Mnoge plati kulture in kulturnosti

Avtor: Jaka Jarc

V medijih in na spletu velikokrat naletimo na mnenja o stopnji slovenske kulture, kjer avtor obravnava umetnosti kot ekvivalent kulturam. Tako pišejo o manjvrednosti, recimo, harmonikarske glasbe, in večvrednosti, recimo, klasične. Naletimo pa tudi na mnenja o drugih tipih kulture, recimo o kulturi obnašanja, dialoga, ali politični kulturi. Čeprav se redko zgodi, da bi kdo kritično iskal povezave med različnimi tipi kultur, pa pogosto ni naznačeno o kateri izmed kultur avtor pravzaprav govori.

Če govorimo o kulturi, kot o nekakšnem monolitnem pojmu, zamujamo priložnost, da bi razumeli kako pravzaprav ta večplastni pojav vpliva na življenja vsakega izmed nas. Pozabimo, da so vse te kulture med seboj povezane, in da dviganje ravni ene ugodno vpliva na porast druge. Tako na primer dvig kulture dialoga pozitivno vpliva na dvig kulture obnašanja; ta hitro za seboj potegne zahtevo po višji kvaliteti umetnosti, saj je ta primarna manifestacije kulture. Mehanizem deluje tudi v obratni smeri; dvig splošne ozaveščenosti o kvaliteti neke umetnosti, recimo glasbene, pozitivno vpliva na kulturo dialoga, politično kulturo, kulturo bivanja in tako naprej.

Novi individualizem

Kultura v širšem smislu semantično zajema zelo raznolike pojme, od kultur bakterij, do kulture obnašanja, do narodove kulture, do urbane, in da, tudi ruralne kulture. Ti pojmi smiselno obstajajo le v konstruktivnem sodelovanju. Bakterije v popolni osami ene od druge bolj malo zaležejo, umetniki zunaj socialnih okolij in krogov tudi izzvenijo kot tisto padlo drevo v gozdu, ki ga nihče ni slišal. Prav tako kultura dialoga smotrno obstaja v dialogu, v monologu je pač ni. In tu naletimo na težavo; v Sloveniji smo iz ruralnega tipa socializacije, ki je, blago rečeno intenzivna, pred slabim stoletjem prešli v kolektivni sistem, kjer je bil individuum pogosto pretirano zatrt, bodisi iz ideološko-političnih strateških, ali pa praktičnih razlogov. Ob nastanku države Slovenije je nastopil odklon in reakcija na desetletja umetno vzdrževane kolektivizacije družbe, ta je potem počasi prerasel v totalni individualizem ki smo mu priča danes. Individualizem, katerega simptome je tudi, da se mnogi posamezniki niti ne zavedajo do kakšne mere so hočeš-nočeš vpeti v svoje socialno okolje.

