logo

Grega Korošec: Pokončnost glasbenega izražanja

Avtor: Nina Novak (foto: Aleš Sekelšek)

Priznam, da me glasbene zvrsti, kakršnih se pri ustvarjanju poslužuje Grega Korošec, same po sebi težko pritegnejo. Deklico iz stekla, njegov prvenec, sem tako vzela v roke bolj iz želje vedeti, kdo je doslej neznano mi ime. Vendar me je prepričal. Sprva z glasbo, v kateri odkrivam pogum ugledati današnjo družbo z vsemi pomanjkljivosti, in zatem, morda celo še bolj, kot ustvarjalec – osebnost, človek –, zmožen globljega uvida. Življenja in sveta ter še posebno sebe samega. Je ustvarjalec nenehnega vpraševanja. Z nepristransko kritičnostjo do vsega, kar ga obkroža, in hkrati neizmerno vero v prihodnost, se ob morda še vedno otroškem čudenju nad neslišanim ali videnim, zdi kot izvir navdušenja, pri čemer mi, kljub raznolikosti, s kateremi prepreda svoje srce, deluje pristno in iskreno. Naravno in povsem v skladu s tem, kar občuti.

grega_korosec_ales_sekelsek


“prodam ledvico za pšenico / prodam srce za dobro ime / kaj dobim kaj dobim kaj dobim kaj dobim” (Bazar)


Zdi se, da si od nekdaj močno vpet v glasbo. Eno od življenjskih prelomnic ti predstavlja skupina Nirvana, ki te je v osnovnošolskih letih privedla do punk-rock skupine. A tisto, kar se zdi zanimivo, je tvoja širina, ki jo opažam na vseh področjih življenja … ob Nirvani za prelomnico smatraš tudi prvi stik z glasbo Michaela Jacksona, kralja popa, in Milesa Davisa, kralja jazza, če se tako izrazim. Od kje torej zanimanje za elektronsko glasbo?

Lepo povzeto … Drugi mejnik po Michaelu Jacksonu je bil že v osnovni šoli, ko sem sredi 90-ih let poslušal skupine s Seattla – Pearl jam, Soundgarden, Alice in Chains, Mudhoney, Nirvana. Poznal sem tudi slovenske skupine – Martin Krpan, Racija, Zmelkoow, Big Foot Mama, Srečna mladina –, kar je bilo za tisti čas, predvsem med sošolci, nerazumljivo. Vendar sem vseeno imel nekaj somišljenikov. Poslušali smo tudi klasike, kot so The Beatles, The Doors, Pink Floyd, Jimi Hendrix in Queen. Spomnim se leta 1997, ko je izšel album OK Computer meni takrat še neznane skupine Radiohead in tri leta zatem še Kid A. Bil sem prevzet in takoj me je zasvojilo. Bilo je nekaj drugačnega … Poslušati sem začel angleške skupine, kot je Depreche Mode, in skupine z Bristol scene – Massice Attack, Portishead, Tricky –, ki so bile že bližje elektronski glasbi. Prevzela me je tudi Björk in bombastični Sigur Ros. V srednji šoli se je začela še moja obsedenost z jazz glasbo – Miles Davis, John Coltrane, Pat Metheny, Bill Frisell, Ornette Coleman –, ki je nisem le poslušal, temveč sem jo pričel intenzivno študirati. Vse naenkrat! Najbolj sem ponosen na ure jazz kitare, ki sem jih preživel z mentorjem Samom Šalamonom, ki ga smatram za genija, tako tehnično kot ustvarjalno. Pred približno petimi leti sem slišal za glasbeni “webzine” Pitchfork, ki ga toplo priporočam. Tam sem odkril meko neodvisne glasbe. Zanimala me je predvsem sodobna elektronika, Mouse on Mars ali Brian Eno, in najbrž sem vse te vplive združil v prvenec Deklica iz stekla. O glasbi bi pravzaprav lahko razpravljal v neskončnost …

Opažam. Poln si navdušenja, kar je čudovito, saj marsikdaj pozabimo na fascinacije. Včasih se zdi, da glasbeniki kdaj kar pozabijo na čudenje in se postavijo v vlogo vsevednih, če že ne celo vzvišenih. Postanejo polni apatije.

Sam se znam čuditi stvarem … in tudi pustim, da me ganejo. Kadar poslušam Antony and the Johnsons ali Keitha Jarretta, še posebno The Köln Concert, celo jočem. Do vzvišenosti nima pravice nihče. Gre za absurd. Apatija je za slehetnega umetnika smrtna obsodba.

Ob poslušanju Deklice iz stekla sem dobila občutek, da je tvoja glasba nenehoma prežeta z dvojnostjo: na eni strani opevaš negativne vidike današnjega sveta in družbo opisuješ s kritičnostjo ter sarkazmom, medtem ko na drugi strani najdem posameznika, intimnost in izjemno pozitivnost. Zdi se, da preprosto moraš prepletati oba pola in da bi ti bilo brez enega ali drugega težko. Kot življenje samo, ki nikoli ni ne popolno ne nevredno živeti ga …

Prav res, čeprav to ne pomeni, da se nisem znal usmeriti, poglobiti in poiskati perfekcionizem. Morda celo pretirano. Pri snovanju plošče sem šel skozi proces očiščenja in se naučil biti povsem neodvisen, tako tehnično in idejno kot psihično. V nekem trenutku sem prišel tako daleč, da sem v tej samoti začel uživati. Sedaj, ko je ta “peklenski” proces za mano, čutim olajšanje. Za dvojnost pa moram reči, da se čuti tudi pri izvajanju, saj so pesmi, ki jih v živo izvajam v akustični podobi, drugačne. Zvenijo pristno, radostno, navdušeno.


