Bojan Stepančič: Naj vodi glasba …

Avtorica: Nina Novak (foto: Klavdija Žitnik)

Da avtorji fotografij, celo tistih najbolj kultnih, ostajajo anonimni, medtem ko podobe, ujete v objektiv, pričajo o grozotah ali lepotah človeštva in sveta, mu nadvse ustreza. Rad beleži drobce časa in prostora, v katerem živim, in jim doda avtorski pečat. Skromnost je morda izraz, s katerim bi se ga dalo najlažje opisati. Tudi zato, ker se zaveda vseh pasti, ki jih prinašajo možnosti trženja fotografije, in pomembnosti nenehnega vlaganja v tehnične, produkcijske in postoprodukcijske vidike, ki jih marsikdo pogosto spregleda. Že samo dejstvo, da je za približno prvih dvajset tisoč posnetih fotografij v spominu beležil vse nastavitve, pove, kako pomembno se mu zdi poznavanje odgovorov na vprašanji, zakaj in kako.

S fotografijo se ukvarja že vrsto let. Njegov oče je bil fotoreporter, zato je imel v sam proces fotografiranja in izdelave fotografij vpogled že v mladih letih, vendar se je – kot je to običajno – v najstniških letih umaknil pred svetom, v katerega je bil vpet njegov oče. Fotografiranja se je znova pričel učiti leta 1994 in takrat se je v fotografiji povsem našel, saj v primerjavi »z drugimi panogami likovne umetnosti fotografija ohranja avtentičnost, kar mi je zares všeč. Vedno moraš računati z nečim, kar ne more biti tvoja interpretacija. Okrog tega tudi gradiš slog, s katerim se izražaš.« Prav nepotvorjenost danega trenutka je tista, ki ga pri fotografiji prevzame vedno znova. »Izhajati moraš iz avtentičnosti. Celo pri studijski fotografiji, pri kateri lahko marsikaj prirediš, a je tudi precej elementov, na katere nimaš vpliva in tudi ni prav, da bi nanje vplival,« razmišlja in pove, da ga zanima tudi risanje, vendar »so likovne umetnosti precej metafizične, saj močno posegajo v stvarnost. Seveda je tudi fotografija lahko takšna, vendar vedno ohrani vsaj del avtentičnosti, ki je ne moreš izbrisati. Z njo ohraniš bistvo.«

Čeprav se je prej ukvarjal prav z glasbo, na koncertno fotografijo dolgo ni niti pomislil. Kot izvajalec je glasbo povsem opustil, saj je uvidel, da pri fotografiranju »ni površnosti. Če želiš osvojiti medij, se je treba poglobiti v detajle in jim dati izraz. Zanimajo me vsi nivoji fotografije, od čiste tehnologije do vsebine in kompozicije ter likovnih prvin.« Do glasbe ga je ponovno pripeljala portretna fotografija in naključni obiski koncertov v okviru ciklusa Sozvočja Slovenije, ki potekajo vsak torek v Celici. »Bilo je zanimivo, saj so ti koncerti zelo prijetni. Scena je nevsiljiva. Že v osnovi sem človek, ki raje dela tako. Sicer pa tudi zdaj nikoli ne pogledam, kdo bo nastopal. Zame so vsi nastopajoči enaki in jih ne želim diskriminirati.« Kmalu je pričel redno sodelovati s KUD-om Sestava, ki te koncerte tudi organizira, in sodelovanje ga je nazadnje pripeljalo do srečanja z Janezom Dovčem ter posledično sodelovanja pri festivalu Godibodi.

»Godibodi je poseben, saj publiki daje možnost, da pride v stik s kakovostnimi slovenskimi izvajalci ali tistimi, ki živijo in ustvarjajo v Sloveniji … To je še toliko bolj dragoceno, ker če ljudje s to glasbo ne pridejo v stik in je ne slišijo, mislijo, da tega niti ni. Res smo lahko srečni, da imamo toliko kakovostnih izvajalcev,« poudari. V tem se skriva marsikatera resnica, saj se pop kultura dandanes vsiljuje ljudem na prav agresiven način. Povprečen poslušalec zato niti nima možnosti priti v stik z glasbo, ki dosega nekoliko višji nivo. Z izjemo tistih, ki premorejo zares zavidljivo mero samoiniciativnosti. »Iz svojih izkušenj vem – kot izvajalec etno glasbe, ki je drugačna od tega, kar smo navajeni poslušati –, da ti bo nekaj postalo všeč, ko boš slišal tolikokrat, da boš začenjal razumeti. In še nekaj … dejstvo je, da je zelo pomembno, kakšno glasbo poslušaš. Kompleksnejša glasba, ki je poglobljena in premore zrel izraz, avtomatsko prisili poslušalca, da jo skuša razumeti. In jasno, dela ljudi bolj inteligentne, dojemljivejše, široke. Seveda pa morda komu to ne odgovarja. A dejstvo je, da kakovostna glasba dela kakovostne poslušalce.« In najbrž pripomore h kakovostnim fotografijam. A bistveno je slediti sebi in ostati zvest temu, kar počneš, ne prilagajati svojega dela merilom všečnosti drugih.

