logo

Čarlijeva zgodba (1. del)

Avtor: Sergej Ranđelović Runjoe – glasbenik in glasbeni zbiratelj

Čarli Novak.
Kdo?
Tako se je ob omembi imena Čarlija Novaka glasilo najpogostejše vprašanje.
Redki so vedeli, za koga gre.

1972-Čarli

Karel Čarli Novak leta 1972.

Karel Novak, oziroma Čarli, kot ga ti redki poznamo, je slovenski bas kitarist, rojen leta 1949 v Ljubljani.
Pri šestih letih je že igral na harmoniko. Marsikdo ne ve, da je na skladbi Slovenskega naroda sin Tomaža Domiclja prav on raztezal meh in ne udrihal po basovski kitari, kot bi mislili mnogi.
Le-ta postane njegov primarni inštrument šele v tretji predaji. Pred tem je bila tu še kitara, kot se za mladostnika v 60-ih spodobi. Med letoma 1964 in 1967 jo je igral v skupini Svetniki, za nižje frenkvence skupine pa je takrat skrbel Marko Herak, ki smo ga lahko v 80-ih letih prejšnjega tisočletja imeli moč slišati v slovenski heavy metal skupini Pomaranča.
Za bas kitaro je prvič poprijel leta 1967 v dixieland skupini Septima.
Prve lastne skladbe je posnel s skupino Unioni, izšle pa so na kaseti pri ZKP RTV Ljubljana. Ali je komu znana skladba Videli smo novega boga?
Priznam, da je sam še nisem imel priložnosti slišati, kar je sramotno. A bi jo rad.
Ni je niti na kanalu, niti na valovih. Kasetne izdaje žal nimam, čeprav so v modi.

1970-1972 THE GENERALS 1

The Generals, 1970-1972.

Naslednja odločitev je bila za Čarlija odločilna, vsaj za potek njegove nadaljne glasbene kariere.
Leta 1970 se je odpravil v Švico, da bi se pridružil skupini The Generals, ki je tam že igrala.
Skupino so sestavljali Braco Doblekar (saksofon, tolkala, konge in spremljevalni vokal), Tihomir Pop Asanović (klaviature, orgle), Massimo Vita (vokal, bobni) in Čarli na bas kitari.
Glasbeno kaljenje tega izjemnega kvarteta je trajalo dve leti, kronali pa so ga leta 1972 na Boom festivalu v Hali Tivoli. To je bil njihov prvi nastop na domačih tleh tedanje države. Za ta kratki dodatek festivalu je vladalo veliko zanimanje, predvsem v glasbenih krogih. Vsi so hoteli videti in slišati, kaj so jim pripravili ti, domačemu občinstvu še popolnioma neznani, Generali. In dobili so porcijo, o kateri se je še dolgo govorilo. Ob tej priložnosti se je skupini na odru pridružil tudi Janez Bončina Benč in iz Ljubljane se je plemenita plesen generalov razširila po celotnem ozemlju naše bivše države.
Po razpadu skupine The Generals leta 1972 Čarli in Benč, skupaj s Pavletom Ristićem na bobnih in Zoranom Crnkovičem na kitari, ustanovita skupino Srce. Crnkovića kmalu na kitari zamenja Marijan Maliković, vrne pa se tudi soborec iz Generalsov – Braco Doblekar. V tej zasedbi nastopijo na treh festivalih Slovenske popevke, in sicer v letih 1972, 1973 in 1974 ter izdajo edino singel ploščo s skladbama Gvendolina, kdo je bil? in Zlata obala.
Skupina igra do leta 1974, ko mora Čarli na obvezno služenje vojaškega roka.
In kam ga tokrat vodijo poti?
V Ajdovščino, drago vas domačo.

1972-1974 SRCE 02

Srce, 1972-1974.

Takrat sem imel tudi prvič priložnost slišati ga v živo, saj je igral bas kitaro v vojaški skupini … mi smi jim rekli SMB. Na bobnih je bil njegov prijatelj iz civilstva Pavle Ristić, prav tako tudi Srečko Mihelčič na klavijaturah, s katerim sta že sodelovala v skupini Unioni.
Malo kasneje se jim je kot vokalist priključil Zlatko Pejaković, aktualni pevec skupine Korni grupa, ki nas je leta 1974 zastopala na festivalu Eurovizija s skladbo Moja Generacija. Ker je bila televizija že takrat zelo vplivna stvar, se mi je kot malemu dečku zdelo, da živim v Hollywoodu ali New Yorku, Londonu, Ljubljani … skratka, počutil sem se kot da živim v nebesih in to v samem centru.
Da se ti zmeša.
Zvezde so igrale takorekoč na domačem dvorišču.

Spominjam se plesov na plesišču doma JNA. Izgledalo je nakako takole …
Fantje ga žgejo “k’norci”. Oficirji in njihove soproge plešejo (bolje, da vojak pleše, kot strelja). Tisti, ki ne plešejo, sedijo za mizami na koncu plesišča, srebajo svoje osvežilne ali katere druge pijače. Na levi in desni strani plesišča pa se je vila dolga vrsta deklet s povešenimi vilicami in nabreklimi dojkami. Kot da bi na odru mešali najfinejše zvarke …
Mi pa smo jih hiteli srkati!
Ampak to je že druga zgodba.
O njej kdaj drugič.

Preberite tudi: Čarlijeva zgodba (2. del)
Preberite tudi: Čarlijeva zgodba (3. del)

 



Comments are closed.