Tu ne govorim le o spletu, ki ni mogoč brez mreže indidualnih računalnikov. Le ta se  zdi v resnici indikator prehajanja v novo kolektivizacijo individuumov. Ne, tu govorim o vpetosti slehernika v praspomin, vpetosti v kulturo svojih okolij, tradicijo svojih prednikov, slutene a neznane generacije vplivov, ki so privedle da smo, kakršni smo. Ta se odraža v družinskih razmerah, definicijah idealov dobrote, definicijah zločinov in napačnega, drugačenju in semenih ksenofobije, pa tudi v želji po kritičnosti do oblasti, narave delitve vloge spolov, in še in še. Kadar razmišljam o vpetosti individuuma v kolektiv, si sam vsakokrat zamislim pradavne ljudi, ki so, soočeni s kruto realnostjo okolja, morali stopiti skupaj, da so lahko (recimo) ujeli mamuta, da so se ubranili zveri, da so si zgradili zavetje, ali pa v nejm soobstajali, ne da bi se pobili. Skratka, zamišljam si neko domišlijsko preteklost, v kateri je bila nujnost socialne vpetosti jasna in neovrgljiva. Danes je lažje zamižati na eno oko, in razglasiti neodvisnost svojega individuuma iz udobja svojega naslanjača. To se pravi, naslanjača, ki so ga naredili v Ikei na stroje, ki so jih izumili eni, načrtovali drugi, na programski opremi, ki so jo napisali tretji na podlagi generacij pisanja kod in programov, na računalnike, ki so jih izpopolnjevale generacije inženirjev, na podlagi strojev, ki so jih izumili četrti… Pri tem, da bo mera polna, še glasno zatrdimo, da smo sami odgovorni za svojo varnost in srečo, ter srknemo iz kozarca (ki so ga naredili v tovarni delavci, po snovanju inženirja, na podlagi steklopihalskih tradicij generacij prednikov…) cedevito (ki so jo spet…) iz vode, ki priteče po pipi iz vodovoda, ki ga vzdržuje občina, napeljali so ga v začetku dvajsetega stoletja deseti… Skratka, zelo malo, če sploh kaj, v resnici počnemo na tem svetu neodvisno od soljudi, bodisi živečih ali generacij prednikov. Totalni individualizem je iluzija in morda celo simptom specializirane generacije brez uvida v svet zunaj sebe. Totalni individualizem je izražen kot egoizem. Specializacija dela je pripeljala namreč že tako daleč, da se mnogi sploh ne zavedajo, kako kompleksen mehanizem tvorijo, in kako majhen del tega mehanizma so sami. To ne pomeni, da niso individualni, relevantni ali celo nadvse pomembni za širšo družbo, pomeni pa, da od nje nikakor niso neodvisni.

Kultura sobivanja in drugačenje

Sam sem zagovornik dopuščanja individualne svobode; zmanjševanja vpliva socialnega okolja na svobodo odločanja in bivanja v kar največji meri. A takšno dopuščanje svobode je mogoče, po mojem mnenju, le ob izredno visoki kulturi sobivanja večine posameznikov; kultura sobivanja pa je odvisna od stopnje civiliziranosti posameznikov, ne kolektivne gmote. Recimo, kjer so nas v prejšnjem sistemu modro učili strpnosti do Bošnjakov in Romov, je na individualni ravni še vedno marsikdo, že takrat, nevede in nehote privzel, da smo domačini boljši, ali pa bolj upravičeni “dovoliti”, da Romi in Bošnjaki “smejo” sobivati z nami. Z neke vzvišene pozicije kolektivne gmote lokalnega življa smo bili strpni, namesto da bi bili s pozicije sobivajočega socialni. Skratka, celo na ravni lokalne skupnosti smo drugačili – se pravi postavljali ostre meje med sebe in druge in tako drugim odvzeti legitimiteto ter sebe postaviti na višjo actoritativno pozicijo.

Bojim se, da je drugačenje kot pojav biološka nujnost, saj določanje meja med enim indrugim organizmom, ter obramba teritorija nikakor ni lastna le civilirani človeški živali, ampak tudi mnogim drugim vrstam. Dejstvo pa je, da je v kolektivnem sistemu, ki je zavračal sestavljanje skupin po nacionalnem ključu in ga zamenjal z razrednim, družbeno kulturna vzgoja v naši biv[i federativni republiki skušala zmanjšati ali preprečevati narodnostna trenja. To ji na Kosovem in ponekod v Bosni in Dalmaciji ni najbolje uspelo, a v precejšnji meri je sistemu uspelo v etnično mešanih naseljih, v kakršnem sem odraščal jaz in pa na območjih, kjer politični primat strank ni temeljil na ločevanju prebivalstva – recimo v Beli krajini. Na teh območjih je bilo teoretično drugačenje onemogočeno, saj smo realno sobivali z ljudmi, ki jih zato nismo mogli pavšalno stlačiti v skupine kot so “bosanci”, “cigoti”, “južnjaki” in podobno. Ker smo “Mehote” in “Janeze” poznali v istem kontekstu, so bili to predvsem naši sošolci, kolegi in prijatelji, bili so integralni del našega socialnega okolja, njihovo tradicijsko jedro pa ni igralo večje vloge.

