvok.

Negativni prizvok je mainstream dobil, vsaj jaz tako razmišljam in čutim, ko je nehal nositi določen pomen. Ni pomembno, kakšen. Lahko je lev, lahko je desen, lahko je sredinski, rdeč ali vijoličast kar se mene tiče. Ampak če mi nič ne sporoča, ne vem, zakaj bi ga poslušal. Ko je mainstream postal dobrina za enkratno uporabo, je v veliki večini izgubil tudi svoj smisel. Ali za to krivimo vsa sredstva, ki nam omogočajo neskončno shranjevanje in uporabo glasbe, ali pa krivimo nas, ki v takšnih pogojih ustvarjamo, no, to je že druga tema. Mislim pa, da bistvo glasbe ni v tem, da se poslušalec lahko pohvali, ker ima v žepu 2351 mp3-jev. Pomembna je tista ena glasba, tista ena pesem, ki poslušalca »premakne«, se ga dotakne.

Najdeš na slovenskih radijskih valovih glasbo, ki ugaja tvojim ušesom?

Ja, seveda. Slovenija premore ogromno dobrih avtorjev in izvajalcev. Nekateri od teh najdejo svojo pot na radijske valove, nekateri pa seveda tudi ne. Ne morem reči, da je vse tako črno. Je pa res, da precej kakovostne glasbe ne dobi svojega prostora v javnih medijih.

Slovenija premore nepreštevno veliko inovativnih posameznikov, virtuozov. Kje se skrivajo, da jih radijske postaje ne dosežejo? Kdo je »kriv«?

Verjetno je vsak dejavnik v verigi lahko sokriv. Mogoče je, da virtuoz ne izvaja najbolj kakovostne gasbe, lahko je ravno narobe. Lahko je z glasbo in izvedbo vse prav, ampak oseba, ki skrbi za stike z javnostjo, ni najbolje opravila svojega dela. Lahko ima glasbeni urednik na radiu slab dan. Lahko je kriva tudi politika, ki se dostikrat kompromitirano udinja.

Realnost pa je taka: trenutno je tržišče preplavljeno z glasbenimi izdelki. In vsi ne morejo, ali ne moremo, vedno dobiti mesta, ki bi si ga mogoče zaslužili. Že zaradi same potrošniške narave današnje družbe.

Kakšnega uspeha si želiš za svoj avtorski projekt? 

Lagal bi, če bi rekel, da si ne želim največjega možnega uspeha v vsakem smislu. (Smeh.) Dejansko si želim, da bi Sara poslušalcem dala nekaj svežega. Da jim bo omogočila dovoliti si kdaj pa kdaj izklopiti svoj telefon, kdaj pa kdaj namesto na facebooku podarila kakšno uro ob poslušanju in zgolj poslušanju glasbe, zvečer namesto pred resničnostnim šovom kakšno uro ob dobri knjigi. To bi bil za mene velik uspeh!