JANKO ROŽIČ: Kakovost je še vedno treba tihotapiti

Janko Rožič, človek, ki ljubi slovenski jezik, glasbo in prostor, v katerem se razvijata oba. Arhitekt in filozof, »oče« današnje Celice, ki je iz zapora postala središče mlade vitalnosti, z zaupanjem zre v prihodnost Slovenije.

V Sloveniji se radi postavljamo z brezplačnim šolstvom, z možnostjo za izobraževanje prav vseh, ne glede na družbeni status. Seveda pa čas prinaša svoje razlike. Najprej v tem, kako mladi, ki se odločajo za študij, dojemajo svoje nadaljnje možnosti. Pa smo že pri upanju za prihodnost.

Upanje je v razvoju otroka izjemno pomembno, kajti brez lahko ob-upa, le skozenj pa pride do zaupanja. V vsaki družbi je ne glede na razmere dobro vzdrževati stanje, v katerem se otrokom odpirajo enake možnosti in razvijajo različne zmožnosti. Ne bi rad prilival olja na ogenj vsesplošnega pesimizma. Verjamem namreč, da so razmere za mlade danes bolj ugodne, kot se zdi ob rezultanti vseh senčnih mnenj, recimo temu – sentimentalnih razočaranj. Saj konec koncev ne moreš biti razočaran, če prej nisi bil očaran!

Pametno bi bilo pogledati širše; v krizi je vsa civilizacija. Glede na preplitvo postavljena pričakovanja je v krizi tudi Evropa. Kriza ni nekaj, kar lahko zgolj opazujemo, nekaj, kar se dogaja, ali celo, kot rečejo mladi »kar dogaja«, kajti tako ni moč ničesar spreminjati.

Stari Grki so besedo krisis razumeli kot trenutek odločitve – od nas je odvisno, po kateri poti bomo šli. Kriza je tudi izziv za ključne spremembe. In beg možganov … Posledica vsesplošne apatije, ki se zaradi napačnih razlag prikazuje še temnejša. Tujstvo, ki se z begunstvom še zaostruje, je mogoče preboleti le s poglobitvijo v kulturo. In tukaj je prednost domačega terena dragocenejša, kot v nogometu, če smo že v času EURA 2016.

Kje smo mi glede na širši svetovni kontekst? Smo sploh pomembni? Kako naj gledamo nase?

Vsekakor se ne bi smeli meriti samo po zunanjih kriterijih. Posameznik maloštevilnega naroda postane ozaveščen, ko preboli splošen kompleks manjvrednosti, podobno kot pripadnik dominantnega kompleks večvrednosti. Nevtralnost je ključna, tukaj je nič podobno pomembna kot v matematiki; če se izgubi, je ni. Ker je kolonializem še vedno velik problem, je občutek manjvrednosti lažje preboleti; kultura malih je namreč manj prežeta s političnimi cilji in voljo do moči. Posameznik s čisto vestjo lažje podoživi svetle trenutke svoje kulture. Vsaka množica, še posebno pa pri malih narodih, se prilagaja, le posamezniki in redke skupine iščejo druge poti.

V slovenski kulturi ne vidim hudega zamudništva. Trubar je res izdal svoje prevode za Lutrom, toda svojega ljudstva ni izdal nikoli. Luter je upirajočim se kmetom, ki so jih dramili njegovi pridigarji, kasneje obrnil hrbet. Trubar, ki se je v krogu škofa Bonoma v Trstu navzel mediteranske, renesančne širine, je vedel da so ljudje nevedni, ker jih nekdo drži v nevednosti. Z »Lubi Slovenci« se ne obrača na narod, temveč na vsakega posameznika. Podobno tudi Andrej Rubljov po Tarkovskem noče slikati Apokalipse, kar od njega zahtevajo knezi, ker noče strašiti ljudi, Goethejev Faust svojemu pomočniku Wagnerju ne privošči niti drobtinice s svoje spiritualne mize, Cankarjev Kačur pa razdaja več, kot lahko prenese, zato hitro omaga. Toda ve, da za njim prihajajo drugi.