V tem vidim upanje, namreč, če so rasizmi, šovinizmi, nacionalizmi in mnoge nestrpnosti, ki nastajajo na podlagi drugačenja, stvar biološke danosti, jih je mogoče s pomočjo civiliziranosti zajeziti. Pustimo ob strani realne interese politikov in trgovskih konglomeratov — deliti ljudi na manjše in obvladljive skupine. Ko razmišljamo o idealu h kateremu naj stremimo, se opomnimo v mnogih obdobjih vsaj javno veljalo za sramotno, če je kdo na podlagi rase, narodnosti, spola ali kakšne druge pavšalne ločne specifike netil sovraštvo, nespoštovanje in nestrpnost. Grem celo tako daleč, da si skoraj (in s kepo v grlu) upam reči, da je bila, kot posledica Holokavsta Tretjega rajha, nekaj časa vsaka pavšalna nestrpnost avtomatično večinsko obsojena v javnem prostoru, političnem diskurzu in socialnih okoljih evropskega prostora. Danes je drugače. Kultura dialoga, strpnosti in politična kultura so na preizkušnji, Holokavst je pozabljen ali potisnjen vstran, še huje ravnanje Izraela v zadnjem času je postalo za mnoge nekakpnio opravičilo zanj. Po uspešni propagadni, in po mojem mnenju sedaj kontraproduktivni demonizaciji in vilifikaciji ikon nacionalističnih in fašističnih režimov, so padli (v nemilost) socialistični režimi, in ker je kolektivna pamet pogosto preprostega umevanja so se mnogi obrnili k starim nasprotnikom socialistične internacionale. Morda tega niso naredili poimensko (Hitler, Mussolini, Thatcher, MacCarthy…) ampak idejno pa vsekakor. V splošni histeriji se imajo mnogi za socialno ogrožene, politični interesi pa za te ljudi preradi poiščejo dežurne krivce. Tiste drugačne, prišleke, tiste, ki “nimajo pravice”. Pri tem na žalost ne ciljajo na pomanjkanje pravičnosti zanje, ampak postavljajo pravico kot nekakšen ločni mejnik, tehnično oviro med upravičene in pretendente. Na dvomljivih podlagah identificirajo sebe in svoje za upravičence, vse ostale pa za tujke, vrinke, kot nekakšno bolezen. To je, med drugim, simptom pomanjkanja kulture dialoga, ta pa je je soodvisen s politično kulturo.