“kako velik naj še postanem / da ti ujamem sonce v dlan / ko so ulice s senco postlane / koliko moram še zrasti / da postanem stolp / ki se dotika neba / in z višine mežika” (Stolp / Kako velik naj postanem?)


Ker ravno omenjaš samoto … ne le, da so pesmi na plošči avtorske in da si jih sam odpel, temveč si odigral tudi skoraj vse instrumente. Gre pri tebi za nekakšno kulturno samooskrbo, kar se seveda povsem sklada z načeli Ustvarjalnega polja Celinka.si, kjer je plošča tudi izšla? Mora ustvarjalec danes nujno biti multitalentiran?

Ustvarjalec ni nujno multitalent ali virtuoz, čeprav je res, da so me slednji v življenju najbolj pritegnili. Ustvarja lahko vsak. Različne instrumente sem posnel bolj iz nuje kot iz neke blazne želje po samoizpolnitvi. Zelo rad eksperimentiram z vokalom, efekti, zvoki, večglasjem, harmonikami, neparnimi ritmi itd. Sodelovanje s Celinko je prišlo povsem slučajno, nenamerno, prav tako tisto s producentom Janezom Križajem.

CD 2xSlit.indd

Večkrat poudariš, da je plošča odraz obdobja, za katerega si vesel, da je za tabo in sprašujem se, od kje oz. zakaj otožnost? Mar ni vsako umetniško delo odraz danega trenutka, rasti, izkušenj? Je zato naslov plošče prav Deklica iz stekla; ker je vse spremenljivo? Minljivo.

Deklica iz stekla je krhka in lomljiva. Takšni smo ljudje, najbolj v odnosih. Čeprav se sliši patetično: ljubezen je lomljiva, prijateljstvo je lomljivo. Vsebina plošče je pretežno vesele narave, a na trenutke je tudi otožna. Proces snemanja me je izčrpaval, morda zato, ker sem hkrati ustvarjal, snemal, aranžiral, produciral, si postavljal merila in kritike. Vse sam.

Vendar se v najbolj ranljivih izkušnjah poraja moč, kar odraža tudi tvoja glasba. Ta zahteva pozornega poslušalca, a po drugi strani deluje nadvse sproščeno, rekla bi celo plesno. In spet sva pri dvojnosti. Kako ocenjuješ današnjo pozicijo mladih glasbenikov v Sloveniji?

Bom poskusil biti kratek … Pozicija je zavidanja vredna. Sanje so dosegljive. Paziti moramo, da nas ne odnese. Nihče ne konča pravočasno. Vsaj zdi se mi, da je tako. Tarnanje je odveč. V pesmi Motolov pojem natanko o tem, vendar s ščepcem sarkazma. Pred 15-imi leti, ko sem začel, ni bilo toliko možnosti, kot jih je danes.


“zmeraj manj se čudim dvomom / s katerimi rešujem čast / zmeraj bolj izražam gnev nad / vsemi ki gorijo za oblast” (Motolov)


Danes mnogi poudarjajo brezperspektivnost, medtem ko ti ostajaš prežet z vedrino. Poslušalci so te imeli priložnost spoznati že na dveh kompilacijah (Val 202 – Val 012 in Melodije čiste energije). Imaš občutek, da so ti prinesle prepoznavnost in da ti danes pomagajo ploščo ponesti med ljudi?

Kompilacije kažejo na to, da stanje ni brezizhodno. Absolutno jih podpiram, saj pripomorejo k zagonu in malce tudi k sami prepoznavnosti. Naj si ljudje pogledajo stran Celinke … koliko izdaj, koliko izvrstnih avtorjev. Meka! Kaj bi si mladi sploh še želeli? Veliki odri, bitke talentov in MTV me ne zanimajo. Danes so koncerti v dnevnih sobah. V intimnosti. Kdor hoče spektakel, naj gre na koncert skupine Muse ali U2, katere tudi obožujem. Velikokrat slišim, da ni priložnosti za koncerte, ker ni klubske scene. To je preživet kliše. Publiki se lahko predstaviš v prostoru za vaje. Lahko te spremlja milijon ljudi, če narediš online prenos. Zakaj ne? S prejšnjo skupino smo v dveh letih nastopili povsod po Sloveniji. Imeli smo vizijo, željo in idejo, kako to doseči, brez denarja.

Se ti zdi, da ima izdajanje plošč tiskanega formata danes sploh še smisel, glede na to, da se vse seli na splet?

Sam podpiram oboje. Fizične izdaje predvsem zaradi celotne art podobe. Ta je kot umetniško delo, kot slika, in lahko jo imaš razstavljeno v prostoru ter jo istočasno poslušaš. Vse v enem. Kar se tiče digitalnih izdaj … Thom Yorke (Radiohead) je zadnjo solo ploščo izdal na BitTorrentu, a sem prepričan, da bo za sladokusce izšla tudi na vinilu. Ne smete si postavljati ovir, ne digitalnih ne fizičnih. Osebno mi plošča skuži kot identiteta, kot vizitka. Njena fizična izdaja je nekaj realnega, medtem ko bi bila digitalna različica le pravljica za lahko noč …

Se strinjam. Fizična oblika je dosežek. Zgodba. Zaključen format.


“kaj če ostanem na koncu sam / dan za dnem / skoraj bi raje ostal izbran / namesto plen / kaj če vesolje širi / se v večnost / spomini umirajo sproti / kaj bo potem ostalo v meni” (M Latin)


 



Comments are closed.