Ob nedavnem intervjuju z enim od najvidnejših islandskih pisateljev, sem dobila občutek, da je eden od bistvenih razlogov, zakaj imajo v tej oddaljeni državi knjige tako velik pomen tudi ta, da se moč Cerkve nikoli ni razvila do te mere, kot recimo pri nas. Tudi same stavbe tamkaj so skope, malodane asketske. Na njih ni blišča. Trubar je, kot ste rekli, vedel, da obstaja tisto nekaj, kar drži ljudi v nevednosti. Je moč najti povezavo med vplivom Cerkve v Sloveniji z nevednostjo, zgodovinskim prilagajanjem?

Težko rečem. Moj prvi pomislek je, da so duhovniki Čedermacovega kova naredili ogromno za ljudi, slovenski jezik in kulturo, posebno, kadar je bila Cerkev v primežu oblasti, podobno kot pod fašizmom na Primorskem. Ko so Turki plenili po naših deželah, so kresovi, ki so goreli ob taborskih cerkvah, ponujali učinkovit informacijski sistem; v dobre pol ure se je vest o nevarnosti razširila po vsej Sloveniji. Zanimivo, da se je Trubar močno upiral vraževerju, ki je bilo pogosto povod za zidanje cerkva na odmaknjenih mestih, slutil je, da nekaj ne »štima«, a ni vedel, da pravi vzrok ni vera, temveč prostorski sistem.

Največji problem našega prostora je nekulturni »kulturni boj« in globok razkol med eno in drugo skrajnostjo. Prepričan sem, da je treba v vsaki skupnosti spoštovati razlike in osebne izbire posameznika. Da se nato iz te sredine lahko zgradi most. Okorele predstave na obeh koncih, ki izključujejo vse, celo možnost novega začetka, so največji problem družbe.

Prijatelj Janez Svetina je večkrat poudaril, da vsak človek veruje. Tudi tisti, ki misli, da ne veruje; a veruje prav v to – da ne veruje. Velik del kulture danes je kult. V dvajsetem stoletju je vzniknilo ogromno sekularnih kultov. Ne samo »new age«, tudi politični sistemi so še vedno kulti čaščenja. Kaj ni celo »kult osebnosti« še pred kratkim veljal za vrednoto? Vsak kult zahteva čaščenje, samo kultura vzpodbuja čudenje.

Če hočemo v 21. stoletju res svobodno zadihati, se moramo tudi v stavkih znebiti tega »mi«, s katerim se sklicujemo na »imaginarno množico«, ki v resnici ne obstaja. Vsak posameznik naj bi namreč sprejemal svojo lastno odgovornost. Zato morata tudi šola in izobraževanje biti naravnana v razvijanje potencialov sleherne osebnosti. Zanimiv utrinek pa ponuja že slovenski jezik sam. Beseda osebnost je povezana z besedo p-osebnost. Ravno ta posebnost je univerzalna kakovost posameznika. To, ne pa uniformiranost, ki jo ponuja sistem.

Človek hitreje napreduje v svojem duhovnem razvoju, če zmore v tem svetu najti nekaj, kar je večje od njega samega. Mar to pomeni tudi, da vsak človek potrebuje boga?

Človek naj ne časti navzven, naj ne malikuje, kajti le s čudenjem navznoter se tudi navzven lahko poveže z vsem, tudi najglobljim in najvišjim. Naj ključne kulturno-duhovne vrednote prepozna kot svoje in jih tako poosebi. Ob tem se spomnim na Edvarda Kocbeka, ki se mu skozi poezijo odpirajo uvidi in presežnost, tudi duhovna. Na eni strani reče, da je »darežljivost pesmi … v presežnosti jezika«, na drugi pa že v šestdesetih letih, ko se pojavijo prvi marketi, ki še niso niti super-, kaj šele mega-, z vsakdanjim jezikom pove in napove: »Povodenj brezumne špecerije narašča.« Če bi ga takrat razumeli in vsaj urbanistično upoštevali, bi danes ne imeli 60 odstotkov preveč komercialnih površin, trend, ki krizo samo še poglablja.

Če so bile včasih bile Cerkve varuhinje tudi pred zunanjo nevarnostjo, so danes nakupovalni centri »zatočišča« izgubljenih duš? Vedno več ljudi namreč čuti tesnobo v teh prostorih brez zgodovine, ki ponujajo zgolj hitri »užitek«. Kaj se dogaja?