Zavest o kulturnem civiliziranem sobivanju je bila tako stopila v ozadje zaradi zlorab totalitarnih režimov, nepoštenosti vodij socialistične revolucije, korupciji in dokončnem propadu ekonoske politike Jugoslavije. Ko je zaradi potreb demokratičnega sistema moralo nastati več slovenskih strank, so v Centralnem komiteju že obstajala navzkrižja interesov in stališč posameznih politikov, na žalost pa je v tem razvoju novega slovenskega mnogostranskarskega sistema umanjkala politična kultura politikov in volilcev. Po njej pač v enopartijskem sistemu ni bilo potrebe. V demokratičnem sistemu, kjer se volilci odločajo med več opcijami vedno nastane navzkrižje mnenj in interesov, in za konstruktivno delovanje državne socialne skupnoati je potrebna kultura dialoga. Ta lahko temelji le na sobivanju kolektiva, kjer vsak spoštuje individulana stališča drugega, ne glede na lastno stališče ostaja spoštljiv do vseh. Kot vsako sorazmerje, je tudi to povratno, se pravi kjer je kultura dialoga konsistentno nizka tudi politična kultura sledi istemu trendu. Kohezija nas — napram drugačenih ostalih je na preizkušnji, tisti, ki volijo drugače postanejo hitro diskreditirani drugi, prav pa imajo lahko, bojda, le eni. Brez dialoga sobivanje pade na najnižji možni nivo, sledijo mu kvaliteta umskega bivanja in počutje v okolju, zlasti pa pade nivo kritične obravnave realnih problemov. V emocionalnem političnem dialogu ne slišimo veliko omemb realnih problematik, z izjemo tistega golega preživetja, davkov in indeksov gospodarkse rasti. Namesto vprašanj o korupciji pri gradnji infrastrukture in vprašanj razpada zdravstvenega sistema ter mnogih drugih realnih problematik notranje politike, v medijih in političnih debatah poslušamo srd in žolč, prepiranje o tem kdo je prvi pokvaril igračko, kdo je katerega leta naredil kaj in pa katera ideologija je edino prava. Prostora za nianse kar naenkrat niveč, namesto dialoga dobimo debatirnaje in z njim polarizacijo ljudstva, s to pa tiho a rastočo grožnjo državljanskih nemirov. Politična kultura je tako slaba, da predsednik republike ali vlade nista priznana s strani tistih, ki so volili nekoga drugega, se pravi v sistemu demokracije, kjer smo pristali na to, da bo večina izbrala politične predstavnike, potem ko to stori, manjšina ne prizna dostojanstva funkcije, ampak, pod vplivom slabe politične kulture goji svoj gnev in jezo in pasivno odstopi od truda, izboljšati svoje okolje. V notranjem političnem prostoru je narod razklan med dva pavšalno in vsebinsko slabo definirana kulta, zunanji politični prostor pa nam vsem ostaja v veliki meri neznanka. V času, ko je naša država del naddržavne evropske skupnosti, mnogi sploh ne vedo, kako zelo vpeti smo v evropski prostor, o kakšni globalni zavesti pa je težko govoriti. Morda še kdo spremlja, kaj se dogaja na najbolj osvetljenih političnih ali vojaških bojiščih sveta, a o odgovornosti Slovenije do sveta, o doprinosu našega bivanja k splošnem blagostanju pa sploh ni govora. Zraven pa naši evropski poslanci glasujejo o spremembah evropskega reda, ne da bi se večina Slovencev vprašala, za kaj glasujejo, doma pa politiki v svojih usmeritvah sledijo direktivam mednarodnih strank, za katere so slovenski volilci nevede glasovali.

Ne pravim, da je treba preusmeriti vso pozornost na globalne premike, pravim le, da je pri lokalni problematiki pomembno, da se izognemo pričkanju in razvijemo kulturo dialoga ter politično kulturo, in tako ponovno politične sile preoblikujemo v predstavništva interesov ljudi. Tudi, kadar niste glasovali za trenuto oblast, se lahko zavedate, da vas ta oblast predstalvja na globalnem parketu, in da globalni parket uravnava vaše življenje direktno. Spremeniti moramo otročjo trmo v visoko kulturo dialoga, ker sicer bodo ostali naši resnični interesi nezastopani. A kako to storiti?

Kot po navadi je v vtirjenih mehanizmih stvari najtežje premakniti, kar pa še ne pomeni, da niso mogoči, ali celo že potekajo, počasni premiki. Počasni morajo biti, saj, ker vsaka akcija povzroči enako močno reakcijo, tudi revolucija vedno utrpi povratni udarec reakcionarnih sil. Zato nam je tudi sedaj tako težko narediti umerjene korake v manj turbulenten in srečnejši svet, saj je naša tradicija z njo pa predstava realnosti in idealov močno zasidrana v tisto zadnji, socialistični revoluciji. Ampak premakniti pa se da stvari tam, kjer ima večina ljudi najmanj osebnih interesov, strahov in predsodkov. Predlagam, da je to v umetnostih.

