SAMO ŠALAMON: Ni vse v New Yorku

»Izštekani« Jure Longyka skupini Brest pravi kar superskupina. V njej so se našli jazzovski kitarist in avtor glasbe Samo Šalamon, pevka Vesna Zornik in pesnica Kristina Kočan. Na letošnjem festivalu Godibodi bodo predstavili svoj prvenec Nemi film s štirinajstimi skladbami. Sama smo ujeli tik pred koncertno turnejo.

Sprašuje: Zarja Burja

Človek, vešč svojega poklica, morda včasih težje najde vznemirjenje ob vedno novih projektih. Nič ni večjega od tistega čisto prvega glasbenega uspeha? Se motim?

Se. Dejansko sem še vedno zelo navdušen nad vsakim novim projektom, čeprav sem izdal do zdaj že 21 albumov pod svojim imenom v tujini in doma. Vsak projekt je zgodba zase, je razburljiv in predstavlja zame nekaj novega. Načeloma za vsak projekt tudi napišem novo glasbo in tudi ta proces skladanja je zame zelo vznemirljiv! Vedno tudi iščem nove glasbenike in nove glasbene situacije ter zasedbe, v katere se spustim, tako da je potem vsak nov projekt tudi izziv in nova izkušnja!

Med drugim slišiš na ime enega od desetih trenutno najbolj vročih kitaristov na svetu. Ob tem nazivu, kaj sploh še ostane velikim? 

Joj, ti nazivi in super kritike dejansko stvari ne spremenijo! Seveda je občutek, ko dobiš lepe recenzije in kritike svojih albumov, prijeten, vendar vsakodnevnega življenja ne spremenijo. Dobro, morda na račun dobrih kritik v sklopu turnej po Nemčiji, Avstriji, Švici in tako dalje dobiš kakšen koncert več. Je pa res, da lepe recenzije pomenijo, da ljudje zate izvedo po celem svetu; redno se mi dogaja, da moje albume kupijo ljubitelji jazza iz Kanade, ZDA, Švedske, Azije …To je globalizacija zaradi internetne prodaje.

The Penguin Jazz Guide te je že leta 2011 postavil ob boku Monka, Hancocka, Coree … Kaj ti pomenijo priznanja, ki kažejo, da zmoreš brez zadržkov stati ob ljudeh, ki si jih morda nekdaj/ali pa jih še vedno občuduješ? Vem, praviš, da takšni nazivi ne spremenijo tvojega vsakdanjega življenja. A ravnodušen ob njih gotovo nisi.

Ja, saj pravim, te stvari so res fantastične in bi verjetno moral biti nanje zelo ponosen oziroma bolj ponosen. Sem namreč edini slovenski glasbenik, ki je prejel tovrstna priznanja, kar se jazza tiče, vendar pač v Sloveniji te stvari žal niso cenjene in sam tudi nisem tip človeka, ki bi to obešal na veliki zvon. Delam dalje nove projekte, albume in turneje, predvsem zato, ker to zelo rad počnem. Morda sem preskromen, ne vem. Sem pa zelo hvaležen, da lahko igram, hodim po turnejah in snemam plošče z velikani jazza oziroma z glasbeniki, katerih plošče imam doma (Paul McCandless, Donny McCaslin, John Hollenbeck, Mark Turner, Tim Berne, Drew Gress, Michel Godard, Tony Malaby, David Binney, Mark Helias …)

Brest, sicer drevo, znano po svojem izjemno trdem lesu. Kako se je oblikoval »tvoj« Brest? Zdi se, da izdelek ni »tipičen« Samo Š. Me pa mestoma spomni na sodelovanje Joni Mitchell in Jaca Pastoriusa, kjer ravno tako kitarska virtuoznost nevsiljivo »kriči«. 

U, lepa navezava na Jaca in Joni! Plošča Hejira, ki so jo posneli v sedemdesetih, je ena mojih najljubših plošč; gre za neverjetno muzikalnost vseh glasbenikov, še na kitari briljira Larry Carlton. Ja, Brest dejansko ni moj tipičen izdelek glede na to, da zadnjih 20 let več ali manj ustvarjam v svetu jazza. A pop in rock glasba me ves čas spremljata. Sem velik ljubitelj Stinga, raznih ameriških kantavtorjev (Joni Mitchell, Paul Simon, Neil Young) kot tudi rock skupin (Alice in Chains, Soundgarden, Pearl Jam).

Brest je popolnoma nov projekt, ki ga sestavljamo sami stari glasbeni mački. Na prvi spomladanski dan in svetovni dan poezije, 21. marca, smo izdali prvenec Nemi film, ki vključuje 14 avtorskih skladb; so mešanica različnih žanrov, v njem se prepletajo jazz, blues, pop, funk, drum’n’basse, etno, alter, indie, skratka pestro.

