Živi tukaj in zdaj! Je težko, ampak je skoraj treba.

Aleš Hadalin je raziskovalec, raziskovalec človeškega glasu. Bil je ustanovni član skupine Tantadruj, nato s kitaristom Marjanom Pirnarjem izvajal jazz standarde, sodeluje s plesno skupino En Knap. Posname več zgoščenk, v zadnjem času pa se posveča predvsem raziskovanju slovenske ljudske glasbe. Njegov zadnji glasbeni doprinos je sodelovanje v PetzaPet, petčlanski pevski skupini, ki se je zbrala septembra 2009. Posvečajo se večglasnemu petju manj poznanih slovenskih ljudskih pesmi iz celotnega slovenskega etničnega prostora. PetzaPet so: Aleš Hadalin, Petra Trobec, Neža Peterle, Metod Banko in Tomaž Maher.
Danes na festivalu Godibodi v hostlu Celica ob 21. uri predstavljajo svoj novi album.

Zakaj ljudske pesmi?

Fine so, mar ne?
Vsekakor. Zadnja leta se kar pogosto skozi glasbo vračamo k svojim koreninam. Kaj se dogaja, kaj menite?

Res je. Trend »back to the roots« pa ni opazen samo v Sloveniji, temveč je svetovni fenomen, ki traja že 25 let. Začel se je z zvrstjo t. i. world music. Izvajali pa so jo posamezniki, ki so hoteli najti svoje prave korenine. Menim, da pojav glasbe sveta lahko povežemo z željo sodobnega človeka, da bi se kar najbolj zdravo prehranjeval, živel v stiku z naravo.
Prihajate s Krasa. Vas je glede na izbor glasbe zaznamoval?

Krašovec sem. Sam kraj, od koder izhajam, pa ni vplival na moje raziskovanje ljudske glasbe. Zanimala me je vseskozi, močno pa potegnila vase pred dvajsetimi leti. Zdelo se mi je povsem naravno, normalno, da sem jo začel izvajati.
Slovenija je glede na izročilo ljudskih pesmi izrazito raznolika, se strinjate?

Seveda, vsak slovenski kraj je v nečem samosvoj.
Kako ste izbirali skladbe za ploščo?

Izbiral sem jih večinoma sam. Nekatere sem že izvajal, skupna značilnost njih pa je, da niso žalostne, duhamorne.
Katera je vaša najljubša ljudska pesem?

Veste katera? Tri jetrve žito žele! To je pesem iz Bele Krajine, uskoškega izvora. Je prav posebna, kajti izvajanje te pesmi je drugačno, zanašati se moraš na moč, kondicijo. Če se jo zapoje tako, kot si predstavljam jaz, potem te hitro spomni na delovne pesmi, tiste, ki so jih prepevali ameriški sužnji.

Kako s svojimi čutili doživljate glasbo?

Nikoli nisem razmišljal o tem. Vse, kar vem, je, da je treba pesem, ki jo izvajam, odpeti tako, da gre do ljudi, da jo začutijo tako v duši kot telesu.

Se spomnite, kdaj vas je glasba najmočneje pretresla?

Dolgo je že tega! Se pa spomnim. Bilo je pred dvajsetimi leti, ko je predme prišel posnetek ne več kot tri minute dolge skladbe nekega ansambla z Balija. Približno ob istem času sem dobil pod roke posnetek slovenske ljudje pesmi Jas bom jedne citre kupo iz Porabja. Spomnim se gospoda, ki je pel. Padel sem po tleh! Zdelo se mi je, da je pevec bolj po slučaju, da je najprej glasbenik, ki glasbo čuti z vsem svojim bitjem, tako bolj, po vesoljsko.

Tudi vi se meni zdite kot vesoljec. Ne samo, da imate lep in močan glas; ko pojete, ste videti, kot da vas povsem odnese. Kako doživljate samega sebe takrat?
Ko izvajam glasbo, potem izvajam glasbo. In nič drugega. Zame je bistveno, da se izvedbi čim bolj predam. Najbrž gre tudi za neke vrste odklop. Tako čutim.

Bi bilo za vas mogoče življenje brez glasbe?
S svojim življenje sem zadovoljen, prepričan sem, da pa to ni v nobeni meri odvisno od glasbe. Imam pač nek svoj odnos do življenja.

Imate kakšno posebno življenjsko načelo?
Recimo … Živi tukaj in zdaj! Je težko, ampak je skoraj treba.