Priročnik za mladega bobnarja (2. del)

Avtor: Nino Mureškič – bobnar in tolkalec

Mlad bobnar in likovna razstava ter tihožitje

Na nek poseben način je druženje likovnih umetnikov in glasbenikov prav ganljivo, mogoče celo enostransko, neveščemu očesu pa izgleda kot družba posebnežev, ki se je oblekla v second hand shopu. Mlad bobnar se vedno z veseljem odzove na povabilo, da nastopi ob otvoritvi likovne razstave, kajti publika je izbrana, kot se reče, so na nivoju, tiho in poslušajo. Vmes srknejo malo vinčka, rdečica na licih pa takoj pokaže voljo do življenja in umetnosti. Neopazno, ker znajo ploskati tudi z eno roko. Mlad bobnar naj zato za razstave pripravi karseda atraktiven program. Izbere naj najbolj odlična tolkala in poln samega sebe posledično vzame sapo še kar mimogredočim. Pogoji so skorajda idealni. Dobra akustika, brezvetrje, ogrevan prostor, pozornost, hrana in pijača, honorarji sicer resda majhni, ampak fertik si že ob osmih, lahko tudi prej. V navalu vseh občutij, ki dajejo občutek sreče na likovni razstavi, je dolžnost mladega bobnarja, da uvidi, kako lepo je od likovnih umetnikov, da povabijo na otvoritve še brate glasbenike. Vpraša naj se, zakaj ni tudi obratno, zakaj ne povabi brata likovnika, da naredi razstavo pred koncertom. Za bobnarski krožek iz Dupleka je vzrok večplasten in je že odprl ožjo razpravo brez srečnega konca. Kot temelj sodelovanja med likovniki in glasbeniki, bobnarski krožek iz Dupleka vidi v skupnem podzavestnem doživljanju tihožitja in potrebi, da bi to razumeli. Tihožitje je za mladega bobnarja težko razložljiv fenomen, iz katerega bo črpal navdih in se čudil, kaj mu dela po psihi, recimo, slika z opoldanskim soncem obsijanimi rožami na leseni mizi s karirastim črnobelim prtičkom, zraven pa še kakšna malenkost, mogoče čipke na steni ali pa na pol prazen kozarec … Kot inspiracijo za novo skladbo se mlademu bobnarju priporoča, da se postavi nekam, kjer bo sam del tihožitja. Recimo, naj stoji nekaj časa v tišini pod pajčevino med bojlerjem in polico z brisačami ter kozmetiko in se dela, kot da ga ni in da hkrati je … Vrata ali okno naj bo priprto, da mladega bobnarja lahko oplazi sončni žarek, ki dramatično poveča nihanje razpoloženja, kot je običajno pri tovrstnem eksperimentiranju. Fenomen tihožitja ima dosti skupnega s fenomenom visokih pet, ker gre za težko razložljive aktivnosti uma pri interpretaciji videnega, če ni mistične podlage. Dihanje naj bo umirjeno. S tihožitjem se ni za hecat, mogoče ne izgleda ravno ne vem kaj, daje pa nauk za vse življenje in mladega bobnarja spodbuja v rasti.

Mlad bobnar in tunel

Za mladega bobnarja tunel ni samo bližnjica v obliki betonske cevi, ki jo je umetno naredil skozi goro človek s podjetniško vizijo in sorodniki na visokih položajih. Tunel za mladega bobnarja prinaša čudovito priložnost, da se poda v divjo pustolovščino. Recimo, lahko začne razmišljati o novem solu. Hitrost, s katero se podaš v temno luknjo svoje domišljije, deliš s sto milijoni na sekundo in dobiš reakcijski čas, ki je potreben, da individualni imaginarni procesor vesoljne hitrosti na kvadrat hkrati posluša, melje, dela umetno kar naravno in premika prste v realnem času. Na zunaj se kaže kot lahka improvizacija. Mlad bobnar je v sebi pomirjen, če se zapleta pri solu že po prvem kilometru, ker ve, da je na koncu tunela luč, ki v tem trenutu sveti na njegovo mučno kreativno iznajdljivost in utrjuje samozavest, ki traja vse do penzije. Luč na koncu tunela bo z leti pridobivala na teži, saj na srečo ne ugasne, če je tunel zaprt. Zato je vsak tunel nova priložnost, vendar je treba imeti v mislih, da je za začetnike nedokončan tunel lahko usoden ali vsaj depresiven. Ko mlad bobnar v nedokončanem tunelu improvizira, zgrožen ugotavlja, da v bistvu samo na novo več ali manj ponesrečeno zlaga že ustaljene vzorce in jih vmes malo krivi. Kako naprej, se sprašuje mlad bobnar, in trka na vrata brez stene in kljuke. Namesto sveže vode iz vodnjaka želja je pritekel suhi pesek Spoznanja neukega uma mladosti in želja po izkušenjah starosti v mladem bobnarju ustvari odločnost učenja. Mlad bobnar se v tem obdobju že bolj definira, v današnjem času hitrih sprememb pa je prav, da si vzame čas za razmislek in določi bolj smernice kot stalnice. Ja, pravi impro je še daleč in vlak do tja nima voznega reda, mogoče niti tračnic …

Mlad bobnar in kantavtor s kitaro

Za mladega bobnarja je sodelovanje s kantavtorjem mali blagoslov in srečanje s preteklostjo, ki kljubuje zobu časa. Od samega začetka občuduje početje kantavtorja, ki še vedno misli in upa, da lahko s kitaro spremeni svet. Da zna napisati pesem, ki bo zmanjšala sredstva za oborožitev. Da zna napisati pesem, da bi se vsi imeli radi in bi se nehali taliti ledeniki. Iz tega razloga se mlad bobnar preriva v prvo vrsto, ko je treba podpisati referendum o posebni zaščiti kantavtorja, preden ga naselijo v muzeju. Glede snemanja, izkušnje kažejo, da se besedilo pesmi mora jasno razumeti, zato ima kantavtor v studiu ponavadi že pripravljeno in vnaprej posneto entuzijastično kitarsko spremljavo. Bolj minimalistično, malo frikovsko, ampak gruva. Na tem mestu se najbolj obnesejo: dve kongi in dobro našpanani bongos. Z dobrim šejkerjem bo komad zaplaval kot postrv v bistri vodi, ki je mimogrede vedno bolj onesnažena. Šejker naj ima mehek zvok, zato riž lahko zamenjaš s koruznim zdrobom in si po snemanju skuhaš polento. Niti slučajno kaj kompicirati in si zmišljevati, takoj gruv in postopno dodajanje do refrena, kjer obstaja velika verjetnost po potrebi tamburina na drugo. Kantavtor se na snemanju svojega cedeja iz srca navduši, ko mlad bobnar virtuozno polni prazen prostor in daje pesmi novo dimenzijo. Mlad bobnar naj posname dva huda gruva preko kitare in potem skupaj s kantavtorjem posluša, kateri je boljši. To bo utrdilo prijateljstvo na dolgi rok, evforična iskrenost trenutka se bo videla na fotkah od dva milijon pikslov naprej. To bo tudi pravi trenutek za spontano debato o svetovnih problemih, ki imajo takrat prednost pred osebnimi, zdaj gledamo generalno. Hrane in pijače ne bo zmanjako, dobra volja kantavtorja je nalezljiva, moraš jih imeti rad, radi dajo več kot dobijo, to jih tudi izda v družbi. Razen tega, da na obisku pri sosedih prvi zagledajo kitaro v kotu in jo uglasijo. Dalje pa itak vemo …

Ilustracija: Milan Erič