Harmonika
Avtor: Matic Slapšak, fotografija: osebni arhiv avtorja
Nekomu, vzgojenemu in odraščajočemu v zvokih rock glasbe je harmonika vedno predstavljala nekaj odbijajočega in neposlušljivega. Goveja župca in goveja muzika ter rojstnodnevne čestitke na 1. programu nacionalnega radia me pač niso spravljale ravno v prešerno razpoloženje, zvok gasilskih veselic pa še nekoliko manj. Ni me zanimalo, kdo igra, niti kaj igra, ampak že sama podoba harmonike me je pognala v beg!
Potem sem, velepametni najstnik, na koncertu skupine Lačni Franz doživel skladbo Mravljinčarji in čeladarji. Zoran Stjepanović je odložil bas, odprl kovček in iz nje potegnil harmoniko! Kaj?! Seveda je bilo to veliko leto preden je Zoran Predin izjavil, da so bili oni tisti, ki so v rock glasbo prinesli harmoniko. Mislim pa, da so, vsaj v Sloveniji, pred njimi to počeli tudi kultni Buldožer, a njih žal nisem nikoli doživel v živo.
Dobro, obstajajo izjeme, recimo, da je harmonika pogojno sprejemljiva.
Prevrtimo nekaj let naprej in v moj rodni Kamnik pridejo Orlek. Zanje sem vedel, da imajo v svojem repertoarju tudi harmoniko in da se fajn sliši, ampak do trenutka, ko skupine kakšnih 25 lokalnih punkerjev nisem videl plesati podvijanega poga na zvoke legendarne Golice, še vedno nisem verjel, da je harmonika res slišati fajn. In treba je priznati, da je Jure Tori zagotovo eden naših najboljših harmonikašev, ki je harmoniko iztrgal iz knapovskega punk-rocka in jo v minulih letih postavil v vse mogoče žanre.
In recimo, da sem bil dovolj pameten, da sem šel glasbo raziskovat – ne le v zgodovino in globino, ampak tudi v širino. Ko omeniš Orleke, večina v istem stavku izstreli še Poguese, potem greš brskat po irski glasbi in nenadoma se ti odpre svet etno glasbe ali pač “world music”, kakor vam je pač ljubše.
In potem je prišel veliki preobrat, koncert zasedbe TerraFolk v Portorožu. TerraFolk so imeli takrat za seboj izdajo druge plošče Pulover ljubezni, imeli za seboj obilo koncertov, gostovanj po tujini, a so bili tudi pred veliko prelomnico. Skupino sta prav po tistem koncertu zapuščala kontrabasist Joško Sečnik in vsestranski Boštjan Gombač, na njuno mesto sta prihaja Marko Hatlak (na harmoniki) in Janez Dovč (predvsem na kontrabasu). Harmonika, res? Zakaj? In imel sem neverjeten privilegij doživeti nastop z vsemi omenjenimi člani (plus seveda z Bojanom Cvetrežnikom in Danijelom Černetom) in se v tistem večeru zavedal, da je harmonika lahko ravno tako čarobna in posebna, če jo v rokah drži mojster. Naj je bil to Hatlak, Dovč ali pa je celo na obe hkrati igral Gombač! Neverjetno. In kot mi je kasneje, po koncertu zaupal Bojan CV, ena harmonika lahko odpihne celo Gučo. In ne, ni se šalil. Takrat sem prvič spoznal Janeza Dovča ali kot sta ga kolega s portala ŽVPL spretno preimenovala v Ennia Harmoniconeja … izjemnega človeka, ki je za slovensko ljudsko glasbo, glasbenike in tudi za širjenje naših glasbenih obzorij v zadnjih letih opravljal Sizifovo delo, a je nanj lahko nadvse ponosen.
Tudi zloglasna frajtonarica je v mojih očeh doživela preobrazbo. Rock Otočec, Lojze Slak in kakšnih 15.000 grl, ki v en glas poje V dolini tihi. Rockerji, metalci, punkerji in še kdo. Pravzaprav ni bistvo v inštrumentu, niti ne v glasbeniku, ampak v glasbi in sporočilu, ki ga prenaša.
Glasba JE univerzalni jezik.