logo

Zvočno onesnaževanje – do kdaj in do katere meje?

Avtorica: Nina Novak (foto: Bojan Stepančič)

V zadnjih letih so okoljevarstveniki s svojim opozarjanjem na onesnaženost in pozivanjem k ohranjanju narave dosegli spodbudne rezultate in med ene najodmevnejših tovrstnih projektov zagotovo sodi akcija Očistimo Slovenijo. Takšni in sorodni dogodki imajo ne le plemenite namene, ki z združevanjem moči aktivističnih posameznikov spreminjajo podobo naravnih znamenitosti, tudi urbanega okolja, temveč prav tako gradijo na osveščanju tistih, ki bi sicer ostajali le pasivni opazovalci. A če smo zadnja leta pazljivejši s svojim delovanjem in bivanjem v želji po zračni ter okoljski neonesnaženosti, se je smiselno vprašati, v kolikšni meri smo si pripravljeni priznati hudo motečo zvočno onesnaženost in, seveda, kaj smo v tem trenutku že pripravljeni storiti v boju proti zvočnim smetem. Vse to v nameri, da bi zgradili lepšo ter prijetnejšo zvočno podobo Stare Ljubljane, ki je po tem vprašanju žal ena najbolj problematičnih.

zvocno_onesnazevanje_bojan_stepancic

Osveščanje javnosti
Korak naprej h grajenju formalnih in neformalnih povezav, ki so nujne za dosego skupnega cilja, določenega s t.i. sloganom “več kulture, več svobodne izbire”, je bil pred časom dosežen z okroglo mizo v okviru festivala Godibodi, ki ga prirejata Zavod Godibodi in Ustvarjalno polje Celinka.si. Zanimivo iztočnico je podal že sam naslov, ki se je glasil Iz tišine se rodi glasba – Kulturna podoba kulturnih spomenikov, medtem ko so svoja razmišljanja o pereči problematiki poplave zvočnikov prispevali dr. Sonja Jeram z Inštituta za varovanje zdravja; muzikologinja Veronika Brvar, ki deluje v okviru gibanja Glasna za tišino in na problem opozarja kot urednica revije Glasna (revija izhaja pod okriljem Glasbene mladine Slovenije); arhitekt in publicist Janko Rožič, hkrati tudi povezovalec pogovora; in režiser zvoka Janez Križaj, aktiven član Društva za ENO glasbo. Povabljeni so bili še predstavniki z Direktorata za kulturno dediščino, Inšpektorata RS za kulturo in medije, Tržnega inšpektorata RS in Oddelka za kulturo MOL-a, a so poslali sporočilo, da se zaradi drugih obveznosti okrogle mize ne morejo udeležiti. Da je problem resnično vseprisoten, je bilo mogoče zaključiti tudi po dokaj gorečih odzivih obiskovalcev, ki so z gosti delili svoje lastne izkušnje.

Hrupnost civilizacije
Ni se težko strinjati z Jankom Rožičem, ki je izpostavil, kako »zanimivo je, da se skupina glasbenikov – tistih torej, ki gojijo kulturo tako izvajanja glasnosti kot na nek način tudi poslušanja – zavzema za več tišine.« A vendar, potrebno je ozavestiti dejstvo, da je hrup, katerega osnovna definicija je zelo glasen ropot, iz nekdanjih naravnih katastrof (kot so nevihta, plaz, potres itd.) z industrializacijo celotne civilizacije prešel v neprekinjeno zvočno (pogosto glasbeno) smetenje od jutra do večera. Znano je, da hrup, kateremu se težko odzivamo povsem objektivno, povzroča ne le naglušnost, ki se povečuje celo med mladostniki, medtem ko starostna naglušnost nastopi od deset do dvajset let prezgodaj, marveč tudi vznemirjenost in motnje spanja, učenja ter koncentracije. Človeški organizem ni zmožen zaznavati dveh zvočnih virov hkrati, zato je posameznik postavljen pred neželeno izbiro: ali se odpovedati glasbi, ki bi jo rad poslušal ali povečati jakost in s tem tvegati okvare sluha.

