Kantavtorski status

Avtorica: Nina Novak (fotografija Roberta Jukiča: Nada Žgank)

V okviru ciklusa večerov Zmenek z glasbo in besedo v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani, je Matej Kranjc pred kratkim gostil tri kantavtorje – Ksenijo Jus, Petra Andreja in Janija Kovačiča –, s katerimi je skušal osvetliti pot, po kateri so stopali v preteklih letih. Z njo so dosegli vpis kantavtorjev v razvid in s tem pravno-formalno ureditev poklica, a jih zato v prihodnje ne čaka nič lažje obdobje. Kajti naslednja postojanka, ki jo želijo doseči, je: kantavtorska nagrada.

Uradno priznanje obstoju kantavtorjev
Kot je povedala Ksenija Jus, prva uradno priznana kantavtorica pri nas, »pravno kot skladateljica nikdar ne bi dobila potrebnih točk na razpisu. Niti kot pesnica ne, saj je na trgu veliko resnih in uveljavljenih pesnikov. A kot kantavtorica lahko. Prav je, da so kriteriji visoki, vendar nisem ne skladateljica ne pesnica. Sem, kar sem.« In v življenju je najpomembneje slediti prav temu, kar brsti v nas samih. Zato je še toliko pomembneje, da imamo vsi enakovredne možnosti, tudi pri neobhodnem zbiranju točk na razpisih. »Žal imata država in Evropska unija svoje zahteve in moraš biti v razvidu oz. imeti pravno podlago. Vsaj če želiš kandidirati za denar. Kot privatnik nisi pravna oseba in lahko zaprosiš le za honorar, ne pa za izpeljavo projekta. Nam sicer ni bilo dosti do tega, da bi bili kot kantavtorji preveč natančno definirani, a se je treba pravno-formalno postaviti. In zdaj je vse uradno,« je povedal Jani Kovačič, zgrožen nad dejstvom, da naše uradne institucije »ničesar ne morejo, a je žalostno dejstvo, da brez njih pač niti ti ničesar ne moreš.« Prav zato si poleg ustanovitve nagrade, ki jim bo prinesla potrebne razpisne točke, želijo izdati tudi knjigo slovenskih kantavtorjev.

Sočasno ob vpisovanju v razvid poklicev so potekale tudi polemike okoli samega naziva. Za pomoč so poprosili etimologe in poznavalce slovenskega jezika, ki so zbirali predloge; med njimi so bili igrc, samospevec in drugi, vendar je na koncu vendarle obveljala raba zadnjih let, zato so se odločili, da v uporabi ostane termin kantavtor. Ta naj bi skozi kritično uho izpovedoval notranje občutke, a je »počutje seveda odvisno od mnogih elementov. Eden od njih je tudi bližina občinstva, ki jo sodobni kantavtorji pogosto pogrešamo. Ne le, da bi imeli podporo ljudi, do katerih pride naša glasba, temveč podporo vseh orodij, ki so nam v tej skupnosti na razpolago, a še niso vse uporabljene. To, da se je Tomaž Pengov poslovil od nas, brez da bi se mu kdorkoli v imenu skupnosti zahvalil za delo, je zelo grdo. Vendar nam je prav Tomaž na nek način pomagal, da smo dosegli, kar smo želeli,« je povzela Ksenija Jus in hkrati poudarila, da je nadvse pomembno združevati besedo ter glasbo na način, ki ohranja bistvo kulturne skupnosti – jezik.

Kantavtor – avtor na kanto?
Uradna definicija kantavtorja bi bila “sočasni pisec in izvajalec pesmi”, v kar sodijo ne le ustvarjalci, kot so Tomaž Pengov, Tadej Vesenjak, Robert Jukič, Marko Brecelj, Iztok Mlakar, Katarina Juvančič in mnogi drugi, temveč tudi Jan Plestenjak, Marijan Smode in podobni. Razlika med enimi in drugimi je velika in čeprav človek marsikdaj celo podvomi v to, je Ksenija vendar prepričana, da »vsak pismen in polnoleten član te skupnosti, vsak, ki zna slovensko, najbrž razume, vidi in čuti razliko med “tri prste tekile” in “v sonce tisočerih” …« Matej Kranjc je opozoril še na dejstvo, ki se pogosto pozablja, in sicer da »naj bi bil kantavtor tudi pesnik. Kantavtor naj bi se ukvarjal z besedo in jo povezal z glasbo v presežno vrednost umetnosti.«