Sam se nikoli nisem dobro počutil v tovrstnih prostorih. Čeprav sem arhitekt in mi orientiranje v prostoru ni problem, sem recimo v BTC dokaj izgubljen. Kajti ta prostor ni razprostrt, ampak se ga odpira zgolj za trenutni interes. V sebi nima prostosti, ki jo prostor že v sami besedi nosi. Bistvo prostora je ravno to – prostost. In iz nje se razvije preprostost, ki ni enostavnost!

Ti centri so izrazito poenostavljeni in njihova logika je povsem razvidna. Mlade slepijo z lažnimi upanji, dakler jih ne spravijo v obup, kajti kmalu spoznajo, da za njimi ni drugega, kot zgolj tisto, kar jih žene, da jih ožame. Ničesar ni, kar bi odstiralo nove izkušnje.

V času moderne je bil v središču delovni človek, proletarec, ki je ustvarjal družbeno moč, vse je bilo umerjeno na delovni čas. V času potrošništva in postmoderne ere se je zgodil tektonski premik v dojemanju človekovega prostega časa. Vse je usmerjeno in umerjeno na prosti čas, ko je pod reflektorji potrošnik in njegova lažna izbira.

Počasi se rojeva ozaveščeni človek, ki odstopa od teh aktualnih principov. A že na bencinski črpalki se težko izogneš labirintu. Že ko voziš, se dvigne adrenalin, potem pa te na črpalki s polic kličejo sami adrenalinski spodbujevalci. Od sladkih do slanih prigrizkov in energetskih napitkov, čeprav veš, da slana voda ne odžeja, te čisto na koncu vseeno pričaka blagajna. Še red bull in tudi minotavru bo zadoščeno. Varoufakis denimo v svoji knjigi Globalni minotaver uporablja take kulturne simbole, kot še vedno žive mitološke strukture. Le da danes delujejo v povsem drugačnem kontekstu.

So ljudje, za katere tisto, česar ne morejo znanstveno razložiti, ne obstaja. Poglobljene duhovne izkušnje so zanje samo posledica kemijskih procesov v možganih. Za to skupino ljudi je beseda čudež »prepovedana«, kajti čudežev ni, so zgolj stvari, ki še niso razložene. Po drugi strani pa obstaja danes veliko lažnih prerokov in supermarket znanj, kjer veš malo o vsem, a nič zares. Kje se vi vidite in kaj vam pomeni beseda čudež?

Slovenščina ima izjemno veliko različnih leg, s katerih lahko spregovori skozi različne odtenke. Sprašujete me o besedi čudež … Veže se na željo. V času suše je bil včasih največji čudež slišati tisti: »Čuj, dež!« Mar niso danes reklame nek neverjetni prikaz lažne čudežnosti? Torej ima lahko vsak pomen v svojemu jedru tako rabo, kot zlorabo. Nekateri radi pristajajo na to plitvo čudežnost; zdi se jim povsem normalna; globljega presenečenja si namreč v življenju več ne pustijo. Ne dovolijo si, da bi se v stiku s celoto res globoko začudili, ob tistem, kar jih lahko preseneti, ne v embalaži, temveč v samem jedru.

Kdaj ste se vi nazadnje čudili?

Začel sem se čuditi skoraj vsak dan. Ne pustim, da bi presenečenja šla mimo mene. Vidim, da je tisto, kar je nekaterim čudno, za druge čudenja vredno. Tisto namreč, kar leži pod besedo čudež, je dogajanje, ki je v zahodni civilizaciji močno spregledano. To je čudenje. Je čudež res samo tisto, kar se zgodi in presega racionalna spoznanja, ali pa je pravi čudež to, da smo, kakor pravi Kosovel? Le v tem trenutku lahko izkušamo celovitost sveta. Kocbek je, zanimivo, izostril dve ključni točki, in sicer čut in čud. Čud je pozabljen, a je edino, kar vodi k temu, da se čuti lahko odpirajo. Če se človek navadi, da lahko občutena doživetja prevaja v odprtost, v čudenje, čud, potem njegovo življenje ne mineva, temveč traja. V naši civilizaciji pa trenutke, dneve, leta predvsem odštevamo od končnega stanja, za katerega niti ne vemo, ali je res končno. Tako se čas izgublja. Imamo pa možnost, da doživetemu dodamo dragocenost. Več kot imamo namreč doživetij, globlje doumevamo to, kar se nam dogaja. To pa je trajanje, ki ima v svoji globini rajanje, vztrajanje …

