GODIBODI 2015: Nika Vistoropski in Sašo Vollmaier: Uhajanje iz škatlic

Avtorica: Nina Novak (foto: Jože Suhadolnik)

Zase trdi, da bi si morala večkrat priznati, kakšno srečo ima, ker opravlja poklic, ki jo izpolnjuje. Potrebno je le vsako jutro vstati in potem gre vse svojo pot. Pravo pot. Perfekcionizem, ki ji kdaj prepreči, da sploh naredi prvi korak, enači s strahom pred neuspehom. A to je le en obraz. Kot tisti mračni obrazi krutega življenja, ki jih pripoveduje in poje v pesmih. Nato v zgodbo vstopi tudi on. Tih, razmišljujoč, poln pričakovanja. Upajoč na trenutke ustvarjanja, ki bi mu prinesli novo izkustvo in krutost besed ublažili ali jo poudarili. Takrat ko bo Mleko, ali kakorkoli bo že album naslovljen, razlito, bo spet čas za druge poti. A zdaj je steklenica polna in treba je izpiti, po čemer hrepeni srce.

Iz zgodb v zgodbo

Nika Vistoropski je pripovedovalka v pravem pomenu besede. Kot novinarka je bila doslej najbrž bolj posredovalka zgodb, a kot pesnica in glasbenica pripoveduje. »Še vedno živim v prepričanju, da ne morem biti vse. Sem pa lahko … še kaj. Skoraj dvajset let sem novinarka in mislim, da svoje delo dobro opravljam. Nekaj časa se mi je zdelo, da če se bom pojavila tudi kot pevka … da bo vse skupaj dobilo negativno konotacijo. Govorili bodo, glej jo, ona zraven še malo poje. A vedno sem si želela zraven še malo peti. Samo da pojemo vsi.« Torej je morala začeti tudi ustvarjati. »Kar je zanimivo, saj sem ves čas imela pred sabo nekoga drugega, medtem ko moram zdaj gledati vase, kljub temu da pesmi v sebi nosijo le promil mojega življenja. Besedila so nekakšna mineštra vsega, kar sem slišala ali doživela. Predelava življenja, pravzaprav, tudi obračunavanje z lastnimi zgodbami. A predvsem želim prenesti tisto, kar v sebi nosimo vsi.« Zdi se, da se v tem skriva posebna moč. Takšna, ki odvrže megleno spominsko odejo z življenjskih izkušenj mnogih.

Da se je posvetila šansonu, ki peto besedo še poudari, ni naključje. »Ne bi se znašla nikjer drugje. Ne bi znala nastopati s svojim dekoltejem, visokimi petami, hopa cupa koreografijo in popularnimi vsebinami. Ne bi se znala prodati in tudi ne bi imelo smisla. Le zakaj, za nekaj minut na televiziji?« Biti v luči pozornosti zaradi pozornosti same ni v njeni domeni, kajti v ospredju morajo biti zgodbe, zaradi katerih poslušalcem zastane dih. Te spremljave ne zahtevajo, terjajo pa vzdušje. Prav tu skozi vrata vstopi Sašo Vollmaier. In sede za klavir.

Najprej je bila stava …

»Bojan Cvetrežnik,« vzklikneta v en glas, brž ko ju povprašam o tem, kako je prišlo do njunega sodelovanja. A se je vse pričelo s stavo. Nikina prijateljica je organizirala kulturni dogodek, namenjen Norvežanom, in ji zabičala, da bo nastopala na zaključnem večeru. Če se bo le petja lotila, kot je treba. Profesionalno. »Seveda ne jemlješ resno, a čez pol leta sem prejela pismo, če sem se že pripravila, ker bo dogodek takrat in takrat. V šali sem odpisala, da seveda, kakopak. Čez mesec dni je postalo očitno, da ženska misli resno, saj sem bila najavljena kot glavna točka. Ker vse jemljem perfekcionistično, sem si zamislila, da bom pela v norveščini. Našla sem ljudsko pesem, ob kateri sem potrebovala spremljavo gosli in se spomnila na Bojana, čeprav se takrat nisva niti poznala …« Morda bi se vse obrnilo drugače, če bi takrat ne brala knjige, v kateri je med vrsticami pisalo, da je treba pričeti pri najboljših in se šele zatem spuščati navzdol. Zato je zbrala pogum in vstopila v stik z njim, nakar jo je »vzel pod okrilje ter me ves čas spodbujal. Prebral je vsa moja besedila in me zelo resno vzel, a je vmes obupaval, ker nisem naredila pomembnega koraka naprej. Ko sem se odločila, da je tega dovolj, mi je rekel, da potrebujem pianista in mi že naslednjič oznanil, da mi ga je našel.« Pianista, s katerim sta se ujela. S katerim se dopolnjujeta.