Vemo, da kantavtorstvo ne obstaja od včeraj, temveč ima stoletja dolgo tradicijo. Že kralj Salomon in cesar Neron sta slovela kot kantavtorja, nakar so prišli trubadurji. O kitajski in indijski zgodovini te umetnosti kaj dosti ne vemo, le to, da so se veščine prenašale takorekoč iz roda v rod. Tudi o naših prednikih ni veliko ohranjenih sledi. Poznamo le Jurija Vodovnika. Jani Kovačič je dejal, da so bili običajno ti glasbeniki bolj »igrci, kar pomeni, da so delali vse. Igrali so, pripovedovali šale in bili nekakšni mojstri ceremonij, ki so verjetno sproti prirejali tekste na že znane melodije.« Redki dokazi pričajo o obdobju med vojno, medtem ko sta po vojni že delovala Fran Milčinski Ježek in Svetlana Makarovič. Sodobni pogled na kantavtorstvo sta prinesla Tomaž Pengov s ploščo Odpotovanja in Marko Brecelj s Cocktailom. Nakar so na kantavtorske odre že stopili ti, ki jih poslušamo še danes.

Kantfest, osrčje kulture kantavtorstva
Pomemben del kantavtorstva danes je že skoraj desetletje in pol trajajoči kantavtorski festival Kantfest, katerega vodi Peter Andrej. Začelo se je z manjšim festivalom Kantafest, ki ga je pred leti na obrežju Ljubljanice organizirala Ksenija in takrat »sva se pogovarjala, da kantavtorji nimajo kje nastopati in da niso organizirani. Naslednje leto sem pričel delati, kjer še zdaj delam, v Centru za mlade v Rušah, in ugotovil, da bi se znotraj tega dalo marsikaj. Hvaležen sem žiriji, ki je vsa ta leta sodelovala, saj predstavlja jedro festivala in hkrati zagotavlja tudi nekakšno referenčnost.« Da dobro delo seže tudi preko meja, potrjuje dejstvo, da so beograjski kolegi lansko leto zaprosili za dovoljenje pri izposoditi imena za svoj prvi kantavtorski festival in »ni se nam zdelo nič narobe imeti mlajšega brata v Beogradu. Računam, da bomo na ta način obdržali tudi mednarodno sodelovanje,« je optimističen Peter, ki si prizadeva za medsebojno spodbujanje in povezovanje, saj le tako lahko posameznik kot del skupnosti doseže želeno. In ena od želja je tudi prostor, namenjen nastopom kantavtorjev.

Peter Andrej je dejal, da pri kantavtorstvu opažadelovanje »na štiri oči, saj že po obsegu zvoka ne sežemo daleč. Le na štiri oči imamo kaj povedati in s tem smo že zmagali, saj tudi ljubezen deluje na ta način. Drugo, kar je v službi kantavtorja in po tem tudi prepoznavam dobre kantavtorje, pa je smisel za besede ter dobra kritika in razmislek.« Ksenija Jus je poudarila, da je res, da »ne pišemo toliko za vas, ki nas poslušate, temveč pišemo iz sebe. Vendar želim, da veste, da to počnemo tudi zato, ker želimo, da nas slišite. Ne ustvarjamo, da bi si zvečer lahko prepevali in se prepričevali, kako je to dobro.« Danes so ljudje vajeni razmišljati tržno in zato lahkotnejša glasba veliko lažje prispe do ljudi, saj so ti željni predaha in ne globokega premisleka o eksistenci. Tudi ponudba je veliko večja, zaradi česar se glas posameznika povsem izgubi v množici. Vendar »kantavtor in glasba nasploh potrebujeta publiko, drugače je vse skupaj nesmiselno,« je zaključil Jani Kovačič, ki meni, da je situacija, v kateri se nahajamo »idealna, boljšega ne moreš imeti. Kantavtorstvo je poceni in v takih razmerah lahko delaš. Težava je le, da ljudje tega nočejo slišati.« Vendar je zapiranje ušes od nekdaj spremljalo umetnike, ki so imeli pokončno etično in moralno držo ter ne le opravljali poklic, temveč bili poklicani za komentiranje sveta skozi lastne oči.