Zvočna podoba Ljubljane
Zdi se, da je posameznik, ki se sprehaja po ulicah Stare Ljubljane ves čas postavljen prav pred to dilemo: ali se odpovedati svoji glasbi ali ogroziti svoje zdravje. V Ljubljani skorajda ni lokala ali trgovine, kjer ne bi zasledili zvočnike tudi na zunanjem delu fasade pred stavbo, čeravno Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih in o minimalnem obsegu za opravljanje gostinske dejavnosti v 52. členu jasno določa, da mora imeti vsak gostinski obrat, ki nudi mehansko ali živo glasbo za ples oziroma družabni program, proti hrupu zaščiten prostor tako, da glasba ne moti bližnje okolice. Kar zunanji prostori zagotovo niso.
Zaskrbljujoča je tudi zvočna podoba nekaterih najbolj znamenitih objektov, ki določajo arhitekturno in kulturno podobo mesta. »Z zvočnimi smetmi uničujemo krajino in zdi se, da se sploh ne zavedamo, kaj imamo. Eden takšnih primerov je zagotovo Slovenska filharmonija, ki ima svoj kulturni pomen, vendar na zunaj oddaja povsem drugačen signal in s tem zabriše vso kulturo, ki jo neguje v svojih prostorih,« je najbolj kritično mesto izpostavila Veronika Brvar in hkrati opozorila na »ignoranco in netoleranco do ogroženih posameznikov kot so gluhi in naglušni ter slepi in slabovidni. S svojo aroganco še bolj krepimo občutek drugačnosti, saj so za ogrožene posameznike zvoki iz okolja izredno pomembni, z zvočnim smetenjem pa tako naglušnim, gluhim in slepim še dodatno oslabimo njihovo orientacijo v prostoru.«
Janez Križaj je stavbni dediščini dodal še preostala najbolj kritična mesta v Stari Ljubljani in med najbolj glasne zagotovo sodita Hribarjevo ter Cankarjevo nabrežje. Hkrati je poudaril, da »glasba nujno potrebuje tišino tudi v dramaturškem smislu. Glasbeno smetenje od jutra do večera nas otopi, ni več nikakršnega navdušenja in zato ni čudno, da so koncerti tako glasni, saj če želimo publiko premakniti, potrebujemo dinamiko. Ker smo ves dan na 90 dB, to lahko žal dosežemo le s 140 dB.«

Ugotovitve
Ena glavnih ugotovitev okrogle mize je ta, da v Sloveniji tako uredbe kot pravilniki obstajajo, a žal kontrola izvajanja ni dovolj učinkovita. Sonja Jeram je potrdila, da je »zadnjih deset let pritožb vedno več, kar kaže na to, da reševanje problemov ni učinkovito« in izpostavila nujnost »centralnega registra pritožb zaradi hrupa. Dostop do njega bi moral biti na voljo tako Inštitutu za varovanje zdravja kot tudi Ministrstvu za zdravje RS. Predvsem tam, kjer se problemi konstantno ponavljajo, bi bilo potrebno bolje poskrbeti za zaščito zdravja in počutja ljudi.« Izpostavljene ugotovitve so še naslednje: glasba lahko postane hrup, ko je ne želimo poslušati; človek ni sposoben poslušati dveh virov glasbe hkrati; zaznavanje zvoka je povezano tudi z drugimi zaznavami, npr. vizualnimi; zvočne podobe kulturnih spomenikov so v očitnem nasprotju z njihovimi zgodovinskimi in sodobnimi pomeni; zvok in glasbo ljudje dojemamo subjektivno, zato težko določimo objektivne meje sprejemljivega in prav iz tega razloga je nujno natančneje prisluhniti mnenju občanov in ga pri odločitvah tudi upoštevati.

Zvočna podoba – izguba ali pridobitev?
Ljubljana, in s tem posledično tudi celotna Slovenija, s preobilnim zvočnim smetenjem izgublja svojo pravo kulturno vrednost arhitekturne dediščine tako v očeh turistov, ki jih zvočna podoba tega nadvse prikupnega mesteca in razgibane dežele kaj kmalu odbije kot tudi v očeh prebivalcev, ki jim bivanje v slovenski prestolnici postaja prej napor kot ponos. Vendar pogosto pozabljamo, da z razprodajo zunanjih javnih prostorov izgubljamo vrednote, na katere bi morali biti ponosni in katere se bomo še morali naučiti unovčiti. Hkrati razprodajamo tudi svojo prihodnost, kot tudi prihodnost naslednjih rodov, in svojemu mestu določamo, kako naj se razvija v prihodnjih letih. Vprašanje je, mar je pot, ki jo izbiramo, zares premišljena in želena.



Comments are closed.