GODIBODI 2015: Marko Boh in Aleksandra Ilijevski: Včasih doma na odru, drugič na odru doma

Avtorica: Nina Novak (foto: osebni arhiv Marka Boha)

Pogovarjati se z Markom in Aleksandro ni najenostavneje. Neprestano si dopolnjujeta stavke, nadaljujeta misli drug drugega in si skačeta v besedo, medtem ko vmes delata celo načrte, na kakšen način bi premaknila ljudi. S čim novim, seveda. Še nevidenim ali neslišanim. Pričakovanja dajejo slutiti, da bo tako večplastna tudi predstava Levak na luni, za katero pravita, da je primerna za koncertne in gledališke odre. Za varovance doma upokojencev, vrtce, osnovne in srednje šole. Za porodnišnice in zapore. Za vsa bitja torej, ki si znajo postaviti vprašanje: me maš ke rad/a?

Iz življenja na glasbene odre in iz glasbenih odrov v gledališče, čeprav se marsikdaj zdi, da je svet že sam po sebi teater.
Marko: Svet čedalje bolj postaja resničnostni šov. Imam nekaj teatrskih izkušenj, saj sem bil lutkar. Delal sem tudi glasbo za teater in takrat stal na odru ter pel, vendar pa gre v splošnem za prvo takšno izkušnjo in je tako, kot da bi začenjal znova. Ista trema, ista nerodnost. To se mi dogaja tudi v glasbi. Kadar dolgo nimamo koncerta, pridem na oder in ne vem, kaj naj. A kar se tiče teatra in življenja … seveda gre za posnetek življenja, ker sicer ne bi imeli od kje črpati. Nekateri se pač počutijo na odru kot doma, drugi se počutijo doma kot na odru in tretji, med katere spadamo tudi mi, še niso čisto doma na odru.
Aleksandra: Tudi zame je to prva teatrska izkušnja. Kot je že Marko povedal, se eni počutimo na odru kot doma, zunaj pa je malo drugače. Z nastopi imam izkušnje, saj pojem, a sem se v t.i. igralske vode podala prvič in mi predstavlja velik izziv. Zelo se veselim izkušnje, kakršnakoli že bo.
Marko: Na odru si v interakciji z drugimi ljudmi in deluješ v skladu z njihovimi iztočnicami ter z logistiko premikanja na odru. Kajti ta potrebuje sceno. Kelvini imamo že od prve plošče na odru teatrske vložke. Tudi v samih pesmih se vleče rdeča nit, ki omogoča odrsko interpretacijo. Dolgo sem sanjaril, da bi vse skupaj povezali v fabulo in jo postavili na oder … potem smo se zmenili, da vsak napiše del teksta in smo zadevo zlepili skupaj, nakar je nastala zgodba. A je režiser Marko Bratuš predlagal, da bi predstavo razdelili na omnibus prizorov. Vsega skupaj se zelo veselim, saj menim, da mora vsak nov projekt predstavljati poseben izziv.

Tudi sicer s skupino Nula Kelvina že od samega začetka glasbo bogatite s provokativnimi besedili, skozi katera komentirate in karikirate svet.
Marko: Morda sem kdaj preveč ciničen, a mi ne grejo z jezika stvari, ki so kakorkoli vezane na estetiko masovne pop kulture. To je predvsem idealizirana ljubezen.
Aleksandra: Ali pa patetična slika razočaranja v ljubezni.
Marko: Skušam vnesti iskrico dvoma v idilo, ki je idilična le zato, da ji ljudje raje prisluhnejo. Rad malo miniram vse skupaj, čeprav imamo v predstavi tudi povsem idilične pesmi in ena takih je duet Prebudiva se v sanje. Gre za čisto in intenzivno ljubezen, a tudi ta premore naslednjo iskrico: »Puhasta megla ljubezni mi kali pogled na srečo, da me zaslepi privid, da moja trajala bo večno.« Ko si zaljubljen, si seveda srečen, a to ni sreča, ki bi ti zagotavljala, da boš s to osebo srečen tudi naslednjih deset let, saj je v resnici sploh ne poznaš. Je pa to, da nekoga vsako jutro uščipneš skozi pižamo dober obet dolgotrajne zveze.

Je cinizem tudi orožje proti obupu?
Marko: Na začetku je, na kratke proge, vendar sčasoma postaneš zagrenjen.
Aleksandra: Sama zagovarjam stališče, da je potrebno na vsako situacijo pogledati z več zornih kotov. Tako ne zapadeš v povsem enake pesmi, kjer bi bilo besedilo predvidljivo. Pomembni so zavoji.
Marko: Prav te zavoje skušam vnesti, saj je redko že vse znano vnaprej. Obstaja pesem, ki govori o tem, kako ima on iskreno rad njo, vendar v refrenu pride na dan biološkost. Ti si res moja ljubezen, a zdaj zaspi, ker me čaka druga ženska. Moški pogosto razmišljamo tako. Smo sejalci semen in proizvedemo jih na milijone in milijarde, medtem ko imate ženske 350 ali 400 jajčec, ki sčasoma propadejo, zato morate zelo paziti nanje. Naši geni pa želijo čim več posejati in v tem se skriva problem. Moderna družba diktira, kakšna naj bo družina, ker tako vse skupaj lažje urejajo in upravljajo. Ko je bil še matriarhat, se ni vedelo, kdo je oče otroka.

Predstava Levak na luni tematizira odnos med dvema osebama tekom vseh faz.
Aleksandra: Ravno to je bistveno. Ne gre za časovno ali prostorsko pogojenost, temveč rdečo nit predstavlja tipologija žensk in moških ter njihovih odzivov na različne situacije. Kakšne so zelo stereotipne. Na primer, dva se srečata po dolgih letih in ženska se ga sploh ne spomni, medtem ko je on zelo navdušen, a mu ona navdušenje povsem ubije s svojo reakcijo.

Glede na to, da je v predstavo vpeta tudi žanrska raznolikost … ali žanri izražajo različne čustvene odtenke?
Absolutno. (soglasno)
Aleksandra: Pesem Maškerada Marko poje zelo ekspresivno, medtem ko sama pojem pesem Mam te rada nadvse čustveno in nežno. Pri tem gre za eno in isto pesem, odpeto in odigrano v dveh popolnoma različnih žanrih.

Kdo lažje postavi ogledalo družbi: glasba ali teater?
Aleksandra: Mislim, da teater, saj se ob glasbi ljudje bolj sproščajo in jih večina niti ne posluša besedil.
Marko: Teater ima možnost vplivati tako na čustva kot na razumskost, saj ima dovolj časa in prostora, da gledalcu vse pojasni, medtem ko je glasba pogosto uokvirjena v melodijo, ki postavi besedilo v drugi plan, samo besedilo pa je, posebej v popularni glasbi, velikokrat implicitno, zavito v nebulozne metafore in zato nekoliko sterilno.