Gregor in Nina Volk: Znanje kdaj ukaluplja, svoboda pa budi ustvarjalnost

Avtor: Nina Novak (foto: Gregor Volk)

(portretni intervju je bil objavljen v reviji Glasna Glasbene mladine Slovenije; letnik 45, številka 4, avgust-september 2014)

Doslej sta nastopala skupaj z očetom v družinski zasedbi Volk Folk, a na letošnjem 7. Festivalu sodobne avtorske in etno glasbe Godibodi sta prvič stopila na oder sama in ljudsko glasbo slovenskih pokrajin preoblekla v moderno obleko. »Skupaj zanimivo funkcionirava. Sva za deset, vsak zase pa niti za pol,« je v šali neposredno po koncertu dejal Gregor, ki je izdajal radoživost in željo po raziskovanju ter ustvarjanju. Za razliko od njega je bila Nina mirna, molčeča in morda nekoliko zadržana. Med seboj se res razlikujeta, a ko skupaj stopita na oder, pride do izraza njuna iskrena in naravna predanost glasbi. Kot dokaz tega šteje tudi ubranost njune pesmi s pesmimi ptic, ki so ju spreletale, se prepletale z njunima glasovoma in jima pomagale pluti glasbi naproti s svežim vetrom, ki se je zaganjal v stara jadra …

Inštrument na inštrument – glasbena zakladnica

Najbrž je za večino njune glasbene ustvarjalnosti kriv Miklavž, ki je vsako leto prinesel k hiši kakšen instrument, in »tako se je zbirka dopolnjevala. Tega, kar je bilo doma, sva se seveda potem navadila, čeprav je bil Gregor vedno dovzetnejši za to. Sama sem se omejila na inštrumente s tipkami – na klavir, harmoniko in orgle – ter oprekelj, medtem ko je bil Gregor od nekdaj bolj raziskovalen in se je posvečal različnim družinam glasbil,« priznava Nina, danes profesorica klavirja.
Gregor je svoje formalno glasbeno izobraževanje končal z nižjo glasbeno šolo, smer violina, vendar nenehno raziskuje. »Z glasbo eksperimentiram drugače kot Nina, ki ima najbrž več teoretične podlage. Glasbo vidim kot abstraktno in pogosto ne vem natanko, kaj delam. Nina vedno zna pojasniti, kaj počne, kako pride do neke točke, medtem ko se sam bolj zanašam na svoj občutek in na to, kako zadeva funkcionira. Ne razumem vsega, kar počnem, a izpade v redu.« Kar je najpomembneje, a se prav iz potrebe po razlagi pogosto izgubi.

»Gregor je v stvarjalnem pogledu precej korakov pred mano. Pogosto se šalim, da so me diatonični inštrumenti, ki jih igram, ukalupili. Včasih se mi zdi, da mi vse zveni kot cerkvena glasba. Sicer za razliko od Gregorja razumem, kaj počnem, a sem nekoliko omejena. To znanje me najbrž drži v nekih mejah in rešitve se ponavljajo,« ugotavlja in priznava, da se kot improvizatorka ne znajde najbolje, saj se ujame v vzorec, ki je že preizkušen.
Medtem je za Gregorja največje gonilo »ideja sama. Poustvarjanje je stalnica klasične glasbe, a v meni je želja ustvarjati avtorske skladbe. Izjema je ljudska glasba, ki ima sidro, a jo izkoriščam tako, da iz nje ustvarim nekaj novega. Ker sem tako prepojen z ljudsko glasbo, najbrž vso glasbo delam kanček drugače.«

V družini so od nekdaj peli, vsak dan brez kakršne koli prisile, kar se jima tudi danes zdi povsem samoumevno. »V vseh obdobjih odraščanja sva bila ljudske glasbe deležna z vseh strani, kar ne pomeni, da smo konservativni, saj je z vidika poslušanja v manjšini v primerjavi z drugimi, modernimi zvrstmi, ki se vrtijo dnevno. Ljudska glasba se nama je dogajala ves čas, in zato nama ni tuja,« se spominja Gregor in dodaja, da je »široko obzorje vsakega umetnika, ki se ukvarja z glasbo ali čemer koli, da premore kritičnost in sposobnost podati se v različne žanre ter umetniške smeri. Torej, s preizkušanjem različnih stvari v morda različnih življenjskih obdobjih si nabereš izkušnje in material se tako nalaga. Vse to vpliva na to, kako boš igral. Kaj se ti je zgodilo včeraj, kakšno knjigo prebereš … vse je odraz glasbenega čutenja.«

