Sandra in Adam Klemm: Čutiti, ne prodajati

Avtorica: Nina Novak (foto: Dejan Nikolič)

Presenečenje. Natanko s tem izrazom bi opisala druženje z njima. Adama, ki je odraščal v madžarski kulturi v Vojvodini, že nekaj let spremljam kot saksofonista Big Banda RTV Slovenija, a se mi je pogostokrat zdel nekoliko rezerviran, če ne celo odmaknjen. Sandro poznam kot izvajalko uspešnic iz 90-ih let, ki sodijo v povsem drugo glasbeno zgodbo. Zaradi vsega tega od njiju morda niti nisem pričakovala glasbe, ki bi se me dotaknila in v meni vzbudila občutja, kakršna me spremljajo ob poslušanju njunega prihajajočega dvojnega albuma Nostalgija. A medtem ko poslušam skladbe z njega, se vse jasneje zavedam, da obstaja glasba, ki jo bo moja duša vedno zavračala; glasba, ki mi bo s svojo skrivnostnostjo postajala vse bližja in bližja ter tista, ki vzbuja občutja domačnosti. Nostalgija je prav takšna … preprosto nadvse udobna.

Prvo, kar se mi poraja ob poslušanju vajinih skladb, je nostalgija, kot bo album tudi naslovljen. Ne le v izboru, tudi v ozadju glasbe čutim hrepenenje po prostoru in času odraščanja, a se prava nostalgija vendar skriva v dejstvu, da te skladbe prej kot vama pripadajo generaciji vajinih staršev.
Adam: Mislim, da ima vsak človek, ki premore družino, lepe spomine na otroštvo. Pravzaprav izbrišeš slabe in se spominjaš le lepih, kar te seveda s časom otroštva še dodatno poveže. Ta projekt sva naredila, ker se res lahko poistovetiva s skladbami, in ne zaradi tega, ker ne bi znala živeti v današnjem svetu. Ob težavah se prilagodiš in greš naprej, preteklosti pa se spominjaš kot zelo lepe. Tudi z glasbenega vidika so mi te skladbe blizu, saj madžarsko glasbo poslušam že štiri desetletja in je že nekako zapisana v moj organizem. Skladbe sem želel predelati tako, da bodo zanimive, a po drugi strani vendar ohraniti njihovo enostavnost.
Sandra: Res je, da gre bolj za glasbo najinih staršev, vendar so moji starši od nekdaj doma prepevali ob kitari, tako da sem te skladbe poslušala že od ranega otroštva in jih zato res znam. Vedno so se vsi čudili, kako je mogoče, da znam toliko sevdalink in starogradskih pesmi. Ko sem bila mlajša, nisem čutila potrebe po tej glasbi, a z leti človek dozori in tako glasbo kot svet začne dojemati drugače. Midva sva pač vsa čustva vpela v glasbo in z njo izpovedala svojo nostalgijo. Čutila sem potrebo, da enkrat v življenju naredim nekaj takega. Tudi v spomin starim staršem, ki jih več ni.

Adam, prej si omenil, da si želel ohraniti enostavnost. Iz kje si izhajal pri aranžiranju, z vso to jazzovsko prtljago?
Adam: Izhajam seveda iz svoje glave in iz tega, kar slišim. Zelo značilna madžarska melodija za poroke, a nadvse enostavna, je Az a szép, ki sem jo poslušal na radiu, dedek pa jo je izvajal na porokah. Aranžma zanjo sem pisal vsaj pol leta, kajti ko imam neko idejo, jo preizkusim in če ne gre, jo pozabim, nato čez teden dni dobim novo zamisel ter poskusim drugače. Vendar sem skladbe za Sandrin del plošče aranžiral tako, da je v ospredju še vedno vokal, saj je pri bosanskih sevdalinkah besedilo bistveno. Da atmosfero.