Dandanes mnogi podcenjujejo pomembnost in potencial umetnosti in ustvarjalnosti ter njun direkten vpliv na življenje slehernika. Danes se koncentriramo na golo preživetje, zato je tako težko razumeti, da nekdo morda ni zadovoljen če uide bombam za prvo mejo, ampak želi svojim otrokom zagotoviti življenje z možnostim zaposlitve, poklica ali celo poslanstva. Pozitivna plat takšnega podcenjevanja umetnosti pa je, da je interesna sfera amaterske ustvarjalne kulture precej manj obzidana in rigidna. Pri pojiščih javnih sredstev sicer prežijo starodavni pajki v svojih mrežah, in budno pazijo, da ostaja dostop zaprt za neposvečene, in to je žalostno, a več o tem kdaj drugič. Zunaj profesionalnih umetniških združenj in poklicov, v sferi amaterske umetnosti pa so odprta mnoga vrata. Amaterski umetnik želi komunicirati svojo ustvarjalnost drugim in dokler ne seže po javnih (politično deljenih) sredstvih, mu tega nihče ne brani. Investirati mora svoj čas in denar, in to je vse. Se pravi, vkolikor lahko z delom svojega časa omogoči sebi in svojim preživetje, lahko z drugim delom svojega časa ustvarja. Dejstvo je, da četudi je to komu težko razumljivo, ustvarjalci pogosto z veseljem žrtvujejo čas in denar za svoje poslanstvo, dokler le lahko ob tem preživijo sebe in svoje družine. Amaterska umetnost je tisti kulturni vpliv, ki lahko družbi pomaga osvojiti ostale “umetnosti bivanja” ob ustvarjalnem in napolnjujočem vplivu umetnosti je vsakdo lahko povzdignjen od blatne realnosti golega preživetja, politikantstva, zavisti do kapitalističnih presežkov soseda in si zaželi izkušnjo deliti s sočlovekom. V prireditvenih prostorih je ta prenos direkten, na spletu vsakdo “deli” s svojim socialnim krogom, v socialnih druženjih pa umetniško ustvarjanje služi kot tema pogovora, kjer se ni treba skrivati v sramu lastne človečnosti, tema, ki je zaradi svoje čistosti in eteričnosti povezujoča, za razliko od politike, ki je trenutno, poleg potrošniških prevladujoča tema pogovora med znanci.

Socialna družba individuumov torej po mojem mnenju lahko harmonično sobiva le ob kvalitetni ustvarjalni umetnosti. Ta je zdravilo za pretirano potrošnjo, osamljenost in občutke manjvrednosti, indirektno pa vzpodbuja srečo in konstruktivno atmosfero v družbi. V takšnem okolju se posameznik lažje osvobodi lastnih kompleksov in drzno pogleda okrog sebe ter prepozna, kako je mogoče bivanje izboljšati, namesto da bi skušal s kritičnim nastopom destruktivno vplivati na tisto kar ga moti,. namesto, da bi tako povečeval neugodje ostalih v svojem socialnem okolju, nanj lahko vpliva sprejemajoče in konstruktivno. Predvsem pa v dialogu s svojim okoljem lahko kritiko kolegov nadomesti s tem, da svoja spoznanja vklopi v lasten izdelek, in tako direktno tvorno vpliva na raven svoje ustvarjalne sredine.

Preprosto povedano: ustvarjalnost umetnosti je lahko močno orodje konstruktivnosti, ki ne vpliva le na umetnika in občinstvo, ampak na celotni kulturni kompleks. S tem izboljša vse njegove sestavne dele, tako solidarnost (svobodnih posameznikov), kot vzdušje, kulturo dialoga, politično kulturo in ostale. Zato ni vseeno kakšna je umetnost, ki smo ji izpostavljeni. Za zaključek pa mi oprostite, ampak pri tem res ni najpomembnejše ali je glasba zaigrana na harmoniko pod kozolcem ali računalniški program, ali je slika v moderni galeriji ali vrezana v cerkvena vrata na vasi, ples okrog mlaja ali v Plesnem teatru in zgodba prebrana v klubu cankarjevega doma ali v krogu domačih ob ognjišču. Najpomembnejše je, da skušamo razumeti oboje in vzapostaviti kulturni dialog med enim in drugim socialnim okoljem. Najpomembnej[e je, da v vseh vrstah kulture delujemo ustvarjalno in konstruktivno, saj je čas da si izgradimo boljšo kulturo, čas je, da postanemo še bolj kulturni.