logo

GODIBODI 2016: Radio Mondo: Zgodba za dva

 

Avtorica: Nina Novak (fotografiji: Darja Štraus Tisu)

radio_mondo_darja_straus_tisu

Radio Mondo (fotografija: Darja Štraus Tisu)

Z nekaj vetra v laseh in iskrivim pogledom v očeh daje vtis, da v srcu nosi nemir. Najsi bo ta ustvarjalni ali samo pomladni, se zdi, da ga žene naprej. V zgodbe, ki jih doživlja, ubeseduje in pripoveduje; med besede in glasbo, ki jih čuti na prav poseben način ter med ljudi. Matej Mijatović je iskriv sogovornik, ki vzbuja toplino in skuša zvedavo spoznati tudi drugo stran, tisto, ki se morda na prvi pogled zdi zanj povsem nebistvena. Vendar v sebi nosi zavedanje, da se morebiti naslednja zgodba skriva prav v koraku, ki je lahko majhen ali nemara celo skrit in večini nezanimiv, zaradi česar njegov ustvarjalni mozaik ostaja večno spreminjajoča se kreatura.

 

Matej Mijatović, ustanovitelj skupine Radio Mondo, je od mladih let rasel z glasbo francoskih šansonov, italijanskih kancon, Beatli in slovenskimi trubadurji Svetlano Makarovič, Franom Milčinskim Ježkom, Iztokom Mlakarjem ter se predajal poslušanju starih plošč, včasih tudi le zato, ker »smo jih imeli doma in radio ni delal. Najbolj od vsega me je morda pritegnila stara slovenska popevka, za katero so besedila pisali pesniki in aranžmaje delali res veliki mojstri glasbe.«

Takrat je bil torej na pragu festivalov, ki se jih je pričel udeleževati takoj po ustanovitvi skupine v letu 2014. Sprva na Festivalu slovenskega šansona z bratom Nebojšo in Enosom Kuglerjem, nato na Melodijah morja in sonca s skladbo, za katero je Nebojša napisal besedilo in Andraž Kržič aranžma ter z Nano Milčinski. Nastopil je tudi na Slovenski popevki. Čeprav so festivali pred desetletji kreirali glasbene smernice, dandanes mnogi trdijo, da so svoj čar izgubili. Resda njihova veljava nekako odhaja v pozabo, vendar ima Matej o tem nekoliko deljeno mnenje. »Na začetku zagotovo predstavljajo dobro odskočno desko, saj te ljudje zaradi njih jemljejo nekoliko bolj resno in tudi kakšen koncert več dobiš na njihov račun. Sam sem največ pridobil v smislu, da sem lahko pričel sodelovati z dobrimi glasbeniki, vendar menim, da mi danes več prinese dober videospot, kot udeležba na festivalu. Vseh festivalskih pesmi si niti ne zapomniš niti jih kasneje nikjer ne vrtijo. Če ne bi bil tam, bi verjetno vedel le za zmagovalca in zmagovalno pesem,« je iskren, medtem ko mu je po drugi strani predvsem žal, da se nanje ne prijavi še več »dobrih avtorjev, saj zaradi tega potem vsi ti dogodki počasi zares izgubljajo na teži. Je pa tudi res, da z vsakega festivala izide dobra skladba, nemara dve, kar je po svoje povsem v redu.«

Pripovedovanje …

Pretok glasbenikov skozi skupino je bil vse od nastanka do danes precejšen in z glasbeniki, kot so Polona Petrovič, Lina Steiner, Nika Halas, Krešimir Jadronja, Rok Erjavec in Andraž Kržič, s katerim je povezan še danes, le da v drugih zgodbah. »Skupina je živ organizem, zato včasih terja tudi kakšno spremembo. Predvsem, ko se zavestno odločiš, da glasba in tvoje drugo ustvarjanje, v mojem primeru teater in pisanje, ne bo več samo konjiček, temveč način življenja. Nekaj, od česar bi rad živel. Ko enkrat ugotoviš, da si nekje obstal, moraš, če želiš naprej, potegniti reze, ki so kdaj boleči, a so dobri za glasbo samo. Rad rečem, da v tej zgodbi glasbeniki nismo najbolj pomembni, temveč so bistvene pesmi. Ne nazadnje, če bi se našel nekdo, ki bi projekt vodil z istim veseljem, kot ga čutim sam, se trudil za napredek in bil ob tem še dober pevec, bi zamenjal tudi sebe,« pove skozi smeh in doda, da bi s tem »ne bilo prav nič narobe. Naj se zgodi, kar je najboljše za glasbo.« Več kot je bilo nastopov, več je bilo zahtev. Skladno s tem se je preobražala tudi postava skupine, ki jo danes poleg Mateja sestavljajo kontrabasist Nino De Gleria, violinistka Jelena Ždrale, tolkalec Blaž Celarec in klaviaturist Urban Grabenšek, sami »vrhunski glasbeniki, zaradi katerih sem kar malo važen. Pravzaprav čakam, kdaj me bodo izključili iz skupine, saj sem med njimi edini amater,« je hudomušen, kakršno je tudi marsikatero njegovo besedilo, s katerim pripoveduje zgodbe. »Ne vem sicer, v kolikšni meri mi uspeva, vendar se trudim v tej smeri. Zavedam se namreč, da nisem pevec. So ljudje, ki se za to šolajo, sam pa sem bolj interpret svojih zgodb, vešč nekaj akordov na kitari. Z njimi lahko ustvarjam melodije. A toliko, kolikor se glasbeniki trudijo z instrumenti, se sam trudim z besedili.« Vendar tega zadovoljstva zlepa ne najde, zato veliko pesmi pogosto ostane zaprtih v predalu.

… zgodbe za dva

matej_mijatovic_darja_strus_tisu

Matej Mijatović (fotografija: Darja Štraus Tisu)

»Tokrat bodo na albumu samo ljubezenske pesmi. Sicer bo kakšna tudi malce bolj hudomušna, vendar smo družbeno-kritične prihranili za drugi album,« razkrije Matej, ki v središče postavlja sporočila, za katera želi, da bi bila »bogata. Melodijo naredim, kot jo s svojimi glasbenimi in vokalnimi sposobnostmi znam. Te še zdaleč niso vrhunske, zato bolj pripovedujem, metem ko odlični glasbeniki, ki jih imam okoli sebe, naredijo zares dobre aranžmaje.« Že sama postava daje slutiti, da ne gre za povsem običajno skupino. Matej meni, da je pravzaprav »dobre glasbe v obilju, vendar je žal slabe glasbe še več, zato tista dobra marsikdaj ne pride na površje oz. do poslušalca. Sam delam, kot najbolje znam in verjetno je tako tudi z drugimi. Ne nazadnje nisem tisti, ki bi lahko sodil o glasbenih nivojih.« Odgovornost za dvig le-teh je na plečih glasbenih urednikov, ki naj bi skrbno krmarili med glasbo, namenjeno zabavi in tisto, ki poslušalcu da nekaj več, nemara le izkustvo, ki bo zaznamovalo katero od naših življenjskih obdobij. Mateju poleg vsebine največ pomeni »stik z ljudmi, zato veliko raje igram na majhnih, kot velikih odrih.« Iz tega razloga se zdi Festival sodobne avtorske in etno glasbe Godibodi, kjer bodo člani skupine Radio Mondo premierno predstavili repertoar z albuma Zgodbe za dva, ki bo maja izšel pri Ustvarjalnem polju Celinka.si več kot pravilna izbira, saj je dovolj velik, da glasba završi med ljudmi in hkrati dovolj majhen, da ohranja intimnost.



Comments are closed.