Moč izraznosti ljudske glasbe

»Zame je ljudska glasba najboljša. Istočasno ponuja svobodo in eksaktnost. Kakor koli obrneš, bo vedno funkcionirala. Seveda ima zakonitosti, kot so te, da vedno poje samo moška ali samo ženska zasedba ali da se nikoli ne poje in igra hkrati, marveč le poje ali le igra. A sicer premore vso svobodo in močno sporočilnost. Zame je vedno boljša in najboljša od vseh. Ne da bi jo toliko poslušal. Povečini poslušam druge, modernejše zvrsti,« vzneseno pripoveduje Gregor, ki ljudsko glasbo predvsem čuti, saj mu že od nekdaj teče v žilah. Ljubezenske, bivanjske in domovinske teme, ki so bile od nekdaj tudi v popularnih žanrih, so osrednje teme ljudske glasbe, ki ljudi na čustveni ravni tudi najbolj “premaknejo”.
Nina meni, da se vrednost ljudskih pesmi skriva predvsem v »esenci. Kar se je ohranilo skozi stoletja, je resnično prečiščeno. Ljudska glasba, ki ni kakovostna, se pač ni obržala skozi daljše časovno obdobje. Kar je prišlo skozi sito, je koda življenja – kdo, kje, kdaj smo in kako se vključujemo v okolje.«
Ker nekoč medija, ki bi glasbo prenašal in jo spopulariziral, ni bilo, so bili pevci najbrž veliko bolj individualni kot danes, v času množične kulture, ko so nekako uniformizirani. Gregor je prepričan, da so bili »bolj svoji, vsak s svojim značajem in poskušali so biti izvirni. Veliko bolj, kot to poskušamo danes. Ljudje so včasih peli vsak dan. Ves čas so peli, kajti petje je preprosto bilo.«

Zdi se, da Gregor temu še vedno sledi, saj ne mine dan, da ne bi kaj ustvaril. Prav zato je Nina prepričana, da je Gregor, kljub temu da se žanrsko ne omejuje, ljudski godec v pravem pomenu besede, saj je zanj petje način življenja, medtem ko sebe vidi le v senci te glasbene luči. Prav samoumevnost glasbe ju oddaljuje od ljubiteljske kulture, ki neguje ljudsko pesem z vajami in nastopi, vendar Nina zatrjuje, da »čeprav je dobro, da tovrstne zasedbe obstajajo, z enkratnimi ali dvakratnimi enournimi vajami na teden zgrešijo bistvo. To ni njihov namen.« Brž občudovalno doda, da so imeli »ljudski pevci nekoč takšne glasove, da je nepojmljivo, kako se je to izgubilo v le približno štirih desetletjih. Marsikdo presega raven kakšnih opernih solistov, saj imajo krasne barve, tehnično so dovršeni in kako šele improvizirajo … Malce dvomim, da bi me današnji poustvarjalci ljudske glasbe prepričali.«

Moderen izraz ljudske glasbe

Dandanes smo navajeni agresivne glasbe, ki je ritmično močna. Gregor in Nina sta se odločila za drugačno pot, kajti Gregor razmišlja, da se »s tem izvirniku vzame bistvo. Sporočilo in vse tisto, kar so se rodovi pred nami, ki so delovali po ljudskem izročilu, trudili obdržati. Potrudila sva se iti s tokom pesmi in jim dodati nekaj modernega v smislu bogate zvočne podobe in spremljave, vsekakor pa ohraniti energijo, ki jo posamezna pesem premore.«
Nina dodaja, da nikakor nista »hotela posegati v metrum in čas, ki sta v slovenski ljudski pesmi precej svobodna.« Morda sta ritmičnost uporabila le v pesmih, ki jih je Gregor izvedel ob spremljavi na kitaro, a te so bile v manjšini. Že omenjeni koncert je predvsem rezultat vere Janeza Dovča, ki je zaupal v občutek ob slišanem, še preden se je projekt zares začel oblikovati. Violina in orgle Hammond so se prepletale s strunami kitare in Gregorjevim prodornim vokalom, ki ga je spremljal Ninin, ter se zlile v energijsko pristnost, v kateri sta se prežela današnji in pretekli čas. Z naravnostjo.