Melodija ali ritem?
Adam: Osebno so me tu najbolj potegnile harmonije. Kako bi nekaj spremenil na način, da ohranim bistvo, saj nisem želel avandgardnosti, a da bi bilo vendar zanimivo. Kot začimba. Dobro jed ne smeš uničiti s preveč začimbami ali v madžarski paprikaš dati curry, saj se vse izgubi.
Sandra: Meni je bila predvsem všeč simbioza vseh sodelujočih. Z glasbeniki smo prijatelji in mojo ploščo smo posneli v dveh dneh. Vsak je dal nek svoj pečat, kar mi je zelo všeč. Držali so se aranžmajev, a vendar dali nekaj več. Pri skladbi Nostalgija sva se z Vukašinom Miškovićem prej samo malce pogovarjala o njej, nato pa odšla v studio in jo posnela. Brez filozofiranja in z nekaj spontanosti. To mi je blizu.
Adam: Z vsemi glasbeniki smo prijatelji in se lahko zares sproščeno pogovarjamo o vsem. Zato ni cilj, da izpademo največji profesionalci, temveč da čim bolj čustveno povemo to, kar mislimo. Z glasbo. Danes je moderno, da najameš znanega glasbenika iz sveta jazza in če bi posnel jazzovsko ploščo, bi moral plačati nekoga iz Amerike, da pride ter zaigra klavir. Potem bi imel nemudoma dogovorjenih deset koncertov, a sem se želel vsemu temu izogniti, ker ne bi dalo pravih rezultatov.
Sandra: Meni največ pomeni, če ljudje začutijo. To je moj cilj. Ne da se vsi onesvestijo zaradi mojega projekta, temveč da opazijo in začutijo energijo. Preprosto povedano, nekaj želim pustiti tudi po koncertu.

Je bila prisotna mera strahospoštovanja do izbranih skladb, glede na to, da je na album vključena tudi legendarna skladba Što te nema?
Sandra: Moram priznati, da me je pred leti, ko sem bila prvič na koncertu Amire Medunjanin, povsem prevzela. Takrat sem se spraševala, če naj Što te nema res posnamem. A me ta pesem vsakič spravi v jok in zdi se mi tako lepa in prepletena, da je lahko namenjena komurkoli. Polna je čustev. Tako da je bilo prisotno strahospoštovanje. Vendar nisem pevka sevdalink, zelo daleč od tega. To nisem in niti nikoli ne bom, gre le za moj način interpretacije te pesmi. Če bi se nameravala primerjati, se je absolutno ne bi lotila.
Adam: Ko dozoriš, moraš imeti pogum, da poveš tudi tisto, kar je nekdo že povedal, a na svoj način. Dovolj sva že stara, da se znebiva primerjav. Danes je najpomembneje imeti avtorsko glasbo, vendar sam menim, da morda to ni tako zelo pomembno. S tem se ne obremenjujem, saj želim biti čim bolj iskren in v tem obdobju se identificiram s temi skladbami. Morda ne bom dosegel uspeha, a bom čutil osebno zadovoljstvo, saj sem zaključil še eno obdobje svojega razvoja in bom lahko šel naprej.

Album Nostalgija ima trdne temelje v etno glasbi, ki je omehčana z nekaj šlagerji, vendar kljub temu zveni nadvse jazzovsko.
Adam: Pesmi so etno in šlagerji, zvok je prav tako etno, ker uporabljam tudi cimbale, akustično kitaro in druge instrumente, ki niso del klasične jazzovske postave, vendar igramo na jazzovski način. Tudi pri Sandri so aranžmaji jazzovski in skladbe etno. Nisem pa se poglabljal v to, ker ne maram postavljati škatlic, kaj smo in kaj nismo.

Je Nostalgija ena od vajinih postojank? Adam, ti si član Big Banda RTV Slovenija, kjer si vpet v jazzovsko glasbo, medtem ko ti, Sandra, prihajaš iz povsem druge zgodbe, ki vključuje popularno, pop in dance, glasbo …
Sandra: Leta 2009 je izšel moj zadnji album pod imenom Sendi in že takrat sem se počasi poslavljala od te znamke. Zelo sem ponosna na vse, kar sem dosegla na sceni, a sem se spremenila. Dozorela. Sem mamica treh otrok in sebe doživljam drugače. Nisem se več videla v tej zvrsti glasbe, vendar sem si še želela peti. Nisem vedela, kam naprej. Ali še vedno peti pop, ki mi ni več blizu, ali si upati narediti nekaj drugega. Želim si, da bi Nostalgija postala moja nova vizitka, saj bi rada ostala znotraj etno-jazzovske glasbe, ki premore obilo različic. Ima dodano vrednost. Časi so takšni, da se redko komu sploh še splača karkoli delati, razen če si zares tovarna, zato želim delati za svoje veselje. Če bo všeč še komu, toliko bolje. A ne želim biti omejena in delati le zato, da se prodam.
Adam: Big Band je služba, kjer je glasbenik ves čas v kontaktu s svojim instrumentom in lahko rečem, da imam zelo veliko srečo. Večinoma uživam v tem, kar počnem. Seveda mi kot človeku kdaj kaj ni všeč, ker mi ne more biti všeč vse, vendar mi je najpomembneje, da moja kreativnost ostane živa. Imam obvezo do sebe, da delam svoje projekte, kjer se lahko izrazim tudi kot aranžer in solist, kajti v službi vsakič nimam te možnosti.