Sašo največ pozornosti namenja »ustvarjanju podobe vzporedne zgodbe, kjer besede zamenja zvok. Gre za besedni teater in največ težav mi povzroča vprašanje, kako besedilo postaviti v glasbene fraze.« Zanima ga, kakšna bo njuna medsebojna energija in ali bosta karakterja sovpadla. »Vprašanje je ali je lahko tudi melodija tako kompleksna kot besedilo. Ali pa lahko vse poveš v enem samem tonu. Izziv je, kako nekaj povedati z melodijo. Doslej sem uglasbil besedila, pri katerih je veljalo pravilo, da mora priti beseda na točno določeno dobo. Vse sem umeščal v formo. Tu mi je zato najtežje najti način, ki bi me popeljal iz škatlice.«

Povej in glasba te bo našla

Iz škatlice si želi uiti tudi Nika, ki bi sicer lahko prepevala stare, tudi ljudske, pesmi, a bi »bilo škoda, da ostanem le medij. Moj glas mi je sicer všeč, vendar nisem Inva Mula iz Petega elementa, da bi bilo že vseeno, kaj povem. Rada bi nekaj povedala in šanson je glasbena zvrst, ki jo resnično poslušajo ljudje odprtega srca.« Sašo poudari, da šanson »poboža. A včasih opažam, da tudi iskrenost ni več dovolj. Toliko je dejavnikov, zaradi katerih ljudje potrebujejo le kratke informacije. Ni več časa, da bi sedli in prisluhnili.« Prav zato se zdi njuno delo kot oaza sredi vrveža, ki nam daje upanje, da bomo nekega dne spet znali prisluhniti in pogledati sogovorniku v oči. Medtem ko razpreda o svojem delu, Nika daje občutek, da je vse mogoče, če se le prepustiš kreativnosti, ki jo nosiš v sebi. Če se le obkrožiš s somišljeniki in jim dovoliš, da te spodbujajo ter razumejo. »Nujno moram omeniti Branka Gradišnika. Že od samega začetka me je spoštoval in spodbujal, mi dajal nasvete. Kako in s katerimi besedami kakšno frazo narediti še prepričljivejšo, lepšo. Strokovno je pregledal vsa besedila, eno – tisto, ki ga bo uglasbil Sašo – pa je napisal povsem sam, saj gre za dejanski izsek iz mojega življenja, v katerega sem bila preveč čustveno vpletena. Napisala bi ga sama, a … nisem mogla. Premalo časa je minilo, zgodba pa je vseeno hotela v eter.« Tako mu je povedala zgodbo in rodila se je pesem. Če imaš kaj povedati, se rojstvo zgodi kar samo. Besede ali glasba te poiščejo.

»Gre samo za to, da vzameš v roke papir. Ne veš, v kakšni obliki bo prišlo iz tebe, a če imaš kaj povedati, bo kar prišlo.« Pri tem ima veliko zaslug njen sin, ki mu že od malega pripoveduje zgodbe. On jo je tudi nagovoril, da bi si jih bilo smiselno pričeti zapisovati. Sašo poudarja, da mu veliko pomeni »imeti dovolj svobode, da se izrazim.« Je tudi izjemen pedagog, ki Niki pomaga, da svoj glas odpre in se še sama čudi, kaj vse se dogaja v njeni notranjosti. A srčika vsega je, kot pravi Nika, »pripovedovanje zgodb in vzdušje, ki je bistveno. Besedila imajo močno sporočilnost, zato so potrebni suspenzi. Želiva, da bi bilo enostavno in izpovedno hkrati.«