Bojan je imel v okviru festivala Godibodi v preteklosti možnost vpeljati tudi novosti, saj festival »združuje različne medije umetnosti. Pred nekaj leti smo prvič predvajali izgotovljene fotografije že za časa koncerta, ki so ga ljudje poslušali. Uporabili smo inovacijo, ki je ni pred nami še nihče uporabil niti v svetovnem merilu, čeprav so tehnične zmožnosti že bile na voljo, vendar seveda ne popolne.« Razpisali so natečaj, na katerega se je prijavilo več fotografov in tekom samega koncerta je naprava za brezžičen prenos pošiljala fotografije z njihovih aparatov na računalnik, nakar jih je Bojan kot urednik selekcioniral ter po navodilih avtorjev uredil. »Šlo je za projekcijo že izdelanih fotografij s podpisom avtorja medtem ko je koncert še trajal. Torej, dokaj dober približek temu, čemur bi rekli izgotovljena fotografija. Običajno je fotograf neopazen, fotografije pa vidimo z nekajdnevnim zamikom v časopisu, a se je tu zgodilo, da so ljudje začeli fotografe opazovati in ti so imeli zato tremo. Je pa bilo tehnično precej zahtevno, saj sem moral dobesedno izumiti platformo in sam postopek.« Upam, da bo festival prinesel še kakšno podobno novost ali ponovitev prav te, vendar ta zahteva primeren prostor, saj »mora biti dovolj velik oder, da ne ugrabiš koncerta.«

Kajti glasba mora biti v središču. In glasba je tudi tista, vsaj pri t.i. glasbeni fotografiji, iz katere Bojan takorekoč izhaja. »Nastop te mora voditi, ne da poslušaš glasbo in pomisliš, kako je dobro in da moraš narediti kakšno fotografijo. Ne, vse skupaj pač vzameš kontemplativno. Manj kot se boš vmešaval, bolje bo, bolj pristno in tako bo tudi fotografija izžarevala tisto nekaj, kar je najbrž tudi najbolj pomembno. Največji kompliment je, ko ujameš glasbenika na način, da se prepozna in tiste fotografije, ki zares uspejo, sploh ne jemljem kot svoje, saj sem le medij, ki beleži,« pove Bojan, ki ga fotografija ne navdihuje le kot pogled skozi objektiv, temveč kot kompleksen medij. »Na začetku me je zanimalo dobesedno vse in mogoče sem bil, kot temu rečemo fotografi, pipetkar. Vse me je zanimalo. Nisem se dobro počutil, če česa nisem vedel o kakšni tehniki.«

Danes nadvse ceni svoje izkušnje, a se kljub temu zaveda, da se časi nenehoma spreminjajo in da je zato potrebno neprestano raziskovati ter odkrivati nova področja. »Karkoli slikam, skušam nadgraditi v tej meri, da se lahko preko tega izražam.« Atraktivnost vzdušja je zanj le en vidik. Majhen košček v celotnem mozaiku, namenjen predvsem »medijem. Glasbeniki imajo del nastopa že vnaprej pripravljen, saj želijo z njim nekaj povedati. Še posebno svetovna produkcija, kjer je res vse določeno in se marsikdaj vidi, da so utrujeni. Drugo pa je pristen nastop, kjer nastopajoči vzpostavijo stik z občinstvom in takrat zavibrira medsebojni odnos. Bolj kot je intimno okolje, prej se to zgodi. Ta odziv, ki ga daje publika, četudi se ga ne vidi, glasbenike spodbuja k interpretaciji v danem trenutku in dobiti na fotografijo ta trenutek je nekaj povsem drugega.«