Glasbo sem napisal v zadnjih šestih mesecih, res odlična besedila pa je napisala Kristina Kočan. K sodelovanju sva s Kristino povabila odlično vokalistko Vesno Zornik. Live različica benda vključuje še odličnega basista Sama Pečarja in po mojem mnenju naj slovenskega bobnarja Bojana Krhlanka. Premierno smo projekt predstavili na oddaji Izštekani na Valu 202, za kar se res moramo zahvaliti Juretu Longyki, ki nas je podprl. Prvi odzivi so res pozitivni!

Komadi so, vemo, uglasbena poezija Kristine Kočan. Povej mi več o tem, kako sta sodelovala, kaj ti predstavljajo njene besede in kako je k projektu pritegnila Vesna Zornik. Dve močni ženski ob kitari. Ena od njih celo tvoja žena. Opiši mi občutke. 

Dejansko je samo ena skladba uglasbena poezija Kristine, sicer je Kristina vsa besedila napisala posebej za Brest in na mojo glasbo. In besedila so res fantastična, zelo življenjska, hkrati pa polna metaforike in poetičnih elementov, saj je vendar odlična pesnica! Vsekakor se takoj vidi, da je besedila napisala pesnica. Ja, v bistvu sva s Kristino najprej napisala skladbo Tulpe in to čisto po naključju.

Vsak dan vadim kitaro in tudi lani poleti je bilo tako. Med vajo sem začel igrati neko zaporedje akordov, Kristina je nemudoma izpisala besedilo, nato pa sva se odločila, da bi morda stvar posnela. Potrebovala sva pevko in seveda sva se takoj spomnila na Vesno, ki je res ena najboljših in najbolj prepoznavnih pevk v Sloveniji. Vesna je bila nad skladbo navdušena, posnela zanjo vokal in nato predlagala, da naredimo morda še kaj več kot le eno skladbo. In glej ga zlomka, pol leta kasneje je izšel Nemi film s 14 skladbami! Vesel sem, da se je to zgodilo.

Že zelo zgodaj te je poneslo v svet. Kaj je bil tisti prvi vzgib? Neumorna radovednost, premalo odzivov doma? No, in kaj je tisto vredno in pomembno, da ostajaš »naš«?

Ja, sem zelo nemiren in radoveden človek. Kar se tiče glasbenega vidika, sem sprva igral klasično kitaro in preigraval metal in rock (Beatles, Dire Straits, Metallica), vendar so me te stvari začele hitro dolgočasiti. Nato mi je takratni učitelj Miran dal zgoščenko Pata Methenyja in to je obrnilo moj dotedanji glasbeni svet na glavo, saj sem naletel na jazz in improvizacijo, v čemer sem se počutil zelo udobno. Še vedno se. In seveda, ko naletiš na jazz, naletiš na New York kot prestolnico jazza in že zelo zgodaj me je popeljala pot preko luže. Prvič sem bil tam pri 19. letih, nato sem leto kasneje preživel dva meseca pri kitaristu Johnu Scofieldu in nato sem skoraj vsako leto odhajal tja, igrat, snemat plošče … Vedno se pa vrnem sem, ker so vseeno vse koncertne turneje v Evropi, pač na koncu vsi igramo v Nemčiji, Avstriji, Švici, Italiji, Franciji, Belgiji … Hkrati pa je zame na vsakodnevni ravni življenje v New Yorku preveč kaotično in hektično, imam rad nekoliko bolj zaspan utrip Maribora.

Že leta 2012 je moč najti intervju, v katerem novinarka uvodoma zapiše, da si človek, ki je v glasbenem svetu dosegel že skoraj vse. Je to dobro? In kaj naj bi zate ta »skoraj vse« sploh pomenil? Če je meja nebo, kje so tvoji oblaki?

Ja, to so bile besede novinarke, sam ne bi rekel, da sem dosegel vse, to bi bilo res obupno trditi. Tudi kar se kitare tiče, je še vedno ogrooooomno prostora za nadgradnjo in izboljšave. Menim, da nikdar ne moreš do popolnosti osvojiti inštrumenta, ki ga igraš, pa čeprav vadiš vsak dan in ga igraš že 30 let. Zato ostajam samo pri kitari in ne preizkušam drugih inštrumentov. So pa seveda še želje glede novih projektov; rad bi napisal več stvari za orkester, morda kak godalni kvartet in še je veliko glasbenikov, s katerimi bi rad igral. Edini problem je čas, ki ga vedno primanjkuje.

