logo

GODIBODI 2016: Danijel Černe – Mystica: Navdušenje ostaja do danes

Avtorica: Zarja Burja (foto: Bojan Stepančič)

Mystica1

Danijel Černe – Mystica (foto: Bojan Stepančič)

Njegovo uradno glasbeno izobraževanje se je končalo nekje okoli tretjega razreda. Potem je Danijel Černe raje iz teorije skočil v prakso in dobil ime Mystica (zanj je »kriva« babica Boštjana Gombača, ampak to je že druga zgodba ..). Ki, če uporabimo slovar, pomeni duhovno življenje, ki se izraža v globljem, neposrednejšem stiku z božanstvom. Je mar najti boljši opis tega, kaj v resnici glasba je, kaj v resnici glasba v nas prebuja? Prva skupina, v kateri je zarisal svojo glasbeno pot, se je imenovala La Transilvania. Pisalo se je leto 1980 in zgodila se je ljubezen, ki je ne bo nikoli pozabil. Nato skupina Terra Mystica, ki se je na glasbeni podij zapisala tudi z dvema albuma (Carsica in Axis). Za njo Mistična godba (Terra Mystica in Pihalni orkester Divača) pa Terrafolk (živi organizem s kar sedmimi albumi!), ne pozabimo na Mystica & Space doctors in sodelovanje s Simboličnim orkestrom pa s Simfoniki RTV Slovenija. S tem nikakor še ni konec njegovega opusa, ki šteje več kot 200 skladb. Velja izpostaviti še eno prav posebno sodelovanje. Oče in sin. Mali in veliki Mystica. Danijel in An Černe. Na samostojnem koncertu v juniju bomo lahko slišali skladbe tako iz preteklosti, kot iz sedanjosti. Sedanjosti, ki jo ustvarja že za naslednji rod.

 

Kaj vam hodilo po glavi, ko ste imeli pred sabo razgrnjene vse skladbe svoje osebne zgodovine? Retrospektiva je vedno izvrstna priložnost, da se zavemo, kako veliko smo v resnici že naredili.
Lahko rečem, da so za mano res ustvarjalna življenjska obdobja. Čeprav sem zapustil profesionalni svet glasbe, sem zelo užival. Ker sem imel čas samo za to, da sem ustvarjal.

Nekatere skladbe se utrnejo v glavi, a sploh ne veš, od kod so prišle. Spet druge so povsem tvoje, predstavljajo tvoj značaj. Kako pa so videti vaše reprezentativne skladbe? Po kakšnih skladbah se prepozna Mystico?
Ne znam vam odgovoriti. Morda tudi zato ne, ker sam značilnosti svojega ustvarjanja težko prepoznaš. No, lahko rečem, da so se mi nekateri komadi bolj posrečili, drugi manj. Zagotovo pa ne obstaja en sam, ki bi v celoti predstavljal moje doživljanje. Stilsko je moja glasba izjemno raznolika. Prva plošča, ki sem jo izdal s skupino Terra Mystica, je bila razdeljena kar v šest različnih kategorij. (Smeh.)

Pred kratkim mi je na pot stopil ameriški dokumentarni film Alive inside, ki na pretresljiv način prikazuje sposobnost glasbe, da prebudi našo dušo in najgloblje spomine, skrite v njej. Fascinantni so prizori, ko dementni bolniki »oživijo«, ko jim strežnice nadenejo slušalke, iz katerih je moč slišati glasbo mladih let. Kot da bi melodija odklenila spomin. Kaj pa vam daje glasba?
Vsaka skladba, ki sem jo napisal, je zame kot slika v albumu, ki v sebi nosi spomin na tisti čas. Takoj se spomnim, kdo je bil takrat z mano, kako sem se počutil … Glasba nas z lahkoto potegne v drug čas. Kot določen vonj, ki nas takoj prenese tja, kjer smo ga prvič zavohali. Ko skladbo posnameš in se večkrat izvaja, gotovo gre svojo pot. Pred tem je čisto tvoja, zrasla iz tvojega intimnega okolja. Nato gre. Kot enkrat odidejo otroci.

Nekateri pravijo, da fotoaparati kradejo duše, da se tisti, ki se pusti fotografirati, z vsakim posnetkom spremeni. Kaj pa glasba? Ko gre od vas in se naenkrat postavite v vlogo poslušalca, kaj se zgodi z vami?
Še vedno se vsakič znova razveselim, ko slišim po radiu svojo skladbo. A ta občutek ni enako vznesen, kot tisti, ki se je prebudil takrat, ko sem na radiu slišal res prvič čisto svojo pesem. Tega ni moč podoživeti. Zgodba v tebi sicer ostane, a skladba je že šla po svoje.

Koncert, ki ga pričakujemo v sklopu festivala Godibodi, je prerez dolgih let, mar ne?
Ena skladba bo gotovo še iz časov, ko sem bil del Terra Mystice, jo bom pa seveda priredil za kvartet. Večina skladb pa bo iz obdobja Terrafolka in kasneje Simboličnega orkestra. Seveda pa sem vmes šel tudi na kakšen izlet v akustično-elektronske vode. Najbolj pa se veselim pokazati, kar sem ustvaril v zadnjem času, ko veliko nastopam s svojim sinom. Napisal sem skladbe prav zanj, flavtista.

