LAMAI: Ko se zgodi čarovnija na odru, se tudi pod njim.

Legenda pravi, da se na Otočcu, gradu čudesne lepote, še danes sliši pesem gorske vile in njenih družic. Pele naj bi v zahvalo, ker so ljudje pred davnimi leti poslušali njihov nasvet in grad obdali z jarkom, zaradi česar je danes to edini grad na rečnem otoku daleč naokrog. Njihovo petje zanaša veter in sliši ga, kdor se zna umiriti in uglasiti s trenutkom. Sliši pa se tam tudi glas pevke, ki je na sceno vstopila kot domala anonimen vodilni vokal na dveh albumih dolenjskega kantavtorja Jerneja Zorana, šele lansko jesen pa se je javnosti predstavila z imenom, s katerim začenja zdaj novo poglavje življenja in kariere. Lamai.

Napisala: Anuša Gaši

Fotografiji: Bort Ross

Lara Poreber je zadržano dekle. Ne daje vtisa človeka, ki sili v ospredje in zdi se, da ji je vloga, ki jo je imela v Zoranovi zasedbi Ministrstvo resnice, pisana na kožo. Dala je glas skladbam z dveh Zoranovih odmevnih albumov (Stratosfera iz leta 2012 in Romeo, Julija in tatovi iz leta 2915) in kljub nekaj radijskim hitom ter lepemu številu živih nastopov po Sloveniji, ostala neznanka na glasbeni sceni. Dejstvo, ki bi marsikoga skrbelo, nje še malo ne vznemirja. »Moja glasbena pot se je začela zelo zgodaj, odvijala pa se je počasi in po korakih. Nikoli je nisem namerno pospeševala, izsiljevala prednosti. Če pogledam nazaj, sem bila vedno tam, kamor sem tudi sodila.«

Prve nastope je 26-letna pevka zabeležila v osnovni šoli, ko je nastopila na legendarni prireditvi Korajža velja. Tekmovanje je zaključila v finalu, zagon, ki ji ga je dala prva resna odrska izkušnja, pa jo je privedel do znane dolenjske zasebne glasbene šole Lipičnik, kjer se je nekaj naslednjih let učila petja. Sledilo je še eno tekmovanje, Glas mladih v Črnomlju, kjer je istega leta prejela dve nagradi: zmago v kategoriji avtorskih skladb in drugo mesto v kategoriji priredb. Zmaga ji je prinesla nastop na nekdaj precej priljubljeni prireditvi Etno Kostel. Za Laro je bil ta nastop nepozaben, saj je tedaj prvič nastopila z orkestrom.

Potem je prišlo garažno obdobje in sodelovanje s številnimi bendi. Nič resnega, a dejstvo, da je nekaj let vzporedno prepevala najrazličnejši repertoar, ji je odprlo ne le razgled na zgodovino popularne glasbe, pač pa je njen vokal okrepilo v zelo razkošen in zanesljiv inštrument. Študentska leta (Lara je diplomantka fakultete za turizem, op. a.) so bila zanjo leta glasbenega zatišja. Svojevrstna kontemplacija.

»Jernejevo (Zoran, op. a.) povabilo, ki je prišlo zatem, je bilo precej nepričakovano. Sprva je bilo mišljeno, da bom posnela le vokale za njegov album Stratosfera, izkazalo pa se je, da nama je namenjena nekoliko daljša skupna pot. Na koncu sva skupaj posnela dva albuma in imela kar nekaj večjih nastopov.«

Sodelovanje z močnim avtorjem jo je opogumilo, lotila se je pisanja. Nastajali so zametki besedil, rasla je intimna vez z glasbo kot njenim življenjskim smotrom in ciljem. »Zavedam se, da je uspeh v glasbi zelo nepredvidljiv, a si zelo želim, da bi kdaj iz najljubšega hobija prerasla v glavno os mojega življenja.«

In če je bilo sodelovanje z Zoranovim Ministrstvom resnice, kakor je ta angažirani avtor poimenoval svojo spremljevalno zasedbo, pomembno poglavje v Larinem življenju, je obdobje, ki ga doživlja zdaj … njeno ponovno rojstvo.

Simbolno ga je napovedal single Bela luna, s katerim je Lamai, kakor se Lara podpisuje po novem, konec lanskega novembra dobesedno presvetlila radijske valove. Nežna in zamišljena skladba ne skriva avtorskega porekla. In takojšen hit lestvic številnih radijskih postaj (Val 202, Radio Koper, Radio Krka …).

»Besedilo je moje, avtor glasbe in aranžmaja pa je Bort Ross.« Spevna melodika, tako zelo značilna za Rossov ustvarjalni opus, je čutnemu besedilu razprla krila, ga odmaknila od baladnih okvirov v živahno in lahkotno pripoved.