Diplomiral si iz angleščine in nemščine, magistriral in doktoriral iz književnosti. Kako živiš? Kako združuješ vse te svetove? Brez česa bi ne mogel živeti?

Ja, poezija me spremlja res že dolgo časa, predvsem ameriška poezija. Zelo sem navdušen nad pesniki, kot so Wallace Stevens, Robert Frost, Robert Creeley, Gary Snyder, Frank O’Hara in številni drugi, od Slovencev bi seveda izpostavil Uroša Zupana in Kristino Kočan. Vendar vseeno verjetno ne bi mogel bivati predvsem brez glasbe; spremlja me že več kot 30 let in sem vanjo globoko zabredel. V Mariboru imam tudi svojo glasbeno šolo Takt Ars, kjer poučujem kitaro.

Slovenska glasba je velik pojem. Je merodajno predstavljena poslušalcem, ali biseri še vedno ostajajo skriti in so prepuščeni brskanju posameznikov, ki jih zanima drugačno?

Menim, da je vse prepuščeno posameznikom, ki iščejo drugačnost in nove stvari. Slovenska jazz scena se je zadnja leta zelo razvila, vendar tudi pop scena je zelo močna. Tukaj seveda morda morava izvzeti vse »rumeni tisk« pop glasbenike, ki delajo masovno za denar. Oba veva, kdo so. Vendar pod tem površjem se skriva ogromno odličnih skupin in glasbenikov, ki bi morali dobiti priložnost za večjo izpostavljenost. Glavni problem za vse skrite bisere ali ne tako komercialne pop projekte in jazz projekte so mediji. Komercialni radiji namreč vrtijo več ali manj samo masovno glasbo in si ne upajo prisluhniti drugačnosti. Isto velja za veliko večino časopisov pri nas, kjer recenzije plošč niso več mogoče! Podobno velja za večino organizatorjev koncertov, ki raje pokličejo bende in pevce iz bivše Jugoslavije, za katere pogosto prvič slišim, namesto da bi bolj podprli našo sceno. Rešitev pa je v združevanju in podpori domačega, ker je veliko kvalitete doma, vendar se je pač ne ceni, tako je že vseskozi. In dokler bo tako, bo pač tako, kot je bilo!

V kakšni vlogi se najboljše počutiš? Kot podporni člen vokalistke ali kot kitarist, ki recimo med nastopom pokaže vso svojo improvizirajočo paleto sposobnosti?

Na odru se vedno dobro počutim, saj vedno igram samo v projektih, za katerimi stojim in za katere se sam odločim, da bom v njih sodeloval. Nikdar še nisem igral glasbe zgolj zaradi denarja, pač to je zame sveto. Glede tega sem zelo načelen in delam samo to, kar želim. Vedno pa skušam za projekt narediti največ kot lahko, ne glede na to, ali sem prisoten kot vodja projekta ali kot spremljevalni glasbenik. Pri glasbi mora ego na stran, še posebno, če želiš, da bo projekt dober. Ko včasih pogledam svoje projekte in albume, ugotovim, da imam morda na plošči 12 kompozicij in v njih najdeš samo dva kitarska sola, ampak album kot celota je super. In to je najbolj pomembno! Zelo me na primer dolgočasijo projekti, kjer je vodja saksofonist ali kitarist in nato je na vsakem komadu saksofon ali kitarski solo. Predvidljivost je dolgočasna. Treba se je presenečati!

Tudi iz Maribora je svet videti velik. Kako ostajaš svetovljan? Ali drugače: Je mogoče vzeti New York iz Štajerca, Štajerca iz New Yorka pa ne? 

Iskreno povedano je Maribor res super lokacija. Turneje z ameriškimi in evropskimi glasbeniki imam vedno v Evropi, kar pomeni, da sem super lociran. Veliko sem na poti, veliko igram (no, največ igram ravno v tujini), sledim seveda vsem modernim smernicam v glasbi, tako da vseskozi dobivam neko širino. Hkrati pa je kakovost bivanja v Sloveniji vseeno zelo dobra. Če bi želel živeti tako, kot živim v Mariboru (pa ne živim razkošno, ampak govorim predvsem o tem, da lahko greš na tržnico, popiješ kavico, najemnima ni predraga …), bi potreboval v New Yorku zelo veliko denarja ali pa nekakšno drugačno finančno podporo. Koncerti v New Yorku so namreč zelo slabo plačani, zato vsi prihajajo v Evropo. Sploh pa, Evropa nam nudi zelo veliko; imamo Berlin, London … Ni vse v New Yorku.