Andrej Trobentar: Dar

Avtor: Nina Novak

(recenzija je bila objavljena v reviji Glasna Glasbene mladine Slovenije; letnik 45, številka 4, avgust-september 2014)

Celinka, 2014

Ansambel Vihar, Sedem svetlobnih let, Šest kilometrov na uro in Na lepem prijazni – to so (med drugim) skupine, v katerih je ob sočasni samostojni glasbeni karieri deloval Andrej Trobentar. V prepričanju, da je voda kri zemlje, po dolgih letih javne molčečnosti poslušalcem podarja ploščo Dar, ki jo je produciral Boris Romih, medtem ko je večina priredb delo Nina de Glerie. Poleg slednjega sta na plošči sodelovala še dva člana nekdanje zasedbe Begnagrad – Bogo Pečnikar in Aleš Rendla –, na katerih koncertih je redno gostoval. Voda ni le glavna sestavina naših teles, temveč tudi večna spremenljiva os življenj, zato umetnik (po stroki slikar) stik z naravo postavlja v središče svoje zvočnosti in tako izpoveduje sliko sveta, kot ga vidi sam, pri čemer je povsem prepričljiv.

Plošča se z izostreno vizualno sporočilnostjo tesno povezuje z raznolikimi glasbenimi vplivi in tudi poezijo, zato bi jo zlahka zamenjali za zvočno knjigo izgubljenosti človeštva danšnjega časa. Glasba, ki je na njej, namreč nujno zahteva sočasno branje besed. Umiritev. In samoizpraševanje poslušalca. Kljub nadvse prijetni melodiki, ki vliva zaupanje in izraža nežnost, premore tudi neposredno trpkost ob zavedanju, da današnji človek beži – od sebe in soljudi, a predvsem od narave, ki ga je spočela in ki jo nenehno zatajuje, kar ga peha v pogubo. S prehodi iz nekoliko trših v mehkejše interpretacije poslušalcu postavlja pred oči ogledalo resnice in ga vabi predvsem na pot iskanja. Šele zatem se ta lahko poda v smer odgovorov. A četudi je cilj pomemben, se bistvo skriva v občudovanju lepote, ki krasi kolovoz življenja. Zato je težko govoriti o glasbi, ki je nastajala pet let. V resnici namreč sploh ne gre za glasbo. Gre za potrebo po izražanju. Za krik, ki meče luč na krivice, četudi ta ne bo nikdar uslišan in slednje nikdar videne. Nekaj starodavnega, izgubljenega, večnega veje iz Andrejeve avtorske glasbe. Morda zametki nerazumljenosti.

Kanec Tomaža Pengova bi lahko našli v pesmih, kot sta Pred tvojimi jasami in Mravlja. Morebiti bi lahko našli tudi delček irske melodike v uvodni Stisnem te k sebi. Sicer elementi folka nikakor niso redki, kot tudi zadnji ostanki rocka ne (Sava), a vendar mu ti vse bolj utirajo pot k jazzu. Zanimivo je, da je glasbenik, ki svoj glas neločljivo spremlja s kitaro in orglicami, saj drugače ne zna, pesmi Breza, Lev, Košana ter Med nebom in zemljo izvedel a cappella. Nanje zato lahko gledamo kot na samostojne celote ali na vezne člene med drugimi skladbami. Odtujenost in zbliževanje se nenehno prepletata in tako je tudi ujemanje violine ter viole z drugimi instrumenti nasprotje s posameznikovo begavostjo, ki jo vse bolj vsak sebi nosimo na svojih plečih, da preskakujemo »… kupe smeti, misleč, da ni človeka, da občutil bi«, zato da bi »… odšel naprej, ker nisem hotel nazaj, tam sem že bil«.