Fascinanten duo sta s sinom. Poslušalec nikakor ne dobi občutka, da bi bil morda sin na silo vpeljan v glasbeni svet, da je karkoli – moral. Videti je, da na odru in v interpretacijah neznansko uživa. Kako ste ga vodili skozi svet glasbe?
Ko smo doma imeli vaje, je vedno hotel biti zraven. Komaj je čakal, da bo dovolj star, da se bo lahko pridružil. In ko se je, je bil ves navdušen. Sedaj veliko nastopa. Pa ne kot otrok, temveč kot suvereni glasbenik. Morda sem mu pomagal le v tem, da sem mu predstavil določene zvrsti, ki bi mu lahko bile všeč. Ali pa ne. Nedavno sva spet na novo »odkrila« Davida Bowieja. K priredbi, ki sva jo že ustvarila, sva dodala pet novih. Delava povsem iz užitka, radovednosti. Zanimivo je, da sva se ravno skozi glasbo, ki sem jo sam poslušal kot najstnik, še bolj našla in povezala.

Mystica2

Danijel Černe – Mystica (foto: Bojan Stepančič)

Ustvarjalni ljudje so tisti, v katerih je otrok preživel. Kakšni so bili vaši začetki? Se je potreba po življenju v glasbi utrnila, ko ste v roko prijeli kitaro? Morda ob določenem izvajalcu?
Bilo je leta 1975, ko me je doletela neznanska sreča. V Zgornjih Gorjah, vasi, v kateri smo živeli, je živel mladenič, ki je bil zaljubljen v mojo sestro. Nekoč ji je v dar prinesel okoli dvajset malih plošč. Za tisti čas so bile v okolju, v katerem se odraščal, nekaj povsem nenavadnega. Skupina Creedence Clearwater Revival ali CCR, The Who, T.Rex, Alice Cooper … Še danes podoživljam tisti občutek, ki se je pojavil, ko sem plošče prvič vstavil v gramofon. V tem pa se najdem, sem si rekel takrat. V družini me je sicer obkrožala bolj narodno-zabavna glasba, še posebno zato, ker je oče igral frajtonerco. A me nikakor ni prepričala. (Smeh.)
Prvi band, v katerem sem bil, pa je kot prva ljubezen. Ne pozabiš je nikoli. Najmočnejši občutki so povezani ravno s tistim obdobjem in so bili odločilni za to, ali bo glasba postala moje življenje, ali ne. Meni osebno je dala toliko zanosa, da sem si zaželel to početi do smrti. In če dobro premislim, bo ta junijski koncert moj prvi koncert, ko se ne predstavljam zgolj kot del skupine. Vedno sem namreč raje sodeloval z drugimi glasbeniki in se učil skozi njihovo ustvarjalnost. Sicer mi bodo tudi tokrat pomagali glasbeniki, s katerimi zadnje čase največ sodelujem (Terrafolk in Simbolični orkester). Upam pa, da bo vskočil še kakšen nenapovedan gost. Mogoče mi bo celo dano odgovoriti na težko vprašanje, kdo sploh »Mistika« je.

Čeprav odraščamo, nekateri deli v nas ostanejo enaki. Kaj se v vas ni spremenilo?
Tisto, kar je ostalo enako, je otroško naivna vzhičenost, ko se znajdeš sredi ustvarjalnega procesa. Dobiš idejo, jo začneš graditi, premišljevati, kako jo boš razvil … Ko sem se naučil prvi akord, sem takoj napisal pesem. Navdušenje ostaja do danes. Morda sem danes mestoma bolj razumski, a to je najbrž tudi vse. (Smeh.) Morda je moja značilnost tudi to, da si izbiram bolj molovske skladbe, čeprav, zanimivo, sem največ pohval dobil za eno, ki je bila zapisana v duru.

Čaka vas samostojni koncert s skladbami tudi iz najglobljih predalov. In potem, če bomo imeli srečo, boste izdali tudi ploščo?
Imam jo v mislih, da. Dve celo. Prva bi bila zbir arhivskih posnetkov, druga pa posnetek koncerta. Moj cilj gotovo je, da bi lahko do festivala izdal ploščo z arhivskimi skladbami, a obljubljam raje ne. Čas in izkušnje sta me naučila raje reči manj, kot več.

Ločite med dobro in slabo glasbo?
O tem je veliko govora. Edino, kar vem, je, da je glasba povezana z našimi čustvi, in takšna, čustvena glasba, se me tudi najbolj dotakne. Ko glasba v tebi prebudi nekaj lepega, te potolaži – si na pravi poti. Včasih se na glasbo gleda preveč črno-belo. Kar je človeku blizu, je tisto pravo, tisto dobro.



Comments are closed.