Single, ki so ga dobro sprejeli poslušalci radijskih postaj, je doživel tudi vizualizacijo. »Srečo imam, da sem se pri ustvarjanje grafične in video podobe moje glasbe, res dobro ujela z mlajšim bratom Janom. Fino je, da se dopolnjujeva v idejah in da uspe Janu brez kakih posebnih debat ponotranjiti moje želje«. Zdi se, da je ustvarjanje v ozkem krogu Lamai pisano na kožo. V dvoje, v troje, skozi dolge nočne debate, v spontanih studijskih sešnih.

»Velik del skladb, ki bodo na mojem prvem albumu, je nastalo na Bortovi terasi. Jaz sem dala besede, Bort jih je podložil z melodijo. To je bila osnova, s katero sva šla nato čez dvorišče, v njegov studio in začela zlagati delce v podobo, ki je sedla obema. Sprva sem sicer razmišljala o tem, da bi avtorsko ekipo nekoliko razširila, a se je hitro pokazalo, da so se morale te pesmi roditi v intimnem vzdušju.«

Pa bo takšna tudi zvočna podoba albuma? »Niti ne. Vzdušje v vseh skladbah bo prej nežno, kot ne, tudi izpovedi bodo prej zelo osebne, kot ne, a bodo skladbe med seboj tudi različne, nekaj bo balad, nekaj razmišljajočih impresij, nekaj pa poživljajočih in malo nagajivih.«

Ekipa, s katero se je Lamai družila med snemanjem, je ekipa, ki je v šentjernejskem Lotos Studiu že pognala korenine. Gre za izvrstne in izkušene glasbenike, od omenjenega Borta Rossa, ki je poprijel za najrazličnejše inštrumente, do basistov Dejana Slaka (Jardier, 3D Prasci, Moveknowledgment …) in Janija Haceta (Siddharta, Elevators …), klaviaturista Davorja Klariča (Elevators, ex-Šank Rock …), bobnarjev Iva Rimca (Leeloojamais) in Janeza Gabriča ter kitaristov Robija Pikla (Elevators, Manouche …) in Boruta Peršeta (Jardier). Spremljevalne vokale so odpeli Lara Love (Leeloojamais), Lamai in Bort Ross.

Producent albuma bo Bort Ross. »Zvočno podobo albuma v celoti sem mu zaupala, ker mi je bil všeč način, kako je sproduciral Belo luno. Nekaj nostalgično analognega je čutiti v tej pesmi in glede na to, da mi je tak tip glasbe tudi sicer najbližje, sem želela, da so moje pesmi, letnici izida navkljub, še vedno zveste vzdušju, v katerem so nastale. To pa je bilo zelo … pristno, brez kamuflaž in izumetničenih intervencij.«

Album, ki še nima dokončnega naslova, tega bodo o bržčas prinesle zadnje noči, ki jih bosta Bort in Lamai preživela v studiu, bo na policah glasbenih trgovin (kako zelo anahronistično zveni ta lepa prispodoba, mar ne?) konec maja. Tik pred letošnjim festivalom Godibodi, na katerem se bo v tako imenovanem dolenjskem večeru, skupaj s Tretjim kanujem in Bortom Rossom, javnosti prvič predstavila tudi Lamai.

Nastop zbuja prijetno vznemirjenje. Tudi tremo? »Hm … kaj pa vem … Posebne treme pred nastopom samim zdaj nimam, pa naj to ne zveni prevzetno. Ne mine namreč teden, ko ne bi nastopila na kaki prireditvi, zabavi in oder je zadnji dve leti moj drugi dom. Čutim pa spoštovanje pred festivalsko publiko. Gre za ugleden festival, ki mu sledijo zahtevni poslušalci. To bo dalo pripravam na nastop poseben čar in naposled najbrž tudi malo treme.«

Lamai bo na odru Godibodija stala v družbi, s katero pogosto nastopa: kitarista Marko Verbič (ex-Tinkara Kovač band) in Primož Moškon (Soddiha, New Citizens …), bobnar Miro Tomšič, kontrabasist Tomaž Zorko in klaviaturist Jernej Šuštaršič. »Čeprav je na dolenjskem mnogo izvrstnih glasbenikov, se na koncu, ko so na vidiku projektna sodelovanja, vedno izkaže, da imajo vsi obilico dela, zato sem toliko bolj vesela, da so se mi tudi tu izpolnile vse večje želje. Z mano bodo glasbeniki, ki jih cenim in ljudje, ki jim imam zelo rada. Na odru gre za to … da se ujameš, da se zgodi čarovnija. To publika začuti in samo taki koncerti dajo človeku to, kar je bistvo glasbe – da te bogati. Da greš s koncerta domov srečnejši, bogatejši.«

Taka sta bila za Lamai koncerta, na katerih je pred kratkim nastopila z Bortom Rossom in Iztokom Novakom Easyjem. »Kemija, ki se je zgodila med nami na odru, se je prelila tudi med ljudi. Po koncertu smo bili vsi skupaj skoraj začarani v izkušnjo, ki nas je za zmeraj povezala.«

Lamai upa, da ji bo nekaj podobnega uspelo tudi na nastopih, kjer bo prvič v središču ona: prodorna vokalistka, pogumna avtorica in sveža ustvarjalka na naši glasbeni sceni.