GODIBODI 2016: Elabanda: Dej mi facko!

Avtorica: Nina Novak (fotografija: Tina Velikonja)

Elabanda (fotografija: Tina Velikonja)

Hudomušna, razigrana in energična skupina Elabanda iz Ajdovščine je zares prava banda! Ne boji se pošaliti na svoj račun in povedati, kar komu gre. Z izrednim posluhom za zgodbe, ki se odvijajo le korak od nas, opisujejo in posredujejo čustvene momente, vpete v ajdovsko življenje in čeprav včasih kakšna beseda nepoučenemu poslušalcu ostaja neznanka, se melodije kar stopijo z njim, saj vabijo k premisleku, smehu, plesu, sproščenosti. In prav v tem duhu je potekal tudi pogovor z Juretom Ferjančičem, vodjo skupine, ki je napovedal koncert na letošnjem Festivalu Godibodi.

Elabanda: Facka

Banda glasbenikov, ki so se poimenovali kar Elabanda, se je zbrala v letu 2007 in še istega leta izdala miniaturni album s tremi pesmimi, naslovno Postaja 03, Neke pomladi in Črn ptič. Te so jim odprle vrata koncertnih prizorišč na Primorskem, zaradi uvrstitve En piko zmage na kompilacijo Val 08 – Imamo dobro glasbo pa so postali prepoznavni tudi širše. Dve leti po ustanovitvi je luč ugledal prvenec Vzemi me s sabo, medtem ko so v lanskem letu svoje zvesto občinstvo razveselili z drugim albumom Facka, na katerega so uvrstili najavno pesem Dej mi facko, pogrebno koračnico Ob Wasmih je Wblačnu nd Wajdušno in Naj bo moč, ki so jo predstavili pred časom. Postava se je od samih pričetkov nekoliko spremenila, vendar danes Elabando sestavljajo vokalist in kitarist Jure Ferjančič, harmonikar Mitja Škrlj, mandolinist Urban Logar, basist Aljoša Košuta, bobnar Peter Mozetič in kitarist Matija Ceket.

Kot ena od skupin, ki se bo predstavila na letošnjem Festivalu sodobne avtorske in etno glasbe Godibodi boste prisotnim zagotovo delili facke …
Vsekakor se bomo potrudili, da jih podelimo vsem tistim, ki si jih po našem mnenju najbolj zaslužijo. Če kdo računa, da je bil prejšnje leto preveč priden, je nevarno, da bo ostal brez nje. Hm, takih je, si mislim, bolj malo, tako da jim bomo delili kar vsem.

Glede na splošno situacijo, ki vlada na področju kulture, si pravzaprav klofuto zasluži marsikdo. Kako na slovenski glasbeni prostor gleda, in ga ocenjuje, Elabanda?
Dejstvo je, da si tisti, ki naj bi slovensko popularno glasbeno sceno držali na nekem nivoju, najbolj zaslužijo facko. V Sloveniji je glasbeni prostor majhen, kar pomeni, da je na samem vrhu prostor le za nekaj skupin, in ta vrh te iste skupine obvladujejo že dvajset let. Nikomur ni v interesu, da bi se mednje prebil še kdo. Posledično imamo seveda invazijo balkanskih “pop zvezd” z enim albumom, ki polnijo razna zabavišča, medtem ko so koncertna prizorišča tik pred izumrtjem. Organizatorji pod državno represijo dihajo na škrge. Dobesedno.

Mnogi glasbeniki v svojo avtorsko glasbo vnašajo elemente ljudske glasbe in na ta način ohranjajo kulturno dediščino, medtem ko vi s folk vložki prihajate naproti poljudnosti, ki je v vašem primeru drugo ime za sproščenost, je res?
Trudimo se biti prizemljeni, tako z instrumenti, melodijami kot z besedili. Pesmi govorijo o zgodbah, ki se nam dogajajo tukaj in zdaj. Premajhni smo, da bi rešili svet, lahko mu samo dodamo malo soli ali popra, če je treba, da bi bil videti lepši. In če te prav razumem, je omenjena poljudnost posledica sproščene komunikacije in predajanja zgodb. Vloga sebe v zgodbi, ki si jo napišeš sam, je zagotovo veliko pristnejša od odpetega besedila nekega drugega avtorja …

Kljub temu na nek način ohranjate tudi dediščino, čeprav bolj kot z glasbo, z besedo. V mislih imam predvsem petje v ajdovskem narečju. Vam je ta zaradi vsakodnevne rabe povednejši in v širšem kontekstu morda tudi nekoliko bolj eksotičen od knjižne slovenščine?
Govori se, da je ajdovsko narečje pa res super … Zamisel je zrasla s prvim singlom Ob Wasmih je Wblačnu nd Wajdušno, kjer smo se trudili, da bi peli po ajdovsko, medtem ko gre pri ostalih pesmih na albumu predvsem za pogovorni jezik, ki ga pač govorimo v Wajdušni. Si pa mislim, da če imaš kaj povedati, ti ljudje prej verjamejo, če si izviren in če poješ v svojem pogovornem jeziku. Res morda kakšna beseda ostane v zraku, mogoče je kdo ne razume, a kot celota najbrž pesmi zvenijo precej boljše.

Te so v prvi vrsti in navkljub baladam, ki jih tkete v veselejše melodije, žive in pospremljene s samoironičnostjo. Tudi sicer gledate na svet in življenje na šaljiv način?
Tako na glasbeni sceni kot širše čutim pomanjkanje samoironije. Delati se malce norca iz sebe … Vsi bi radi reševali svet, bili solzni ali bi koga na gobec itd. A je vse to mogoče povedati tudi na drugačen način. In seveda videti, če gledaš na svet z drugega zornega kota. Trudimo se, da bi zadeva zvenela malce drugače, brez cenenih rim in šablonske produkcije. Mi je pa všeč, ko rečeš, da so pesmi žive. Vedno se trudim, da mi glasba, ki jo delam, ne bi postala preveč otožna, molovska, in zdi se, da mi je uspelo.

In kakšen bo junijski koncert? Razigran, plesen, vroč?
Vsekakor se bomo potrudili in dali od sebe kar največ. Razigran in vroč koncert zagotovo bo, medtem ko plesen … bomo videli, če bodo ljudje za!