GODIBODI 2015: Smaal Tokk: Povedati, kako je

Avtorica: Nina Novak (foto: Miran Bratuš)

Slovenija že nekaj let v političnem, gospodarskem in družbeno-socialnem smislu ni v zavidljivem položaju. Slabe volje je vse več, upanja in razumskosti vse manj. A Smaal Tokk ostaja nepreračunljiv, če že ne celo otroško nepokvarjen. S svojim zdravorazumskim pogledom na svet odstira pogled na stvari, za katere se pogosto zdi, da so v nas zakoreninjene iz napačnih razlogov. Vendar on to počne z drugega zornega kota. Na aktualnosti in dogajanja okoli sebe se odziva z glasbo, ki kljub temu ni v središču pozornosti in kot nekakšen samovznikel glas ljudstva brez vpogleda v celoten kontekst spodbuja k ozaveščanju nesmiselnosti naših ravnanj.

Smaal Tokkova potreba po komentiranju vsega, kar opazi okoli sebi, je globoko zakoreninjena v primorski zemlji, od koder prihaja. Gre za staro navado razlaganja, kako je, in hkrati negodovanja nad spremembami, čeprav se komentirajoči ob tem zaveda, da ne bo ničesar rešil. A povedati preprosto mora. Oziroma kot bi rekel Smaal Tokkov nono: »Nč nbom reku, ma tihu pej tudi nebom!« Komentiranje sveta ima za svoje poslanstvo, v kar sodi tudi Smaal Tokkovo spodbujanje rodnosti v pesmi Dejlejmo watrwake, ki jo zagovarja s tem, da »več watrwk ku bomo nrdili, bujši nm bo, ko bomo enbot u penziji! Zdej takw al takw nejmste druzga dejla, ku nej služb! Dejejte watrwake! Sm probow, se da … an brez skrbi, watrwaci ne pojejo dwsti kdr sju mičkeni!«

Prvič se je oglasil že pred več kot petimi leti v okviru zdaj že ugaslega spletnega medija vest.si v oddaji Debilde, s čimer se je želel odzvati na ostale primere slovenskega gangsta rapa. In od njih, kot tudi od ameriških gangsta raperjev, se razlikuje. Z načeli, od katerih ne odstopa, in po tem, da ima (hudo) ženo Radmilo, ki podpira vse štiri vogale hiše. Čeprav ima nad njim popoln nadzor in mu marsičesa ne pusti, se s prepovedmi – razočaranju navkljub – sprijazni. Vendar ne glede na to Radmila uživa veliko spoštovanje in v tem bi Smaal Tokk lahko postal vzor ostalim raperjem, ki ženske obravnavajo kot objekte in ničijo njihove osebnosti. Pogosto imajo na vsakem kolenu vsaj eno pomanjkljivo oblečeno manekenko, okrog vratu zlate dolarje, med prsti tiste prave in v ozadju hiter športni avto. Dokler zaradi mamil ali posedovanja, če ne celo uporabe orožja, ne končajo v zaporu. Small Tokk je Jzn! prav na njih. Ker se čudijo, da jih bodo zaprli, medtem ko razlagajo o mamilih in orožju. Da bodo končali v ječi, se mu zdi edino logično, kar tudi je, vendar zaradi nevpogleda v širši družbeni kontekst pozablja, da gre takorekoč le za odziv (in posledico) na stoletja dolgo represijo nad temnopoltimi, in tako tudi tokrat interpretira le gola dejstva.

Tudi sam bi si želel imeti denar, manekenke, športni avto in dolarje, vendar v resnici ne ve, zakaj. Ker se tako pač dela. Ker tako delajo vsi drugi gangsta raperji. Pri Smaal Tokku gre za preprostost v tej meri, da drugim sledi s posnemanjem, a brez razumevanja vzrokov in posledic. Vendar hkrati daje občutek, da vsega tega ne potrebuje, saj svoje delo ljudem ponuja v brezplačni obliki in sledi svojim trdnim načelom ter ostaja nekupljiv. Zadovoljen je namreč s tem, kar ima. Zadovoljen z ljubeznijo do Radmile. Zanj je življenje preprosto. Vsaj zdi se tako.

Čeprav je vznikel na socialnih omrežjih, je nekaj časa sodeloval v oddaji Tranzistor, za katero je pripravljal kratke prispevke na različne tematike. Ko je bilo tega obdobja konec in je zamrla tudi vest.si, je združil moči s Klemnom Kotarjem iz skupine Nula Kelvina, s katerim sta se nadvse dobro ujela in tako so nastali pravi hiti: Smaal Tokka za predsednika, Dejlejmo watrwake, Apokalipsa, Položnice, En knc wade, Egon in Jzn! Očitno več kot zmagovalna kombinacija, glede na to, da je vsaka od teh postala uspešnica. Kar tri so bile izbrane za popevko tedna na Valu 202. Kar je morda presenetljivo, glede na to, da se Smaal Tokk za uveljavljene glasbene obrazce niti malo ne zmeni. Zadnja pesem Jzn! se po uvodu in ponavljajočem refrenu preprosto zaključi.

Nadvse zanimiv je pristop, s katerim se loti posameznih tematik. V svoji naivnosti deluje premeteno in modro ter hkrati ne preveč bistro. Njegov pogled na svet je pravzaprav povsem neizkrivljen. Kot pogled otroka. Zato ne preseneča, da ga boli krivica, ki se dogaja položnicam. »Za položnce bomo zmerm mjli. No, ne z jeh plačt, ma zmjrej nm jeh bojo poslali!!! Se mi prow smiljo položnce … Kdr smo bli mičkeni smo se igrali pwštu an smo komej čakli, gdaj bomo lohko šli kej plačt – an zdej jeh pej ne maramo več. Kej se je zgodilo umjs? Lohko bi bli vesjli, de jeh jmmo končno možnost plačavat! Položnic se je treba veselit!«

Doslej je bil takorekoč dejaven skoraj izključno na socialnih omrežjih, z izjemo nekaj gostovanj na koncertih katerega od glasbenih kolegov, vendar se je odločil, da je čas za zaključeno celoto, zato bo najodmevnejša dela zbral in jih izdal v obliki albuma, ki ga bo skupaj s spremljevalno skupino predstavil na letošnjem festivalu sodobne slovenske avtorske in etno glasbe Godibodi. Na koncert se že pripravlja, a ga skrbi, da si do takrat ne bo uspel zapomniti vseh besedil. Z učenjem na pamet ima namreč težave, a se hkrati veseli, kajti »na koncertu se mi bojo šjore metale pod nwge, pole se bomo šli stejčdajvink an bom ratow zvjzda. Misezdi da bo pršlo veliko pup, ma se bojim, de bo tui Radmila vzjla frej an de bo pršla tui wana u Ljubljanu an d nbo neč … Drgači se pej martrm zs besedilmi. Ku si usi igrawci zapownijo tekst, meni nbo nikoli jasno … Ma sej enih par komadow žje znam – an enih pet refrenov tui … Šjestga se pej še učim …«