Zelo me je presenetil jezik, ker ima v sebi mnogo globokih doživetij. Ljudje, ki so ga ustvarjali, so s svetom uravnovešali svojo izkušnjo. To je nekaj, kar nam v težkih trenutkih, ko izgubljamo orientacijo, lahko pomaga, odžeja nas, kakor studenec.

Od renesanse naprej, ko je oko v okolju začelo prevzemati ključno vlogo, je bil jezik razumljen kot funkcionalni sistem razumevanja; slišno globino je jeziku nudilo le pesništvo. Od vekomaj že ohranja presenetljivost pomenov, ki so drugačni od konvencionalnih, razumsko sprejetih.

Kateri avtor je v vas sprožil največje premike?

Ni se težko za enega odločiti, težko je vse ostale zanemariti. Kocbeka sem žal odkril zelo pozno. Čeprav je vizualni svet tisti, ki danes prevladuje, sem prepričan, da je beseda tista Ariadnina nit, ki nas lahko izvabi iz labirintov sodobnega sveta.

Tudi Prešeren me vedno znova preseneča. Mislim, da smo imeli veliko srečo, da sta se ujela dva tako velika duhova, kot sta bila Čop in Prešeren. Kajti ravno Čopova znanstvena natančnost, načitanost, saj je 15 jezikih v originalu prebral skoraj vso tedaj dosegljivo literaturo, in seveda pripravljenost odpreti svoja znanja mlajšemu prijatelju, je Prešernu omogočila to ustvarjalno samozavest. Po Čopovi smrti je bil Prešeren v globoki krizi, iz katere se je pobral, ko je spoznal, da je on edini, ki lahko o Čopu zares spregovori. Takoj po nesrečni utopitvi je baje še isto noč napisal prvo pesem, v naslednjih tednih drugo (V spomin Matiju Čopu, v nemškem jeziku,) da predstavi njegov pomen Evropi. Potem pa pol leta, ko ga Matijevi sorodniki priganjajo, da kot pravnik uredi zapuščino za umrlim prijateljem, on piše Krst pri Savici, njuno duhovno oporoko. Vse to me vedno znova pretrese. Poleg Lermontova ni nihče tako globoko vpel neko pesnitev v strukturo prostora, kot je to naredil Prešeren s prostorom med Bledom in Bohinjem.

V njegovem »Kar je, beži; al beg ni Bog? Ki vodi vekomaj v ne-bo, kar je, kar blo je in kar bo« me navdušuje ta dvojnost bega in Boga, seveda tudi to ne-bo, ki ima v sebi oba pola slovenske in evropske izkušnje. In če pomislim, da so bile te besede zapisane v prvi polovici 19. stoletja, danes, 150 let kasneje, pa Evropo preplavljajo reke beguncev …

Denar in slovenska kultura; zveni skorajda kot oksimoron, se vam ne zdi?

Dogajanje v okviru sistema je za usodo naroda manj pomembno, kot tisto, kar se lahko zgodi, čeprav je na videz še šibko, v krogu odprtih posameznikov, ki z ustvarjalnostjo bogatijo svet. Zdi se mi, da smo v obdobju, v katerem se opazi, da so te nove mrežne povezave na nek način največji potencial. Posamezniki, ki drug drugega prepoznajo kot možnost dopolnjevanja v izrazito specializiranem svetu, si izmenjujejo svoje posebne izkušnje in ustvarjajo nove celote. Tukaj se lahko zgodijo premiki. In dobro je seveda, če to sistem podpira.

Na žalost sistem že v prejšnji državi ni razvil občutljivosti, da bi podprl ključne zmožnosti, ki jih ljudje nosijo. Še vedno je tako, da je treba kakovost tihotapiti.

Osem let smo morali tukaj, v nekdanjem zaporu, v Celici, vzdržati popolnoma brez podpore, pustiti veliko sledi, da se je lokacijo prepoznalo kot za hostel zanimivo.

V tem našem prostoru je veliko močnih idej, ki bi morale biti prepoznane ne samo na ministrstvu za kulturo, temveč tudi na ministrstvu za znanost, in bi lahko vsej družbi prinesle obilo dobrega. Andrej Detela, s katerim sva dolgo sodelovala, je z izumom posebnega elektromotorja zgodaj dobil zlati medalji na svetovnih sejmih izumov, vendar je bil kljub našemu prizadevanju sistem premalo odprt, da bi iz tako pomembnega uvida lahko pridobila vsa Slovenja.

Omenili ste hostel Celica. Že več let je »domovanje« enega najbolj zanimivih festivalov, in sicer festivala Godibodi, kjer vsako leto lahko začutimo, da slovenski glasbeni ustvarjalci premorejo veliko širine in inovativnosti; o apatiji in nesposobnosti izražanja ni ne duha ne sluha. Kako se je začelo to vaše sodelovanje? Kaj vam pomeni glasba?

Veseli me, da festival Godibodi, ki ni samo prerez, temveč zlitje tekoče slovenske glasbene ustvarjalnosti, že četrto leto poteka v Celici, kjer že trinajsto leto vsak torek tečejo glasbena srečanja Sozvočja sveta. Če je »arhitektura zamrznjena glasba«, kakor je ugotovila Madame de Stael, je prav, da nekdanje zapore, najbolj zaprto in zamrznjeno strukturo, stalno otopljujemo z glasbo. Z glasbenikom in skladateljem Janezom Dovčem, pobudnikom in umetniškim vodjem festivala, sva se srečala že zgodaj na Sozvočjih. Na nastopih in »etno džemih« je vedno znal dvigniti vzdušje. Vsi koncerti letos so bili izvrstni. Vrhunec pa je bil letos, ko je ob nastopu skupine Danijela Černeta – Mystice na oder Godibodija spontano zvabil vse prve člane Terrafolka. Bilo je evforično, domala mistično, saj mojstri že skoraj desetletje niso zaigrali skupaj. Upam, da bosta Celinka in Celica še dolgo sodelovali, z Janezom vsekakor bova.

Pogovor sva začela z možnostjo šolanja za vse, končajva pa z vprašanjem, ali je šola danes sploh tista, ki podpira inovativnost. Kje so rešitve?

Še vedno mislim, da so razmere, v katerih živimo danes, dovolj odprte. Vsak mlad človek ima namreč ob sodobni tehnologiji, če seveda ne postane od nje odvisen, možnost razvoja svojih potencialov. Res pa je, da tisto, kar bi bilo želeno stanje, torej, da bi šola bdela nad možnostjo posameznikov in potem začela tej možnosti dodajati ključne informacije, no, tega pa zaenkrat žal še ni. Morda je ravno kriza tista, ki lahko to spremeni. Janez Svetina je že konec šestdesetih let govoril o slovenski šoli na Prokrustovi postelji, ki z zahtevano enotnostjo uniformira, morda celo deformira. Bojan Cvetrežnik opozarja, da glasbene šole učijo igrati, ne pa tudi poslušati.

Usmerjeno izobraževanje je mlade gnalo proti tovarnam, ki so v naslednjem »hipu« propadle. Namesto, da bi mladim dali možnost dinamičnega sprejemanja sprememb v svetu, so jih poskusili formatizirati za konkreten namen, ki je bil že v samem jedru izgubljen.

Vse, kar je preveč strogo odmerjeno in ima v sebi zgolj tekmovalen značaj, izgubi svoj namen. Zato je nujno, da ljudje drug drugega podpiramo ne le v človeškosti, temveč v človečnosti, ki pa nikoli ne sme biti podvržena končnim sodbam.

Upam, da bo opevana raznolikost v Evropi kmalu pokazala svoje resnično bogastvo. Upam tudi, da smo dosegli stopnjo, ko bodo posamezniki malih narodov, kot je rekel Kocbek, lahko začutili svojo lastno kulturno zmožnost, ki pa je seveda nikoli ne bodo razvijali v škodo drugih.